Na spletni strani vlade, kjer se oddajajo predlogi državljanov, je eden izmed sodelujočih zapisal, da novi zapor v Dobrunjah ponuja več luksuza od povprečne bolniške ali študentske sobe v državi. Po njegovem mnenju se je zgradil brezplačni hotel in ne zapor, kar naj bi bilo posmeh vsem državljanom. Predlagatelj meni, da bi morale pristojne službe ponovno razmisliti o definiciji zapora in kje je meja med kaznijo in udobjem.

Vsekakor morajo biti primerni pogoji

Predlagatelj se strinja, da morajo zaporniki imeti primerne pogoje za bivanje in dovolj prostora, prav tako pa meni, da so izobraževanja, terapevtske skupine in telovadba odlična izhodišča za rehabilitacijo. Nesprejemljivo pa se predlagatelju zdi, da imajo zaporniki individualne sobe s svojo kopalnico, hladilnikom v sobi, televizorjem, po možnosti pa tudi lahko uporabljajo mobitel ali internet.

Zaporniki naj prav tako prispevajo k skupnosti

Zaporniki morajo vsekakor imeti pravico do izobraževanja, telovadbe, branja, ter izboljšanju svojega obnašanja, vendar pa bi morali prav tako prispevati k skupnosti s čiščenjem, pripravi obrokov, prevzemanju odgovornosti, še dodaja predlagatelj.

Vsaka soba naj bo za dva zapornika

Novi zapor v Dobrunjah naj bi zapornikom vseeno ponujal več ugodnosti kot pa kazni, zato je bil podan predlog, da naj bo vsaka soba opremljena za dva zapornika, hladilniki iz sob se odstranijo in razdelijo domovom za starejše ali študentskim domovom, prav tako pa predlaga strožji nadzor glede uporabe mobilnih telefonov in interneta.

S predlogom bi se morala odpreti debata o namenu in standardih zaporov, saj ti ne dajejo zadostnega vtisa, da so zaporniki dejansko kaznovani. Glede na stanje domov za starejše, študentskih ali dijaških domov, ter celo bolnišnic, bi morali biti te ustanove bistveno boljše urejene kot pa zapori.

Potrebno je pogledati dejstva

Ministrstvo za pravosodje je v odzivu zapisalo, da predlog odpira pomembno javno razpravo o namenu kaznovanja, standardih izvrševanja kazni zapora in odgovorni uporabi javnih sredstev, prav tako pa se strinjajo s tem, da mora država zagotavljati primerne pogoje tudi v bolnišnicah, študentskih domovih, domovih za starejše in drugih javnih ustanovah. Prav zato želijo, da se o tej temi razpravlja na podlagi prava, mednarodnih standardov in dejanskega namena zapora, ne pa na podlagi vtisa, da so dostojni pogoji v zaporu že sami po sebi izraz pretiranega udobja.

Zaporniki so še vedno ljudje

Na ministrstvu želijo uvodoma poudariti, da je zaporna kazen odvzem prostosti, kar je najtežja kazenska sankcija, ki jo pravna država praviloma izvršuje.

»Bistvo odvzema prostosti pa ni v tem, da se osebo izpostavi ponižujočim, nečloveškim ali degradirajočim razmeram, temveč da se zakonito, varno in sorazmerno izvrši odločitev sodišča.«

Zaradi slabih razmer so se že plačevale tudi odškodnine

Evropsko sodišče za človekove pravice je v več zadevah proti Sloveniji v zvezi z razmerami v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana ugotovilo, da so neustrezni pogoji pridržanja oziroma prestajanja kazni - zlasti prezasedenost, omejen čas izven bivalnih prostorov in neustrezni materialni pogoji - lahko dosegli raven ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, zaradi česar je bila Republika Slovenija v teh postopkih tudi obvezana k plačilu odškodnin.

Prav zaradi tega, država pri gradnji ali prenovi zaporske infrastrukture ne izbira med »luksuzom« in »strogo kaznijo«, temveč med spoštovanjem minimalnih človekovih pravic in tveganjem za protiustavne, protipravne ter mednarodno sporne razmere.

Minimalne zahteve za prestajanje zaporne kazni

Enako jasno je tudi stališče Evropskega odbora za preprečevanje mučenja (CPT), ki je oblikoval minimalne standarde življenjskega prostora v zaporih: 6 m² bivalne površine za enoposteljno celico in 4 m² na osebo v večposteljni celici, ob sanitarijah, ki morajo biti ustrezno ločene.

»CPT izrecno poudarja, da gre za minimum, ne za ideal. Že iz tega je razvidno, da enoposteljna soba s sanitarijami ni “hotel”, temveč lahko pomeni prav uresničevanje minimalnih strokovnih standardov glede zasebnosti, higiene, zmanjševanja konfliktov in varnega bivanja.«

Ministrstvo zato ocenjuje, da predlog, da bi morale biti vse sobe najmanj dvoposteljne, ni primeren za nadaljnjo obravnavo, saj takšna rešitev sama po sebi ne pomeni večje pravičnosti ali strožjega kaznovanja, ampak lahko pomeni več konfliktov, več nasilja, večjo obremenitev zaposlenih in večje tveganje za kršitve človekovih pravic.

Zapori so namenjeni principu normalizacije

Ob tem na ministrstvu poudarjajo, da sodobna zaporska infrastruktura ni namenjena udobju, temveč varnosti, redu in zmanjševanju ponovitvene nevarnosti. Sodobni zaporski sistemi temeljijo na t. i. principu normalizacije, kar pomeni, da zapor ohranja življenjske pogoje, ki so primerljivi z življenjem zunaj zapora. Namen tega ni “udobje”, temveč priprava posameznika na vrnitev v družbo. Najpomembnejši cilj je torej rehabilitacija, ki pa v neustreznih razmerah ni mogoča.

Novi zapor predstavlja izjemo

Kot so še zapisali pri ministrstvu, novi zapor v Dobrunjah ne odraža splošnega stanja slovenskega zaporskega sistema, temveč predstavlja izjemo. Večina obstoječe zaporske infrastrukture je zastarela, prostorsko omejena in v veliki meri iztrošena. Novi objekt v prvi vrsti predstavlja posodobitev sistema, ki je bil vrsto let sistematično finančno zapostavljen, prav tako je namenjen reševanju problematike prezasedenosti v moških zaporih po celotni Sloveniji.

Zniževanje standardov ne pride v poštev

Na podlagi omenjenih dejstev na ministrstvu ocenjujejo, da predlog v delu, ki odpira javno razpravo o namenu zapora in sorazmernosti javnih investicij, naslavlja pomembno družbeno temo, vendar pa ni primeren za nadaljnjo obravnavo v delu, ki predlaga zniževanje bivalnih standardov, večjo gostoto nastanitve in odstop od sodobnih strokovnih ter mednarodnih standardov.

Zapor ne sme biti ne “hotel” ne prostor poniževanja. Mora pa biti varen, urejen in dostojen prostor izvrševanja kazni, ki hkrati omogoča spremembo posameznika. Družba se na koncu meri tudi po tem, v kakšnem stanju so njeni zapori – in še bolj po tem, kakšni ljudje se iz njih vračajo.