Ognjemet je bil v Ljudskem vrtu že pred ključno tekmo z Italijo. Še dobro in še bolje. Ker ko je šlo na evropskem prvenstvu do 21 let zares in se je lovil četrtfinale, je bilo upanja skoraj nemudoma konec. Slovenska mlada reprezentanca je svoje edino resno upanje za napredovanje zapravila že v soboto v Celju proti Češki (1:1). Morda pa tudi že prej, ko se je (pre)pozno menjavalo selektorja. Zdaj o slovenskem nogometu vemo, kje (ni)smo.

Elšnik: »Za nas tekme kariere«

Slovenija se doslej še nikdar ni uvrstila na evropsko prvenstvo do 21 let, šele gostiteljstvo z Madžarsko je prineslo soočenje z najboljšimi. Žreb je bil neusmiljen: Španija in Italija imata največ (pet) naslovov, pri čemer so prvi branilci naslova, nekdanji evropski prvaki in podprvaki pa so tudi Čehi. Za slovenski nogomet je torej šlo za neverjeten kvalitativni preskok. Še precej bolj kot za organizatorje v Kopru, Ljubljani, Celju in Mariboru.

Stadioni so že in še bodo gostili evropske tekme. Slovenija pa se bo na ta prvenstva uvrščala, če že, sploh sodeč po videnem, redko uvrščala. Če sploh. »Za te fante so take evropske tekme vsak teden, za to generacijo pa so to tekme kariere,« je še najbolje opisal kapetan reprezentance Timi Elšnik. Kar pove veliko. Tudi njegove besede o tem, kako pomembna je slovensko državno prvenstvo, od koder mlada reprezentanca črpa, a se je tudi Ačimović pogosteje raje odločil za tiste, ki (že) igrajo v tujini.

(Pre)pozna selektorska menjava

Milenko Ačimović je reprezentanco prevzel od Primoža Glihe, ki ga je odnesel upor slačilnice, načeli pa nihajoči rezultati in še zlasti neobičajne odločitve. Doslej Ačimović ni imel še nobenih trenerskih izkušenj, kar je pomenilo, da je Nogometna zveza Slovenije, ki je predolgo zaupala Glihi, stavila na njegov renome nekdanjega reprezentanta in športnega direktorja Olimpije. Izbor je bil tvegan, drzen in (pre)pozen.

Kakšno težo je imelo evropsko prvenstvo na domačih tleh, je Ačimović lahko spoznal ob objavi spiska, ko se je odločil, da ne vpokliče denimo Jana Mlakarja. Sam je tako vase uperil soj medijskih luči, ki si jih je povsem drugače in drugam najbrž želela usmerjati zlasti NZS. Kljub temu, da je koronavirus spraznil stadione, je še vedno štel rezultat. Ne tudi, ampak predvsem. Ačimović je imel za pripravo le dve novembrski prijateljski tekmi. Težki proti Nemčiji in Rusiji, dva remija, vendar to je bil le soliden »spoznavni večer«.

Uvod (pre)težek

Proti Španiji (3:0) se je Slovenija dobro upirala, ampak samo toliko, kolikor je Španija dopuščala. Ko so v drugem polčasu branilci naslova pritisnili, je bilo vsega konec v minuti in pol. Takšna je pač razlika. Morda na tem nivoju še toliko večja, saj (ne)hote ponazarja kvalitativna razhajanja med nogometnimi šolami, idejami, talenti in sistemi. Slovenija se proti najboljšim lahko pač le brani, teče za žogo in upa na kak predložek. Pomaga, če se izkaže golman, kar se Igor Vekić je.

Ena, še najmanj uvodna tekma seveda ne more dati celovitega odgovora, vendar ko so se Španci udobno namestili, je prišla ena priložnost kapetana Timija Elšnika, na katerega se je izdatno naslonil Ačimović. Elšnik, kapetan Olimpije, je zgrešil in tekme je bilo konec. Kar je zabolelo, hkrati pa nakazalo, kako tekmovalen je mladostni nogomet, je bil tretji gol, ko se je pokazalo, kako najboljši tekmujejo. Ne igrajo. Tekmujejo. Španci so čakali in se igrali za tretji gol in ga tudi zabili. S slalomom.

Ko selektor ve, kako stisniti

Kot se je predvidevalo, je največ štela tekma s Češko. Tam je največ moral dokazati ravno Ačimović. Več od svojih fantov, ki so bili dejansko, kolikor so zmogli, konkurenčni. Ne vso tekmo, a so bili. Onemogočili so Čehe in nato še sami zabili. Resda iz prekinitve, ko je Aljoša Matko premeteno vzel žogo, ki jo je odložil Elšnik, toda zabili so. Čehe je to spravilo v zadrego in nato se je pokazala razlika. Karel Krejči je vnovčil izkušnje, saj vodi reprezentanco od leta 2018, in s pametnimi, gradualnimi ter učinkovitimi menjavami začel stiskati slovensko izbrano vrsto.

Ačimović se je lovil v iskanju odmerjene minutaže, taktike in občutka. Težko bi ga bilo okriviti za remi, saj je tudi ta vendarle soliden rezultat, toda reprezentanca pred svojim golom ni dobivala vedno večje sigurnosti. Tavala je, bila prepuščena sama sebi.

Posledica je bil avtogol, ki je prišel iz relativno nenevarne situacije. Čehi so imeli precej boljše priložnosti, iz katerih niso zabili. Nato pa bili bližje zmagi in pokazali, da navdih pač ni dovolj. Potrebno je znanje, strategija, delo, ideja, čas. Tega Slovenija pod Ačimovićem, ki je precej menjaval, a nikdar zares, pač ni imela.

Skrivalnic več ni bilo

Italija bi bila v vsakem primeru velik izziv. Ko pa so prišli rezultatski imperativi in dva če-ja (če Slovenija premaga Italijo in Češka ne premaga Španije), skrivalnic več ni bilo. Ačimović je moral po zmago. Šel je odkrito, ne ravno na glavo, ampak preveč odprto. Že proti Špancem se je videlo, kaj se zgodi, če se odločiš za taktiko, ki je ne moreš zavarovati.

Nič narobe, pravzaprav je hrabro, toda ko so Italijani razparali slovensko vrsto po dolgem in počez, se je videlo, da resne, konkurenčne igre ni bilo. Niti visok poraz na tekmi, kjer je še bilo upanje, sam po sebi ni tragičen. Štirje goli so seveda (za)boleli, še zlasti trije do polčasa, pri čemer je povrhu golman Igor Vekić ubranil penal, ki ga je sam zakrivil. Selektor je razliko pripisal individualni kvaliteti, kar absolutno drži. Zdaj se bo poslovil od kar petnajsterice, kako kvaliteten izbor Ačimović je, bo pokazalo in definiralo vse, kar bo sledilo. In podalo odgovor tudi za nazaj, ko je selektor raje zaupal tistim, ki so v tujini, a tam nujno ne igrajo veliko ali uspešno, kar še zlasti velja za napadalce. Tu je Ačimović z izborom in minutažo veliko povedal.

Kar bo na zvezi gotovo v uteho, bo dejstvo, kako so se odrezali sogostitelji Madžari. Izgubili so vse tri tekme in z gol razliko 2:11 končali še slabše, ko so od Nizozemske pokasirali šest golov. Toda v paketu s člansko reprezentanco se neizogibno rišejo podobnosti: če se vratar izkaže, se napadalci mučijo, obramba pa niha. Da, slovenski nogomet čaka še veliko dela, da bo vsaj blizu najboljšim. Kaj točno? Predvsem boljše strokovno delo v mlajših kategorijah.