Z razlogom je selektor Matjaž Kek v sredo zvečer v Stožicah po zmagi nad Hrvaško (1:0) zaprosil, naj ne bo evforije. In posvaril tekmece, kaj bo, če se bo Slovenijo podcenjevalo. Ker prišlo je tudi sobotno popoldne v Sočiju. Čakala je Rusija. Od novembra 2009 in zgodovinske noči v Ljudskem vrtu. Čakal je tudi Artjom Dzjuba. In dočakal.

Dva gola je zabil. Prelahko. Pa so vsi opozarjali nanj, od Milivoja Novakovića do Mihe Mevlja. Ni pomagalo. Kot tudi ni pomagal sijajen gol Josipa Iličića, ki se je vidno trudil za ekipo. Preveč osamljen je bil, da bi Slovenija popravila in nadoknadila svoje pomanjkljivosti.


Selektorju Keku ni ušlo, da bi si morda v Sočiju lahko priigrali več. Bi. »Morda pa smo v sredo dobili tudi več…« je v svojem stilu za Šport TV spomnil na dokaj nepričakovano zmago proti Hrvaški. Predvsem pa se je ozrl k torkovi tekmi na Cipru: »Prihajajo tekme, kjer moramo nabirati točke.« To so tiste prave tekme, realni testi za Slovenijo v skupini, kjer sta še Slovaška in Malta. Proti njim je rezultat toliko bolj bistvenega pomena. In tudi bo. Po Cipru, proti kateremu se je Hrvaška pošteno namučila za zmago (1:0), sledi dolg premor, kvalifikacije se bodo zgodile od septembra do novembra, ko bo vseh preostalih sedem tekem.

1. Kekova realnost: Fajtali smo, a bistven je rezultat

Poraz v Sočiju ni niti slab rezultat, še manj nepričakovan. Poleg tega Slovenija na takih gostovanjih, tudi pri »slovanskih« ekipah, velikega uspeha niti zgodovinsko nima. »Nikoli ni dobro, ko izgubiš, ampak niti v enem momentu ne vidim, zakaj bi nas zamajalo. Če nas, potem nismo ta pravi,« je selektor pospremil vprašanje, kaj pomenita zmaga nad Hrvati in poraz z Rusi.

Bistven je za selektorja vendarle bil rezultat. Ker je povedal več, če že ne vsega. So tekme, kjer je po svoje rezultat tudi varljiv. Ne tokrat. Rusija je zabila dva gola, Slovenija pa enega. Nobena obramba ni briljirala, igra je bila za kvalifikacije precej odprta, oba selektorja sta bila hkrati potrpežljiva in zaupljivo pripravljena dopustiti, kaj se bo zgodilo.

Nobena obramba ni briljirala, igra je bila za kvalifikacije precej odprta, oba selektorja sta bila hkrati potrpežljiva in zaupljivo pripravljena dopustiti, kaj se bo zgodilo.

Zgodila se je in naposled odločila pa za razliko v individualni (ne)kvaliteti. »Če smo samo za trenutek neodločni, malo nekoncentrirani, se na tem nivoju to takoj kaznuje,« je selektor (samo)kritično pospremil poraz in glavne razloge zanj. Prvi po devetih tekmah brez poraza. »Mogoče bi morali izenačiti iz tistih priložnosti. Tekma, ki sem jo pričakoval. Tekma, polna dvobojev in z dosti dobrimi zadevami, a bistvo je, da smo izgubili. Jasno je bilo, da v kvalifikacijah ne moremo brez poraza.«

To je tista skoraj znamenita, vsekakor pa tipična Kekova realnost. Ves čas je ne realnih tleh tudi po tekmi, ko se je zgodilo očitno tisto, kar je pričakoval. Delovalo je, da je realno svoje omejitve spoznala tudi njegova ekipa. »Fajtali smo!« je vendarle našel tudi pozitivne nauke. Če je obramba proti Hrvaški briljirala, je bilo že tri dni kasneje precej drugače. Jan Oblak je moral reševati, kar je lahko rešil, praviloma bolj napake soigralcev. Ko gre za doseganje zadetkov, pa čaka Slovenijo še veliko dela. Keka pa odločitev, kdo jih bo dosegal.

2. Da se z Dzjubo poznata, Mevlji ni pomagalo

Podatek je po svoje, sploh za nazaj, skoraj shrljiv. Miha Mevlja in Artem Dzjuba sta skupaj odigrala 19 tekem v Zenitu. Devetnajst! Če kdo, potem je Mevlja torej daleč najbolje vedel, kakšen napadalec je Artjom Dzjuba.

Neugoden, nepredvidljiv in netipičen. Dzjuba zgleda, deluje in ravna kot iz nekih drugih časov. Je pač tak karakter. Na igrišču in ob njem. Je bila že drama pred domačim prvenstvom, kjer mu je nato ob menjavi celo selektor Stanislav Čerčesov salutiral, kar je sicer ikonično ob golih počel Dzjuba sam. Novembra lani je bil Dzjuba sicer izključen iz reprezentance, ker se je pojavil zelo oseben video.

Tudi v Sloveniji so kar deževali opisi njega in njegove igre po obeh golih. Omara, tank, gorila… In še in še. No, selektor Kek je videl njegovo predstavo precej drugače.

Tudi v Sloveniji so kar deževali opisi njega in njegove igre po obeh golih. Omara, tank, gorila… In še in še. No, selektor Kek je videl njegovo predstavo precej drugače. »Preveč spoštovanja!« je ocenil, kako so se slovenski branilci slabo spoprijeli z robustnim napadalcem, ki mu zdaj manjka le še gol, da ujame Aleksandra Keržakova, ki je s 30 goli najboljši strelec ruske reprezentance. »Dva gola je dal, pa je prišel nedotaknjen ven iz tekme. V kontakt igri je bilo z naše stani premalo,« je Kek le poudaril, kar je bilo težko zgrešljivo. Dzjuba ni nobena uganka, ničesar ne skriva, ker niti ne more. Bolj (a)tipičen ne more biti. Pa je vendarle storil točno tisto, kar je moral.

Pri prvem golu je Miha Zajc preveč okleval. Če je bilo razumljivo, da je v skoku stežka pariral, bi pri strelu moral stati bližje. Da je nogomet stvar trenutka in refleksov, pa sta po prečki Golovina ugotovila tako Mevlja kot Blažič. Nasmodil ju je s preigravanjem in pokazal, da je nogomet lahko precej preprosta igra. Ena izmenjava, malo prostora, strel po tleh. Še bolj lahko glava zdaj boli Zlatka Dalića, ki je poskušal s Hrvaško na podoben način, ampak Dzjube pač ni imel. Jan Oblak pa ve, kakšna razlika je, ko brani za Atletico, kjer ima pred sabo pač fante, ki znajo ponavljati dobre predstave.

3. Iličić osamljen pokazal razliko v kvaliteti

Josip Iličić je dal prekrasen gol. Izjemen. Podajo Mihe Zajca je sam pretvoril v gol. Pa je bila težka situacija, daleč od gola, s kom drugim bi tole šele postajala akcija. Z Iličićem se je zaključila. Bum, dras, gol.

S tem enim strelom, ne pa edinim, je Iličić pokazal na ključno razliko. Vsaj ponovil je dobro predstavo proti Hrvaški, če ne celo nadgradil. In to, ko je bilo še težje, ko je bil dvojni zaostanek. Ilićić je poskušal igrati ekipno, sploh v drugem delu, ko se je iskalo vsaj predzadnjo podajo. Iskal jo je sam. Prevzel žogo, udarce, prekrške. Nekaj, karkoli, samo da bi se šlo po gol, po izenačenje, po točko. Pa je bil Iličić pri tem zelo osamljen. Še najdlje je v drugem polčasu prišel z Jasminom Kurtićem, ko je dobil povratno žogo, a je imel premalo prostora. Rusi so mu pustili več kot Hrvati.

Ampak če bo Slovenija res želela resno kandidirati za svetovno prvenstvo, bodo soigralci višje na igrišču morali pokazati več. Ironično, v preteklosti, kadar je Iličić manjkal, so to pokazali, vendar nikdar na takem nivoju in proti takim tekmecem. Petar Stojanović, ki seveda prihaja iz obrambe po desni, po svoje Iličiću edini sledi, njegovo podajo je na malo prostora pretvoril v močen strel. Blizu gola. In prav Stojanović je poiskal Andraža Šporarja. Ostra podaja, že, ampak Šporar se je odločil, da bo raje iztegnil desno nogo. In se uštel pri tajmingu. Ker je bil Sandi Lovrić izrazito pokrit, nanj so Rusi bolj pazili, je tako ostalo bolj malo rešitev. Slovenija je bila daleč od drugega gola.

Ciper bo pokazal, kaj premore slovenski napad. Tam ne bo Andraža Šporarja, kot je napovedal Kek, saj se mora Šporar vrniti v Brago, kamor je posojen iz Sportinga, zaradi zahtev kluba. Tokrat sta v igro prišla tako Haris Vučkić kot Luka Zahović, proti Hrvaški je priložnost dobil Blaž Kramer.

Ciper bo pokazal, kaj premore slovenski napad. Tam ne bo Andraža Šporarja, kot je napovedal Kek, saj se mora Šporar vrniti v Brago, kamor je posojen iz Sportinga, zaradi zahtev kluba. Tokrat sta v igro prišla tako Haris Vučkić kot Luka Zahović, proti Hrvaški je priložnost dobil Blaž Kramer. Kek bo tako prisiljen narediti nekaj, kar bi morda lahko storil tudi prostovoljno. Resno razmislil o tem, kdo je njegov prvi napadalec. Šporar namreč nabira tekme in priložnosti. Ostaja pa pri dveh golih. Slej ko prej pa utegne pasti tudi vprašanje, ali je nemara to res vse, kar Slovenija premore v napadu.

4. Tekma s Hrvaško torej ni bila »trailer«

»Nekulturno bi bilo,« je Jasmin Kurtić kar neposredno in slikovito povedal, kako bi se odzval na oceno, da je bila Slovenija tokrat slaba. Slovenija vsekakor ni bila slaba. Ni bila ravno blizu zmagi, se je pa dostojno zoperstavila reprezentanci, ki se je po tistem porazu v Ljudskem vrtu uvrstila na vsa tekmovanja.

Tekma s Hrvaško morda ni bila toliko evforija, kolikor je predvsem predvidela, da se bo Sloveniji izšlo na podoben način tudi proti preostalim tekmecem, začenši z Rusijo. Ni se. Rusija ni imela pritiska, kakršen pade na Luko Modrića in druščino. Rusi so lahko prepustili posest in posledično dovolili strele. Zanesli so se na nekaj povsem drugega. Stavili so na tisto, na kar je Slovenija tudi vedela, da bodo.

Ko so Rusi proti koncu tekme stopili pred svoj gol, so to storili precej pametno in niti ne pretirano tvegano, čeprav se izkazali tudi ravno niso. Prepustili so, da Slovenija pokaže, kaj zmore in zna proti postavljeni obrambi. Pokazalo se je, da ne veliko. Tistih 10, 15 minut pred koncem utegne biti za Slovenijo bistvenih, ko bodo prišle tekme s Ciprom in Malto, nemara tudi s Slovaško.

Ker če kaj, sta ti dve tekmi doslej pokazali, da se Slovenija nič ne more zanašati. Ne na prebliske v napadu ne na obrambo. Vsaj ne zapored. Kar dela v sredo, ni nujno, da bo v soboto.

Ker če kaj, sta ti dve tekmi doslej pokazali, da se Slovenija nič ne more zanašati. Ne na prebliske v napadu ne na obrambo. Vsaj ne zapored. Kar dela v sredo, ni nujno, da bo v soboto. Zato bo torkova tekma na Cipru morda res najbolj pomembna od vseh treh v marčevskem paketu. Poleg Šporarja bo manjkal zaradi kartonov tudi Mevlja. Ciper pa je nato po Slovakih, s katerimi je doma remiziral (0:0), dodobra namučil Hrvate na Reki.

5. Gledalci na stadionu so (ne)normalni

Je nenavadno. Še vedno. Žal. Nenavadno je, ko so gledalci na stadionu. Tudi če jih je 13.008, torej približno tretjina kapacitete stadiona Fišt. Komaj smo tega vajeni, četudi zgolj na daljavo prek televizijskih zaslonov. Miha Mevlja je sicer vajen, da so v Rusiji stadioni še bolje zasedeni, do polovice kapacitete.

Šport TV se po dobri sredini premieri tokrat ni izkazal, saj je bil vmes v studijskem delu, kjer je bil tokrat le Dušan Kosić gost, program prekinjen z napovednikom in starimi posnetki. Ni pomagalo niti zamujanje z vklopom ob začetku drugega polčasa, s čimer imajo komercialne televizije vse večje težave.

Toda tokrat smo nekateri gledalci ostali nekoliko prikrajšani z zvokom. Ne vsi, kakor smo izvedeli, saj naj bi bilo odvisno od operaterja, toda nekateri smo komentatorja Nejca Mravljo res slabo slišali in je bila nogometna izkušnja kljub gledalcem na stadionu, kar tekmo naredi za precej bolj živahno izkušnjo, toliko slabša. Šport TV se po dobri sredini premieri tokrat ni izkazal, saj je bil vmes v studijskem delu, kjer je bil tokrat le Dušan Kosić gost, program prekinjen z napovednikom in starimi posnetki. Ni pomagalo niti zamujanje z vklopom ob začetku drugega polčasa, s čimer imajo komercialne televizije vse večje težave.

Pozna se tudi, kadar komentator ni na stadionu. Ker se za tv pravice odštejejo tudi visoki zneski, je takšna odločitev toliko bolj opazna, saj se je Mravlja povsem drugače obnesel kakor v sredo. Ne tako suvereno in dinamično. Šport TV se dokazuje s studijskimi prispevki in načinom snemanja na prizorišču, solidne so izjave takoj po tekmi, vendar jih čaka še kar precej dokazovanja.