Ob opozarjanju na potrebo po decentralizaciji države so razmišljanja o ustanovitvi pokrajin že vrsto let stalnica, a so bili dosedanji poskusi neuspešni. Zadnji, za katerega so se zavzeli v državnem svetu, še čaka na odločanje v državnem zboru, a podpore vlade nima, pripombe na predlagano ureditev pa prihajajo tudi iz nekaterih občin.

V preteklosti je bilo več neuspešnih poskusov ustanovitve pokrajin

O regionalizaciji države z ustanovitvijo pokrajin se govori vse od uvedbe lokalne samouprave leta 1994. Od leta 1999 so poslanke in poslanci predlagali ustanovitev posameznih pokrajin. Hkratno ustanavljanje pokrajin na območju celotne države pa je omogočila sprememba treh ustavnih členov junija 2006.

Od takrat je bilo več neuspešnih poskusov ustanovitve pokrajin. Ob sicer načelni podpori in pričakovanjih, da bi pokrajine pripomogle k skladnemu regionalnemu razvoju države, se je namreč doslej vedno zapletlo pri vprašanju števila bodočih pokrajin, določitvi njihovih območij in sedežev.

Za realizacijo tega procesa je namreč treba iskati širše soglasje v lokalnih skupnostih, nenazadnje pa tudi zadostno politično podporo. Kot določa ustava, je za zakon o ustanovitvi pokrajin, s katerim bi določili njihova območja, sedeže in imena, v DZ treba zagotoviti dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

Predlogov glede števila pokrajin je bilo več

V dosedanjih razmislekih so se pojavljali predlogi za različno število pokrajin; od tega, da bi izhajali iz teritorialne členitve na šest škofij, do tega, da bi za osnovno vzeli 12 statističnih regij. Še največkrat pa se je predlagalo večje število pokrajin. Zadnji predlog, ki je nastajal pod okriljem državnega sveta, jih predvideva 15 in poseben status Mestne občine Ljubljana.

Aktivnosti v okviru zadnjega poskusa ustanavljanja pokrajin so sicer stekle po srečanju štirih predsednikov decembra 2018. Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca je večkrat poudaril, da je želja za ustanovitev pokrajin tokrat prišla iz lokalnih skupnosti, v procesu oblikovanja zakonodajnih predlogov pa politične stranke na noben način niso bile vključene. Ideja je namreč bila, da bi državni svet v sodelovanju s strokovnjaki brez vnaprejšnje politizacije poskušal pripeljati projekt do faze, ko bi na tem področju zaznali širok konsenz in bo njegova realizacija možna.

Ustanovili so strokovno skupino pod vodstvom Boštjana Brezovnika, v kateri je po navedbah slednjega sodelovalo 62 slovenskih strokovnjakov in akademikov, ki so se v preteklih treh desetletjih ukvarjali z vprašanji regionalizacije, regionalnega razvoja, lokalne samouprave. Pridružilo pa se jim je tudi 30 strokovnjakov in akademikov iz držav članic EU.

Leta 2019 je pri predsedniku republike Borutu Pahorju potekal tudi posvet, na katerem so ponovno soočili poglede o možnostih uvedbe pokrajin v Sloveniji.

Stroka se je sicer sprva poenotila na predlogu desetih pokrajin z Ljubljano in Mariborom s posebnim statusom. V procesu, ki je vključeval tudi udeležbo na 136 sejah občinskih svetov, kjer so prisluhnili željam in zahtevam lokalnih skupnosti, pa je nastal končni predlog, ki, kot omenjeno, predvideva ustanovitev 15 pokrajin in poseben status Mestne občine Ljubljana.

Končna odločitev o ustanovitvi bo na državnem zboru

Ob predlogu zakona o ustanovitvi pokrajin sveženj pokrajinske zakonodaje, ki ga je državni svet julija letos vložil v parlamentarno proceduro, vključuje še predlog zakona o pokrajinah in predlog zakona o financiranju pokrajin.

Končna odločitev o ustanovitvi pokrajin bo na državnem zboru. Že zdaj pa je jasno, da vlada predlogov ne podpira. Med drugim ugotavlja, da je v predlaganih zakonih očitno neskladje med velikostjo in močjo pokrajin ter obsegom njihovih nalog. Prenos državnih nalog na takšno število pokrajin pa po njeni oceni ne bi vodil v racionalno organiziranost državne uprave na regionalni ravni niti povečal splošne optimalne dostopnosti do njenih služb in vsebinsko usklajeno umestitev pokrajin v hierarhijo teritorialnih členitev.

Vlada ocenjuje, da je trenutno nujna krepitev institucij regionalnega razvoja, ki jih imamo že danes, regionalnih razvojnih svetov in regionalnih razvojnih agencij, ki bi lahko opravljale razvojno funkcijo regij in pokrajin. Že sam predlog, da bi imela vsaka pokrajina tri sedeže – sedež pokrajine, sedež pokrajinskega sveta in sedež sveta občin – pa se ji zdi neracionalen.

Sicer pa že minister za razvoj in evropsko kohezijsko politiko Aleksander Jevšek, takrat še kot ministrski kandidat, na zaslišanju pred pristojnim parlamentarnim odborom glede projekta pokrajin ocenil, da je to proces za vsaj dve stabilni vladi. Vse delo, ki je bilo v projekt vloženo do zdaj, se mu ne zdi zaman, si je pa za te zahtevne spremembe treba vzeti čas in jih temeljito premisliti ter uskladiti z lokalnimi skupnostmi, je menil.

STA