Seveda so mu skandirali na severnem delu stadiona. Seveda so mu. Ikona je zanje. Skoraj bolj kot kateri koli od igralcev. Njegovo ime se sliši, ko se zgodi uspeh, Evropa, pokal, prvenstvo. Black Gringos in ostali najzvestejši navijači Mure mu z vzklikanjem dajejo poklon. Ampak nato, ko se je Ljudski vrt že dodobra praznil, še preden so črno-beli dvignili “kanto” in kričali “mi mamo tej pokal”, se je zaslišalo še z drugih delov stadiona. Da, tudi z juga.

“Šimundža Ante! Šimundža Ante! Šimundža Ante!”

Ljudski vrt? Ekstra top!

Primeren poklon trenerju, ki je z Mariborom osvojil dva državna naslova (2013/14, 2014/15) in zdaj prvega še z Muro. Biti slovenski državni prvak z dvema kluboma je uspelo le še Bojanu Prašnikarju, ki je bil dvakrat prvak z Olimpijo in štirikrat z Mariborom. Šimundža je s tremi naslovi ujel Pavla Pinnija, ki je vse osvojil z Gorico, medtem ko si prvo mesto po številu naslov Prašnikar deli z Darkom Milaničem, ki je vse osvojil z Mariborom.

Za povrh ima Šimundža še naslov trenerskega prvaka v 2. SNL. Je kaj drugače, ker je osvojil naslov ravno v Ljudskem vrtu, kjer je ob trenerskih uspehih s 102 goloma tudi peti najboljši strelec v zgodovini kluba? “Zakaj? Za klub in Prekmurje je ekstra pomembno, da smo prvaki. Sam pa ne razlikujem, dejstvo je, da sem osvojil prvenstvo in z Mariborom in Muro in sem še lačen. Ambient je pa tukaj vedno ekstra top!”

Tudi za Muro je bila turbulentna sezona, je po slavju z 1:3 na novinarski konferenci povedal Šimundža. Cilj letos je bila tiha pot do Evrope. Na Fazaneriji je že bil dvakrat, ko se je klub prvič reinkarniral kot ND Mura 05, a ko se je vrnil tretjič, po drugi reinkarnaciji, še globoko v drugo ligo, je začel verjeti v delo na dolgi rok. Osvojil je drugo ligo. Od tu je šlo samo še navzgor. Manj je glasnih ambicij, večja je krivulja uspehov.

Takoj v Evropo, nato pokal

Že v prvi sezoni (2018/19) je z Muro v prvi ligi v zadnjem krogu osvojil četrto mesto v neposrednem obračunu s Celjem, ki je odločalo o uvrstitvi v Evropo. Tam je proti Maccabi Haifi kmalu izkusil, kaj vse še manjka. Imel je ekipo še celo iz tretje lige, nekateri igralci (Nik Lorbek, Luka Šušnjara, Špiro Peričić) so začeli odhajati.

Nato je lani šel še dlje: bitko za naslov je Mura raje prepustila Celju, Mariboru in Olimpiji, sama pa vzela pokal v finalu proti večnemu tekmecu Nafti. Prva lovorika po 25 letih. Druga pokalna.

Zgolj 26 prejetih golov!

Da lahko vselej napredujejo, so pokazali že pozno poleti. Ko so se Celje, Olimpija in Maribor mučili in sramotili v Evropi, je Mura preskočila Nomme Kalju in nato doma še danski AGF. Za nagrado je prišel sloviti PSV, suvereno na Fazaneriji zmagal 1:5, a takrat je Mura že kazala resen potencial v ligi. Šele Koper jim je prvi zabil gol. V petem krogu. Prišel je tudi črni niz, jesenski eksresni izpad v pokalu proti Dravi in serija štirih tekem brez zmage globoko v marcu.

Ampak ko so na Fazaneriji v 30. krogu ugnali Olimpijo (3:0), so začeli spominjati na moštvo, ki je sedem krogov že prebilo na vrhu. Še prejšnji vikend so bili na tretjem mestu. V finišu prvenstva so po zmagi nad Olimpijo še štirikrat zmagali in dvakrat remizirali. Da, tudi v Ljudskem vrtu. Prvenstvo so končali z zgolj 26 prejetimi zadetki! Maribor jih je, za primerjavo, prejel kar 41.

Sam proti trem trenerjem Maribora   

“Slovensko prvenstvo je ekstra izenačeno, razlike so male, zato je potrebne toliko discipline,” je Šimundža ocenil, zakaj je Mura na vrh splezala na samem koncu. Morda tudi zato, ker je poleg Dejana Grabića (Bravo) in Dejana Djuranovića (Domžale) edini celotno sezono preživel na klopi kluba, s katerim je začel prvenstvo.

Odločale so namreč povrhu medsebojne tekme z Mariborom. Oba kluba sta na koncu poravnana s 63 točkami. Šimundža je vodil vse štiri tekme, nasproti mu je dvakrat stal Mauro Camoranesi (2:0 zmaga Mure doma, 2:1 zmaga Maribora v Ljudskem vrtu), enkrat bivši pomočnik Saša Gajser (0:0 na Fazaneriji) in za konec še Simon Rožman.

Je bilo morda zato lažje, je tudi to odločilo? “Ni bilo lažje, morda je bilo celo težje. Dejstvo pa je, da potrebuješ čas. Delo na dolgi rok je tisto, ki je pomembno zame iz strokovnega vidika. Želja in kvaliteta je pa tisto, kar je nagnilo tehtnico na našo stran.”

Prekmurje je čustveno okolje

Predvsem pa je poudaril, da so odločila – čustva. Prekmurje je, tako Šimundža, okolje, ki je verjelo. Vedno. Tudi takrat, se je dalo razbrati med vrsticami, ko kje drugje skoraj gotovo ne bi. “Prekmurje je čustveno okolje, ki je vedno verjelo. Tudi v tretji ligi, ko so se zgodile stvari, ki niso ljube nobenemu klubu. Pomembno je, da je podpora vedno prisotna. Moje mnenje pa je, da je okolje morda malenkost premalo ambiciozno.”

Če katera, potem beseda ambiciozno pooseblja Šimundžo. Neobhodna je, skoraj imanentna njegovi filozofiji. Nehote je tako primerjal Maribor in Muro. “Morda bi se kaj v Murski Soboti zgodilo tudi prej, če bi imeli ambicioznost, ki je potrebna. Čustvena navezanost pa nikdar ni vprašljiva.”

Zdaj smo mi tisti, ki nas bodo vsi lovili

Ampak zdaj tako ali tako ne bo več, kot je bilo. “Mura včeraj in Mura danes sta dva različna kluba: zdaj bomo mi tisti, ki nas bodo vsi lovili. Najbolj pomembno je, da ostanemo trezni in mirni.”

Za Šimundžo sta le dva kluba s privilegijem, da je sezona brez lovorike neuspešna. “To sta Maribor in Olimpija. Mi tega privilegija nimamo, minilo bo še veliko let, da si to lahko privoščiš. Šele takrat, ko si dolgo na vrhu. Ne bom povedal nič novega: lažje je priti na vrh, kot tam ostati.”

In Evropa? Muro čakajo kvalifikacije za ligo prvakov. V spremenjenem sistemu lahko prilezejo precej daleč. Če preskočijo prvo oviro, potem se bodo v primeru izpada najprej borili za ligo Evropa, nato dobijo še eno priložnost v kvalifikacijah za novoustanovljeno konferenčno ligo.

“Najprej bomo proslavili, potem pa bomo videli,” je Šimundža vendarle stopil na žogo. Spomnimo, z Mariborom je uspel prezimiti v ligi Evropa, nato pa ga je spravil še do druge uvrstitve v ligo prvakov.