V sredo smo pisali, da bi obračun Maribora in Mure potreboval kakšno bolj primerno ime kot štajersko-prekmurski ali severovzhodni derbi. No, v četrtek, ko je Maribor premagal Muro (2:1), je derbi dobil novo ime. Resda za zdaj samo tega, a ga je: najboljša, najtežja tekma v (letošnjem) prvenstvu. Če je Maribor želel (že) postati jesenski prvak in predvsem povečati prednost v dolgo izenačeni ligi, je moral premagati tudi (naj)boljše. Muro. Ki ima najboljšo obrambo. Sploh pa, če vprašate Roka Kronavetra, so najtežje tekme prav proti Muri.

 Če za derbije z Olimpijo nekako zadnje čase velja, da je skoraj lažje igrati v gosteh, je s črno-belimi prav vseeno, kje so. Vedno je težko. Izenačeno. Živčno. Trdo. Tudi tokrat je bilo. Ampak naposled, po sedmih minutah, ko so padli trije goli na enourno podlago dobrega nogometa, tudi uspešno. Maribor je drugič zapored v Ljudskem vrtu premagal Muro. Le za gol. Ampak je. In z izjemnim nizom osmih zmag v devetih tekmah v ligi, kjer pride zelo do izraza daljši niz tekem, prišel do naslova jesenskega prvaka. Z zmagama tudi proti konkretnima tekmecema.

1. Zakaj je torej to bila najboljša tekma doslej?

Začel je kar Ante Šimundža. Saj dovolj dobro pozna Maribor. Po odhodu Zlatka Zahovića in Darka Milaniča v bistvu nihče trenutno v slovenski ligi bolje ne pozna vijoličastih. »Igra je upravičila derbi,« je že uvodoma pospremil Šimundža. In to porazu navkljub. »Ko smo prišli v prvo ligo, je to bil derbi samo za nas. Pošteno, ne? Zdaj smo prišli do tega, da je to derbi za celo Slovenijo. Kar je za nas privilegij in potrditev poti.«

Kompliment je lahko za Muro, ki je v svoji drugi sezoni po povratku lani osvojila pokal, Mariboru pa redno predstavljala zalogaj (do te tekme dve zmagi za vsak klub ob petih remijih), tudi to, da je z zmago predvsem sebi veliko dokazal Maribor. Zdaj vijoličastim ostaja le še zmaga proti Olimpiji.

Kompliment je lahko za Muro, ki je v svoji drugi sezoni po povratku lani osvojila pokal, Mariboru pa redno predstavljala zalogaj (do te tekme dve zmagi za vsak klub ob petih remijih), tudi to, da je z zmago predvsem sebi veliko dokazal Maribor. Zdaj vijoličastim ostaja le še zmaga proti Olimpiji. Še do vikenda, 60. obletnice, niso premagali nikogar od zasledovalcev. Zdaj so ugnali z enakim rezultatom tako Koper kot Muro.

Derbi v Stožicah je bil, ko se gleda za nazaj, le zdrs. Na zadnjih devetih tekmah, torej proti vsem tekmecem, le en poraz. »To, da pridejo tekme, kjer kljub dobri igre nisi nagrajen s točkami, je sestavni del nogometa,« je pojasnilo Camoranesija. »Že v Murski Soboti smo igrali dobro, a izgubili. Tokrat pa je bila nagradnja izvedena tudi rezultatsko, kar je nocoj najpomembnejše.« Camoranesi je vmes deloval, kakor da nima česa izgubiti, ko moštvo še ni zmoglo hkrati udejanjiti vseh idej, nalog, sprememb. Zdaj gre pa ravno za to. Maribor je moštvo, ki nima česa izgubiti. Ker redko izgubi.

2. Camoranesi proti Šimundži: v peto je uspelo

Maribor in Mura sta (bila) po dveh zmagah na vsaki strani in petih remijih tako rezultatsko poravnana, da je prav izstopalo, ker Ante Šimundža in Mauro Camoranesi nista bila. No, v peto je le šlo. Potem ko štirikrat poprej ni. Nikakor. Camoranesi se ni znašel proti Šimundži. Bolj je poskušal spreminjati, slabše se je izteklo. Že s Taborom ne, povrhu celo na stadionu Rajko Štolfa, domovanju Sežančanov, ko je te vodil še Camoranesi, ki doma redno premagujejo pravzaprav vsakogar, zlasti Maribor, pa tudi Olimpijo. Rezultati so bili: 3:2, 1:2 in 3:0. Resda Tabor ni ogrožal Mure na lestvici, zato pa je Mura ogrozila Maribor, ko na Fazaneriji ideje nikakor niso meso postale in smo napisali, da je Šimundža »pošolal« Camoranesija.

Zanimivo je bilo prebirati komentarje, da bomo tokrat gledali stari koncept Maribora, kot ga je nekoč vodil tudi Šimundža, proti novemu, ki ga postopoma, a brez zadržkov vpeljuje Camoranesi. No, od tega ni bilo nič. Mura je igrala v prvem polčasu, kakor sicer že lep čas ne igra več. Ni se branila. Igrala je.

Zanimivo je bilo prebirati komentarje, da bomo tokrat gledali stari koncept Maribora, kot ga je nekoč vodil tudi Šimundža, proti novemu, ki ga postopoma, a brez zadržkov vpeljuje Camoranesi. No, od tega ni bilo nič. Mura je igrala v prvem polčasu, kakor sicer že lep čas ne igra več. Ni se branila. Igrala je. Ne odkar so tretjo sezono zraven, igrali dvakrat v Evropi, letos kot pokalni zmagovalci povrhu še najbolj častno med slovensko četverico. Maribor je igral pa sicer tako, kakor smo že vajeni, s tremi v obrambi, toda ne tako, da bi Rudi Požeg Vancaš in Jan Repas na tako pomembni tekmi začela na klopi.

Taktično sta se Šimundža in Camoranesi v prvem delu skoraj prezrcalila (3-4-1-2) in po dolgem času nismo gledali zgolj rešitev prek bokov. Ne, oba kluba sta poskušala tudi s streli od daleč, protinapadov je bilo toliko, da skoraj niso niti bili več protinapadi. Bili so pač, no, napadi. Odločilo pa je tisto, kar je doslej odločilo med trenerjema, vedno v prid Šimundže. Ne tokrat.

Zdaj je Maribor zabil po prekinitvi, ko je na koncu Jan Mlakar z občutkom pravzaprav lobal Marka Zalokarja, ter z golom Roka Kronavetra iz enajstemtrovke, ko je Zalokarja poslal v napačno smer. »Vedno so prekinitve sestavni in pomemben del igre. Pokazali smo, da lahko tudi mi zabijemo na takšen način. Kar je bil tudi del priprav, pri sestavi enajsterice smo iskali nekaj centimetrov, Peričić in Kronaveter sta tukaj pomembna in vesel sem, da so ta segment tudi preostali dobro izpeljali,« je razkril Camoranesi.

3. Matko in Kronaveter sta lahko hkrati na igrišču

Do sedaj je bilo le eno vprašanje. Ponavadi tisto, ali bo Aljoša Matko torej igral. Za Roka Kronavetra se je nekako predvidevalo, da bo, toda doslej je to pomenilo, da če bo en igral, bo drugi sedel. Doslej sta resda igrala osemkrat skupaj v tej sezoni, toda v ligi sta skupaj začela le zdaj proti Kopru in Muri.

Obneslo se je. Muraši so imeli težave, ko se je Matko prebijal po krilu in iskal prostor, nenazadnje je bil nad njim storjen prekršek Luke Bobičanca za enajstmetrovko. Kronavetra moštva praviloma posebej čuvajo, ko pa je zraven še Mlakar, je tvegano igrati s tremi branilci. »Morali bi drugače reagirati v prvem polčasu, v drugem smo bili bolj konkretni. Razlika je bila v bistvu samo v učinkovitosti,« je Kronaveter opisal, kaj je tokrat odločilo. Že Koper so zlomili, le da s streli od daleč, ko sta zabila vezista Blaž Vrhovec in Repas.

Kronavetra so tokrat pošteno načenjali živci, jezil se je nad kriterijem Nejca Kajtazovića. Resda je bila igra tudi delno zato hitrejša z manj prekinitvami, toda kartone je kazal izrazito vijoličastim, kompenziral je z enajstmetrovko. Je bil zato Kronaveter živčen?

Kronavetra so tokrat pošteno načenjali živci, jezil se je nad kriterijem Nejca Kajtazovića. Resda je bila igra tudi delno zato hitrejša z manj prekinitvami, toda kartone je kazal izrazito vijoličastim, kompenziral je z enajstmetrovko. Je bil zato Kronaveter živčen? »V prvi vrsti zaradi neizkoriščenih priložnosti, pa tudi nekatere sodniške odločitve niso bile najboljše. Čutiti je bilo, da si želimo, pa je bilo malo drugače kot ponavadi.« Pa kriterij? »Kriterij lahko vpliva, lahko tudi ne. Problem je bil, da je bil pri nas karton za skoraj vsak prekršek, pri njih je Jure Travner dobil deset prekrškov, pa ga ni dobil. Mogoče je s tega vidika nas naredil bolj nervozne, ampak verjetno je bilo čutiti, da je pravi derbi in da smo se odlepili za pet točk. Za zmago smo naredili vse, kar je bilo potrebno in kar lahko.«

Drži. Ko dajo gol, ga dajo kot ekipa. Tako se tudi veselijo. In še nekaj je izpostavil. Maribor je pokazal zrelost, ki je prej ni. Zakaj? »Ujeli smo se tudi s trenerjem. Tekmo smo dobili na način, ki je lahko vodilo za naprej.«

4. Širina kadra je dejansko kvalitetna širina

Ne Rudi Požeg Vancaš ne Jan Repas nista začela. Tudi Jasmin Mešanović ne. Pa se naposled ni poznalo, prvi na koncu sploh vstopil ni. Ne, ker ni bilo potrebe, ampak ker je tekma šla v smer, da se je Maribor po tretjem golu v sedmih minutah, ko je Mura znižala takoj na 2:1 in ostala v igri, moral braniti. Skoraj pol ure. Vijoličasti niso nikdar zares viseli, vsaj ne po lastnih napakah, četudi so znova prejeli gol. Še na tretji tekmi zapored.

Toda nekaj se je vseeno izrazito spremenilo. In naredilo razliko. Maribor ne le, da zna dobivati tekme v izdihljajih, temveč zna ubraniti vodstvo. Zakaj? Ker ima širino kadra, ki zlomi tekmece v nizu, ko ni reprezentančnega premora in se dolga sezona s kratko poletno pavzo konkretno pozna. Še sploh, ko pridejo kartoni in poškodbe. Če kaj, je Camoranesi spremenil prav to. Ko pogleda na klop, vidi možnost, kako izboljšati ekipo. Ne pa, kako zgolj ohraniti, če gre, obstoječi nivo. Prej menjave niso delale razlike. Zdaj jo vzdržujejo.

Skoraj ni igralca, ki ne bi napredoval pod Camoranesijem. Ne govorimo o dolgoletnih karierah, kakršni sta zajetni epopeji Mitje Vilerja in Marcosa Tavaresa. Nobenega od njiju ni bilo niti v kadru. Camoranesi je uspel izpeljati, česar drugi niso zmogli, hoteli ali upali. Drznil si je drugič vstaviti celo Reneja Miheliča. Proti Muri.

Skoraj ni igralca, ki ne bi napredoval pod Camoranesijem. Ne govorimo o dolgoletnih karierah, kakršni sta zajetni epopeji Mitje Vilerja in Marcosa Tavaresa. Nobenega od njiju ni bilo niti v kadru. Camoranesi je uspel izpeljati, česar drugi niso zmogli, hoteli ali upali. Drznil si je drugič vstaviti celo Reneja Miheliča. Proti Muri. Ni imel ravno izstopajoče tekme, spoznal je lahko, kako je, ko igraš proti najboljšim v ligi. Tudi Blaž Vrhovec je znova videl, kako je, ko trči ob igralce sredine, ki ne le upajo, ampak zmorejo igrati naprej.

Analizo jesenskega dela bomo seveda še ponudili po zadnjem krogu, ki bo v nedeljo, ko Maribor gosti Aluminij (17.15), toda že zdaj je jasno nekaj: Camoranesi je dvignil nivo ne le prve enajsterice, temveč petnajstega, šestnajstega, sedemnajstega igralca. In ko je Ante Šimundža popravil novinarsko oceno, da sta rezervista Amadej Maroša in Kevin Žižek zapravila dobri priložnosti v zelo dobri priložnosti, se je pokazala razlika. Šimundža govori o izkušnjah, ki da so moč Maribora. Camoranesi govori pa o ekipi. Celotni ekipi. Trenutno je temu lahko parirala zares le Olimpija, ki je Kopru in Muri pokazala, da se Maribor lahko v tem nizu premaga le, če dovolj zgodaj zabiješ. Prvi. Dvakrat.

5. Nista neopažena: Tomi Horvat in Žan Karničnik

Ni veliko manjkalo, pa bi za igralca tekme izbrali Žana Karničnika. Po odhodu iz Ljudskega vrta, kjer je odigral vsega 69 minut ob koncu sezone 2016/17, je Šimundža iz njega naredil resnega, konkretnega in predvsem raznovrstnega igralca. Skoraj ni pozicije, ki je ne zmore. Tokrat se je prilagajal na desni in sploh v napadalnem delu našel prostor na boku, kjer tokrat veliko prostora niti ni bilo.

Povrhu ni bil edini, ki je pokazal, da četudi v Mariboru ne najdejo mesta zase, to ne pomeni, da ga ne bodo drugje. Tomi Horvat, ki je nosil vijoličasti dres vse tja do članov, je igral vsaj tako dobro kakor Nino Kouter, v katerem selektor Matjaž Kek vidi tudi težišče reprezentančne sredine.

Povrhu ni bil edini, ki je pokazal, da četudi v Mariboru ne najdejo mesta zase, to ne pomeni, da ga ne bodo drugje. Tomi Horvat, ki je nosil vijoličasti dres vse tja do članov, je igral vsaj tako dobro kakor Nino Kouter, v katerem selektor Matjaž Kek vidi tudi težišče reprezentančne sredine. Horvat ima pregled, kondicijo in tudi pogum. Pri 21. letih. Kar samo kaže, kako hitro lahko napredujejo igralci, če le dovolj igrajo v slovenski prvi ligi. Ni prvi, Dejan Petrovič je to dokazal v Aluminiju in odšel v dunajski Rapid ter se znašel tudi v reprezentanci. Morda sta oba, tako Karničnik kot Horvat, pokazala, ne kaj je Maribor zamudil, ko ju je izpustil, temveč kaj je iz njiju (in še koga) uspel narediti Šimundža. Kar veliko pove tudi o bivšem trenerju Maribora.