Ena tistih tekem. Ko je fuzbal Maribora tako preklet. Skoraj nevreden. Živčen. Pa jebemti. Vse prav, vse narobe. Fuzbal, šport, kjer se golman vleže. Živčen, parajoč, nesramen, nadležen fuzbal. Potem pa ... Najlepši. Najbolj nor. Naš. Gooooool. Jaaaaa.

Zgodnji avgust. Evropa je že kar malo naporna. Vleče se. Do cilja je daleč. Ni šlo, najprej sploh ne proti Botevu, potem pa je nekako padla Craiova. In zdaj to. Vojvodina. Pa glih ti. Regionalci. Ti pa sploh.

Runda, ki bi jo preskočil

Živčna, dolga, vmesna tekma. Vmesna? Zakaj? Runda, ki bi jo najraje preskočil. Tista, ko jih golman konkretno in krepko sliši. Z juga. Pa ne samo z juga. In Lazar Carević, golman Vojvodine, jih je slišal. Kultna je tista viža, no, vzklik. Ooooo ... Svi... Dalje itak veste, kako gre. Živalsko.

[[image_4_article_68853]]

Ampak Maribor je unovčil Ljudski vrt. Ravno to. In svojo tradicijo. Fuzbal med topoli je tukaj od leta 1960. Nekaj pač je na tem. Vojvodina je padla (2:1), še v sedmo pod Kalvarijo ni bila blizu zmagi. Prva jugo liga petkrat, enkrat drugo jugo liga, zdaj pa še 3. krog za konferenčno ligo. To je bila tekma, kjer so ateji šli sinom raje po kokice. Da bo mir. Stari so bentili nad manj stare, da sedi dol, ne vidim. In tekma, kjer so še na zahodni, stari, Marcos Tavares tribuni eni kar sami vodili navijanje. Saj pravim, zgodnji avgust.

Ni bilo lepo na oko

Tekma Maribora in Vojvodine ni bila ravno lepa na oko. Ni pa bila sprva živčna. Eni in drugi so se malo tipali, ampak bolj so trudoma, malo pa tudi mukoma iskali svoje močne plati. Prej kot šibke točke tekmeca. Pohvalno je, da je zgodnje opozorilo gostov zaleglo, ko je šel njihov strel čez prečko.

[[image_3_article_68853]]

Vse bolj je šlo namreč v smer, da se je lahko ob polčasu ocenilo, da je bil Maribor boljši. Ne, ne na semaforju, ampak na občutek in priložnosti. Ker za to je šlo. Za to dvoje. Priložnosti je bilo dovolj, znova in spet za Maksa Barišiča, ki mu desetka na hrbtu ne dela usluge (in obratno), spet se je ponujal zagrizeni Marko Božić, toda občutek je pa imel Josip Iličić in udaril z razdalje, kot nihče drug ne bi. In že tam, čeprav ni šla v gol, se je spet videla razlika.

Poljski sodnik: žvižgi, a tudi taki dve odločitvi

Maribor ima domačo (8 slovenskih nogometašev v prvi postavi) in tudi dokaj mlado postavo, kar leti zlasti na Lana Vidmarja. Vse hvale ob lanskem preboju za mladega branilca so še eno breme, iz tedna v teden, iz tekme v tekmo vse težje. Je prav kritizirati tako mladega fanta? Ne, po svoje ni, toda 20-letnik je pokazal že vendarle toliko, da je tista nedopustna podaja nazaj vrgla ven oči. Ni pa to odločilo tekme. Je Ažbe Jug to porihtal.

Tekma z Vojvodino bo podpisana, hote ali ne, s sodniškimi odločitvami. Poljski sodnik Daniel Stefanski, ki jih je slišal ob poti v tunel, je bil sprva neviden, puščal trdo igro, toda to ni bila taka tekma. Ne dolgo. Ne cel čas. Vojvodina ga je prisilila, da je spremenil kriterij. Ampak najbolj na lastno škodo, no, pa stopil je tudi na živce Ljudskega vrta. Stefanski, ki je pri 47 letih zelo izkušen, sodil je v ligi Evropa, nikdar pa v ligi prvakov, je pokazal na belo piko za Maribor in še kasneje izključil Slobodana Medojevića.

Čemu potem žvižgi? Vsemu skupaj, sodnik je včasih pač strelovod. Kandelaber problemov. Oboje je dosodil najbrž upravičeno, sploh prekršek nad vtekajočim Božićem je bil očiten, pa tudi za tisti grobi štart nad Janom Repasom, je pa res, da je sprva tudi z rumenimi kartoni znal štediti. Mimogrede, Iličić je izvedel dokaj podobni penal kot na Euru proti Portugalski. In, ja, bil je ubranjen, je pa Jojo šel na odbitek. In zadel. Še dobro. Tu je popravni izpit možen.

[[image_1_article_68853]]

Križ pa ti rdeči kartoni

Ampak nekaj tako bizarnega je na teh rdečih kartonih. Že Craiova je v Ljudskem vrtu ostala, še bolj zgodaj, le z desetimi, tudi tam je šlo za direktni rdeči karton. Maribor je imel več časa in to tudi izkoristil, zdaj pa je delovalo skoraj obratno. Saj ni redko, rdeči kartoni imajo pač različne vplive (kar vprašajte Celje o obračunih s Slovanom), ampak na Vojvodino je vse to delovalo ognjeno. Dobili so zalet.

Že pred izključitvijo je Voša stresla prečko, v eni tistih akcij, ko Ažbe Jug pač ne more biti zasilna zavora. Potem pa je v še enem protinapadu pokazala, kako ranljiv je letos Maribor. Če preštejemo... Vijoličasti so mrežo ohranili nedotaknjeno le proti Craivi doma (2:0). Gol so dobili tako od Domžal (4:1, penal) kot od Brava (1:1), obakrat v Ljudskem vrtu, kjer je dva zabil Botev, zdaj pa enega še Vojvodina, ko je Zady Sery po kombinaciji z Yusufom naplesal mariborsko obrambo. Širvys, Vidmar, Karić... Botev je zabil še dva doma, tri je zabila še Craiova.

Nič, gremo na »kdo da več«

Tako Anteju Šimundži ne ostane drugega kot plan »kdo da več«. Pa čeprav ne delujejo te tekme tako. Ne povsem. Ne namenoma. Kateri trener pa ima vnaprej v mislih, češ, ziher ga bomo fasali? Je pa res izjema in ne pravilo, da ga Maribor dobi. Bolj kot gol z igralcem manj je skrbelo, kakšen je bil gol. Iz desne na levo, preveč prostora. Naivno. Zelo. Ampak morda je prav to davek na mladost, učenje, sprotnost. In takrat pridejo tako prekleto prav izkušnje. Ja, najstarejše. Ja, Soudanijeve. Eni so pred mano na sedežih že spakirali, eni, prej glasni, so bili bolj nemi, raje potihoma upali.

[[image_2_article_68853]]

Vojvodina je še bolj kot Botev posrkala čas, šestminutni podaljšek je šel skoraj iz četrtka na petek. Pustil je sodnik še sedmo minuto. V osmo je šlo. In potem je Pijus Širvys našel Hilala Soudanija. Točno tja. Bamf. Na glavo. In on, rutiner, itak v gol. Mimo frdamanega Carevića. Če so v La Masii, kamor je šel in osvojil mladinsko ligo prvakov, za Barcelono člane pa enkrat sedel na klopi, to učili, so naučili premalo. Za Soudanija pa sploh.

Ta 97. minuta, ki je bila skoraj že 98. minuta, je nekaj, kar Maribor podpisuje zdaj. Že Craiova je bila takšna,. Pa se je po Botevu zdelo, da je to tako prekleto redko. Ni, ne za to ekipo. Ja, marsikaj ji manjka, ampak naredi, bolj ali manj, kar mora. Ravno dovolj. Ne pogrne. Ne povsem. Zdaj pa sploh ne. Je pa res, da utegne biti 2:1 v Bački Topoli kar tesna zmaga. Glede na priložnosti in igralca več? O, ja.