Za naš osrednji medijski mariborski portal smo spregovorili s slovensko deskarko, 29-letno Štajerko Glorio Kotnik. Trikrat se je udeležila olimpijskih iger, trikrat je stala tik pod zmagovalnih odrom v svetovnem pokalu, zmagala je nekaj FIS tekem in tekem evropskega prvenstva. Vrhunec letošnje sezone bo zagotovo svetovno prvenstvo v Lake Placidu, ki bo v začetku februarja.

Kdaj ste si zaželeli postati deskarka na snegu?

Pri petih letih, ko sta starša zamenjala smuči za desko. Od takrat naprej nisem več želela smučati.

Kakšni so vaši začetki?

Učiti me je poskušal oče, ki je bil kasneje tudi večji del kariere moj trener, vendar pa je hitro obupal in za moje prve zavoje najel učitelja. Počasi sem se začela udeleževati otroških tekem, ki sem jih serijsko zmagovala. Družinski vikendi so tako postali rezervirani za moje treninge in tekmovanja. Oče me je treniral vrsto let, potem pa je po uspehih Žana Koširja s katerim sta sodelovala, odšel na Kitajsko. Tam je trenutno trener kitajske reprezentance, ki se pripravlja na domače olimpijske igre.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Najbolj ponosna sem na to, da nikoli nisem obupala.

Kako izgledajo vaši treningi?

Odvisno od obdobja. V spomladanskem in poletnem času so treningi posvečeni predvsem fizični pripravi. Proti koncu poletja je večji poudarek na snežnih treningih, tako, da zjutraj treniram na snegu, kljub temu pa v popoldanskem času sledi še kondicijski trening. V času tekmovalne sezone se obseg treningov postopoma zmanjšuje in prilagojeni so koledarju tekmovanj. Treniramo skozi celo leto, tako, da je časa za počitek bolj malo.

Kdo je vaš trener?

Moj trener je trenutno Aco Sitar.

Kaj pa finančna plat?

Zimski šport je drag, ogromno je potovanj, opreme, smučarskih kart, stroškov nastanitev.

Poleg profesionalne kariere imate še drugo službo?

Res je, saj drugače enostavno ne gre. V Sloveniji je veliko športnikov v nezavidljivem položaju. Nekako pač moreš preživeti. Največja zahvala, da lahko treniram in tekmujem gre mojim sponzorjem, ki mi pomagajo pokriti večji del sezone.

Menite, da vas to, da se ne morete posvetiti le deskanju, stane kakšnega rezultata?

Definitivno. Žal se moram posvečati tudi drugim stvarem, ki jemljejo veliko energije, ki bi jo morala usmeriti v šport. Po drugi strani pa sem hvaležna za izzive s katerimi se soočam. Mislim, da mi bodo po končani športni karieri te izkušnje prišle zelo prav, saj se ne bom znašla v neki popolnoma novi življenjski situaciji.

Kaj bi moralo biti po vašem mnenju drugače na tej fazi? Ste slovenski športniki premalo cenjeni?

Za športnike bi moralo biti bolje poskrbljeno. Na točki, ko se vzpenjaš na vrh nisi deležen veliko pomoči. To obdobje je ključno, da lahko posežeš po vrhunskih rezultatih. Podpora pride, ko si na vrhu. Zaradi sistema pa mnogi vrha žal ne vidijo.

Bili ste že na točki, ko ste razmišljala o koncu kariere, kaj vas je vseeno prepričalo, da grete naprej?

Res je. Razlog za to je, da so se vsako sezono pojavljale iste težave. Vsako sezono imam boljše rezultate, pogoji in podpora pa vedno znova na isti točki in to je bilo težko sprejeti. Imam željo, voljo, visoke cilje, želim zmagovati.  Vprašala sem se ali lahko to v takšnih pogojih tudi dosežem? Sem tik pod vrhom. Vem, da sem sposobna in da še nisem pokazala vsega. Vem, da bi mi bilo žal, če ne bi poskusila še enkrat. Ne obupam zlahka, navajena sem trdo delati. Predvsem pa imam rada deskanje na snegu in v njem še vedno uživam, to je tudi glavni razlog, da vztrajam. Če tega ne počneš z veseljem, nima nobenega smisla.

Kdo vam nudi največjo oporo v življenju?

Družina.

Kakšne so vaše želje za naprej?

Ker sem imela v zadnjih dveh letih ogromno zdravstvenih težav, si želim predvsem zdravja. Potem bo tudi vse ostalo.