Že enajstič se je NK Maribor na spomladanski del sezone pripravljal v Beleku. Tradicija je pač tradicija. In to kljub lanski kalvariji s koronavirusom in nato še enim negotovim in turbolentnim vstopom v nadaljevanje prvenstva. Vijoličasti so namreč po zadnjih dveh pripravah v Beleku kmalu zamenjali trenerja: leta 2020 je zgodaj marca odšel Darko Milanič, lani pa že konec februarja Mauro Camoranesi.

Kar ne pomeni, da je Belek razlog za zamenjave. Ne. Je le eden od faktorjev za klub, ki pa v zadnjih dveh sezonah ni osvojil nobene lovorike, v tej pa že jeseni izpadel iz pokala ter kmalu končal evropsko sezono, ni nezanemarljiv. Kakšne so torej ugotovitve po letošnjem glavnem delu priprav v Turčiji? Maribor bo sicer generalko odigral v soboto v Ljudskem vrtu proti Celju. Prvenstvo se nadaljuje z – derbijem, 13. februarja v Stožicah.

Štiri tekme, štirje različni rezultati

Vijoličasti so v Beleku odigrali štiri tekme. Najprej so v trdi in borbeni tekmi ugnali LASK (2:1), nato doživeli vrhunec v precej rezultatsko izzivalni tekmi proti Crveni zvezdi (1:1), že dan kasneje z rezervno postavo izgubili z Voždovcem (1:2) ter za konec imeli proti Levskemu (2:2) več od rezultata kot igre. »Ob težkih nogah in uigravanju ni objektivno ocenjevati teh tekem samo po rezultatu. Želimo pa tekmovati, seveda. Zmes obojega bo,« je bila popotnica Marka Šulerja pred odhodom na prve priprave v vlogi športnega direktorja.

1 zmaga, 2 remija, 1 poraz

Maribor – LASK 2:1

Maribor – Crvena zvezda 1:1

Maribor – Voždovac 1:2

Maribor – Levski 2:2

Ampak tudi zgolj ozko rezultatsko gledano torej letošnji Belek ni odmeval: ne v pozitivnem niti negativnem smislu. Še največ je povedala tekma s Crveno zvezdo, ko je Karanović opravil le dve menjavi in iztržil remi, kjer srbskim prvakom vidno ni bilo vseeno, kaj bo na koncu pisalo na semaforju. Proti Voždovcu, ki je igral z bolj udarno zasedbo, je izgubila druga postava vijoličastih, Levski pa je zapravljeno vodstvo pripeljal do remija ob še eni tekmi s kampanjskimi menjavami.

Kakšna pa je bila igra?

Čeprav so pripravljalne tekme merilo le do ene točke, so vendarle pokazale nekaj sprememb. Glavna je pričakovano na sredini. Niso bila zaman postavljena vprašanja, kakšno bo moštvo po odhodu Blaža Vrhovca, ki že igra in tudi zabija na Cipru. »Kar nekaj mladih fantov je, poskušali bomo najprej najti rešitev v naših vrstah. Če se pokaže, da nimamo takega igralca, bomo morali poseči po dodatni okrepitvi,« je Karanović napovedal pred odhodom. Sodeč po videnem, definitivnega odgovora še nima. Neposredne menjave za Vrhovca nima. Vsaj ne, dokler se ne vrne še Aleks Pihler, ki pa dolgo okreva po poškodbi.

Toda tudi takrat utegne prilagajati sistem razpoložljivemu kadru. Antoine Makoumbou je izstopajoč na sredini, brez dvoma, njegova suverena in pregledna igra je bila ne le opazna, ampak zelo vidna, vsi ostali pa najbrž porajajo vprašanja. Aljaž Antolin se je zelo izkazal proti Crveni zvezdi, ko je dobil najbrž največjo priložnost v karieri do sedaj. kar je bilo najbrž sporočilo tudi za Jana Repasa, da nezamenljivih ni. Karanović je na sredini puščal več prostora za različne sisteme, toda kombinacija Makoumbou-Alvir-Repas (še) ni dala prepričljivega odgovora. Bo pa Antolin po vrnitvi s posoje iz Beltincev po poletnem prihodu iz Mure najbrž dokaj velik up. Ampak da biti up ni dovolj, se kaže pri Galu Gorenaku, ki skupaj z Vidom Kodermanom vidno stagnira.

Karanovićev podpis vse bolj viden

Radovan Karanović sicer še vedno v svojem postopnem, skoraj neizstopajočem, nikakor pa skromnem pristopu kaže in potrjuje, da vztraja pri svojih idejah. Njegova gola taktična ideja ni tako na prvo žogo prepoznavna, se pa vidi, da uveljavlja sistem, v katerem je dovolj prostora za posamične prispevke, ampak vse v sklopu osnovne ideje. Kdor počne kaj na svojo roko in premalo zbrano…

Maribor skuša izkoristiti vse svoje močnejše plati, čeprav s tem občasno razgalje tudi šibke, v Beleku je to bil pogosto iznos žoge in kombiniranje višje na igrišču, toda Karanovića zdaj čaka sestavljanje celovite igre, kjer se še vedno osnova gradi v stabilni sredini, igra naprej pa po večinoma po bokih, predložkih, prekinitvah. Karanović je pokazal ogromno potrpljenja z Markom Alvirjem, ki je imel slabo tekmo proti LASK-u, pa tudi proti Levskemu ni dal tega, kar je dala večina igralcev z enakim statusom: posojen z možnostjo odkupa.

Več ve(mo) o obrambi kot napadu

Maribor je v Beleku dal toliko golov, kot jih je zabil. Šest. LASK-u je z glavo po kotu zabil Nemanja Mitrović, nato je zmago priskrbel evrogol Mirka Mutavčića. Eden od dveh evrogolov. Drzen, sproščen, močen strel. Oba gola sta pokazala, kje ima moštvo lahko rešitve, če ne gre po organiziranem stiskanju tekmeca. Crveni zvezdi je gol stresel v svojem surovo kliničnem stilu Ognjen Mudrinski, ki ne potrebuje veliko prostora in je večinoma le še potrdil zelo dobro formo jeseni.

Težava je le, da še vedno vse sloni večinoma na Mudrinskem, vsaj kadar gre zelo zares.

Voždovac je bil svoja enigma: gol so si Beograjčani po podaji Malika Selloukija namreč zabili sami. In potem še Levski. Evrogol Jana Repasa iz sredine neubranljivo v desni kot ter izenačenje, ko je Đorđe Ivanović vzel darilo nerodnega Bolgara in žogo potisnil iz metra v mrežo.

Maribor sicer prihaja do priložnosti, vendar večinoma iz zatikajoče tranzicije, daljših prehodov ali prekinitev. Da bi šlo za vidnejši in zanesljiv podpis, je še težko govoriti, kar pa ne pomeni, da je bilo strelov premalo. Ne. Bilo je tudi nekaj prečk in vratnic. Težava je le, da še vedno vse sloni večinoma na Mudrinskem, vsaj kadar gre zelo zares. Vse dokler ni proti Levskemu v eni uri Ivanović pokazal, kaj imajo točno takšni igralci s potezo več. In še nekaj: manjkal je Rok Kronaveter zaradi izolacije in nato bolezni, ampak da bi ga moštvo pretirano pogrešalo, ni bilo vidno.

Zanašanje na Juga razumljivo, a tvegano

Prejeti goli so bili mešani. Najbolj je skelel tisti proti LASK-u, ko je šlo iz slabega na slabše. Vrnjena žoga Alvirja, nerodnost Mennoja Bergsna, ko je prijel žogo in jo povrhu takoj odložil za indirektni strel Avstrijcev. Prepoceni, zdelo se je, da so se vijoličasti takih golov znebili. Crvena zvezda je zabila po napaki Nemanje Mitrovića, Voždovac je izkoristil nevarno vrnjeno odbijanje Luke Uskokovića ter zmagal po nepozornosti Vida Kodermana po kotu, ko je bil Samo Pridgar, ki se prav tako ni izkazal, nemočen. Veliko o vratarski konkurenci pove, da je Ažbe Jug odbranil kar dve tekmi v celoti. Menno Bergsen namreč kaže premalo. Jug je namreč tisti, na katerega se obramba zanese, kadar tekmec prebija s streli ali predložki.

Jug je namreč tisti, na katerega se obramba zanese, kadar tekmec prebija s streli ali predložki.

Če je bil odhod Roberta Voloderja dokaj (pre)hiter, ampak vseeno logičen, saj je za tako mladega fanta kazal izjemno stabilne predstave in skoraj večkrat pomagal precej starejšemu Nemanji Mitroviću, je bila enako hitra vključitev Maxa Watsona. Začel je tri od štirih tekem (počival proti Voždovcu) in z izjemo enega zdrsa ob nepozornosti proti Crveni zvezdi, kar pa ni bilo kaznovano, prikazal dovolj, da zaenkrat strokovnega štaba zavoljo njega ne rabi skrbeti.

Mitrović je bil večinoma stabilen in siguren, zabil gol, ampak tudi naivno izpadel prav tako proti Zvezdi, ko je ponudil brezplačno asistenco za gol. Med ostalimi štoperji presežka ni: Luka Uskoković je nadaljeval tam, kjer je končal. Z nerodnimi izbijanji in slabim postavljanjem. Enej Klampfer je skušal igrati pogumno, Nik Lorber pa premalo za vidnejšo oceno. Vijoličasti imajo tako stabilen par. Dokler oba igrata. Voloder je v prvem delu prvenstva odigral prav vse minute, zelo dobrodošlo, skoraj obvezno bi bilo to tudi za Watsona glede na konkurenco. Da je Maribor dobil gol na vseh štirih tekmah, za to fazo priprav ni kaj več kot statistika. Kakšni so bili ti goli? To je pa že nekaj drugega.

Sikošek najbolj stabilen člen ekipe

Na bokih je Martin Milec predvidljivo dobival začetne minute, Karanović mu zaupa, vse bolj opravlja (pod)kapetansko vlogo. S podajami Ivanoviću proti Levskemu je pokazal, da je morda po diagonali našel partnerja za preboje po desni, kjer morda Karanovića čaka izziv, kako ju povezati s Selloukijem. Mirko Mutavčić pa je znova ponudil konkurenco, več kot dobrodošlo. Ni nujno, da je pozicija desnega bočnega povsem zacementirana.

In potem je tu Gregor Sikošek, najbrž najbolj stabilen mož priprav. Nekdo, ki je skoraj samoumeven, pa še zdaleč ni. Vsekakor igralec, ki ga Maribor nujno potrebuje. Vsaj do poletja. Vid Koderman je namreč po obetavnem lanskem začetku zdrsnil v povprečje.

Škoda, da Ivanović ni (z)mogel več

Đorđe Ivanović je bil seveda odmeven prihod. Še precej bolj kot je bil Ognjen Mudrinski poleti v zadnjih sekundah prestopnega roka. Marku Šulerju je tokrat uspelo prestop urediti prej, več kot očitno je poletna živčna lekcija zadostovala.

Skrbelo je že, da bo pol ure v predstavitvenem nastopu proti LASK-u vse, kar bo lahko pokazal v Beleku. Vidno je, da še ni pripravljen. Ampak formo se lahko lovi, »klasa« pa ostaja. Ivanović je proti Levskemu pokazal, da včasih gola hitrost ali mladost nista vse. Pri 26. letih prihaja v praviloma ključna leta kariere. Maribor zanj skoraj gotovo ne bo ciljna postaja, je pa križišče, na katerem lahko skrene. V katero koli smer. Levskemu je zabil podarjeni gol, ampak zabil tudi vratnico in prisilil Bolgare, da so si sami zabili prečko. Kontrola žoge, prehodi, podaje… Dodana vrednost z velikim d.

Ivanović? Kontrola žoge, prehodi, podaje… Dodana vrednost z velikim d.

Precej manj pa vemo o Stevanu Nikoliću, ki ga je klub zgolj sprva omenil ob odhodu v Belek, Marko Šuler pa je o njem govoril šele ob vprašanjih, če gre za preizkušnjo (ne, ne gre). Če bo Belek zaenkrat vse, bo treba počakati do poletja. Konkurenca je sicer ne le dobrodošla, ampak nujna. Rok Sirk brez Ognjena Mudrinskega ni pokazal nič, kar bi upravičilo njegov prihod in minute. Žan Vipotnik je zapravil največji zicer in kljub oznaki mladega talenta počasi z nabiranjem minutaže kaže, da je bil prehod v člansko konkurenco morda vendarle prevelik. Danijel Šturm je igralec za treninge in rotacije ter potencialni rezultatski pritisk, Nino Žugelj pa še naprej uživa zaupanje. Bolj strokovnega štaba. Ampak vse to so ocene po pripravah. Pravi odgovor bodo seveda dale konkretne tekme.

Sellouki tihi favorit priprav

In če je kdo morda tihi favorit priprav? Malik Sellouki. Proti Voždovcu je v treh minutah Malik Sellouki podal za (avto)gol, stresel prečko in pripravil Žanu Vipotniku čisti zicer. Preblisk, ki je znova nakazal, kaj vse naj bi zmogel fant, ki ima na svojem računu minute (in gol) iz francoske prve lige. To je pokazal proti Domžalam v pokalu z evrogolom, ki pa pa je le znižal rezultat.

Sellouki ostaja ena bistvenih notranjih rezerv. Ampak največ jih ima najbrž še vedno sam. Ker ima šele 14 tekem v članski konkurenci (10 za Maribor, 4 za Nico), pri 21. letih potrebuje predvsem minute in prostor za učenje. Njegova pomlad utegne povedati vsaj toliko o njem kot o strokovnem štabu.

»Zasneženi« Belek dal več kot lani, ampak…

Ni bilo malo dvomov, zakaj je Maribor (s Celjem in Muro) rinil v Belek. Lanska izkušnja je bila namreč obupna. Najprej kampanjske okužbe s koronavirusom, bizarne tekme in postave, kar je rezultiralo v slab začetek, ki je nato kmalu odnesel Maura Camoranesija.

Tokrat je bila najbolj nepredvidljiva stvar: sneg. Po 29. letih je padel sneg v Beleku, ampak to je pokvarilo načrte le za en dopoldan, ko je bil trening prestavljen v hotelsko telovadnico, tekma s Crveno zvezdo pa popoldan ni bila ogrožena. Načeloma je odločitev za Belek pač tradicija kluba, ki pa se v ligi meri proti tekmecem, ki bodisi ostanejo doma ali grejo v Istro. Toda naslove v zadnjih letih skoraj praviloma osvajajo ekipe, ki gredo v Turčijo…