Ali lahko nekritično zaupanje zdravnikom in znanstvenikom  škoduje našemu zdravju? Povzemamo pismo Ivana Sočeta

Pred časom smo na Maribor24.si objavili odprto pismo, ki ga je državni sekretarki dr. Tini Bregant namenila dr. Sabina Senčar. Tokrat povzemamo javno pismo publicista Ivana Sočeta, ki ga je naslovil na direktorja UKC Maribor prof. dr. Vojka Flisa. Odprto pismo je objavil na socialnem omrežju Facebook, kjer ga je delilo več sto bralcev. Uvodni del pisma temelji na podlagi izjav dr. Flisa na novinarski konferenci, kjer je le ta dejal: “Če ne zaupamo znanju, ne zaupamo več ničemur. Ko gledam vse te komentarje, se na koncu vprašam, zakaj pa pošiljamo v Evropi otroke v šolo? Zakaj se učijo? Zakaj jih pošiljamo na fakultete, če temu znanju ne verjamemo? Potem pa ukinimo vse to.«

Če ne zaupamo znanju, ne zaupamo več ničemur. Ko gledam vse te komentarje, se na koncu vprašam, zakaj pa pošiljamo v Evropi otroke v šolo? Zakaj se učijo? Zakaj jih pošiljamo na fakultete, če temu znanju ne verjamemo? Potem pa ukinimo vse to.«

Ivan Soče v odprtem pismu njegove trditve označuje kot nelogične, zavajajoče in nedopustne. Sam meni, da znanje ni znanost in znanje niso znanstveniki ter da zaupamo ali ne zaupamo lahko le človeku, upoštevajoč, da noben človek ni znanje in ne znanost.

Kaj sta znanost in znanje ter kdo je znanstvenik?

Ivan Soče se je v svojem pismu lotil obeh pojmov in jih na enostaven način tudi predstavil: “Znanje je kup podatkov iz spomina, samo po sebi znanje ni resnica. Je nekaj, kar so nas naučili drugi – tisti, ki smo jim verjeli. Znanje je lahko površno, poglobljeno, delno, celovito. Ni dobro in ni slabo. Ni pozitivno in ni negativno. Takšnega naredijo uporabniki. Vnaprejšnje zaupanje vsem, ki imajo potrdilo, da so memorirali določeno količino podatkov, je lahko pogubno. Vsi policisti niso pošteni, kakšen gasilec je piroman, vsi duhovniki niso častni, vsi sodniki niso pravični, vsi zdravniki ne zdravijo, vsi novinarji ne pišejo resnic, vsi nutricionisti ne svetujejo zdravega prehranjevanja. Ker ne moremo preveriti, ali nosilec znanja poseduje pravo, celovito in koristno znanje in ali ga uporablja, je nujno vnaprejšnje nezaupanje. Šele na podlagi lastnih izkušenj in izkušenj drugih se lahko odločamo, ali bomo zaupali konkretni osebi in njegovemu znanju. Zaupanje poklicu je nespametno, neodgovorno in škodljivo. Znanost je tehnika pridobivanja znanja. Je postopek. Metodologija. Zaupanje v znanost pomeni le, da verjamemo, da nas bo metodologija (tehnika) pripeljala do spoznanja. Nič več. Vera v znanost je vera v postopek, v tehniko.” Medtem, ko znanstvenika opisuje kot osebo, ki ima veliko količino podatkov in odkriva do zdaj nam neznane stvari, neznana pravila, ter navaja: “Njegovo znanje je specifično, ozko, selektivno, redukcionistično, delno v odnosu na celoto.”

Kdor zaupanje zahteva, ga običajno ni vreden

V pismu je Ivan Soče navedel tudi, da imajo zdravniki težave s pridobivanjem zaupanja s strani bolnikov in javnosti, zato klic dr. Flisa »zaupajmo znanju« sam v resnici označuje kot klic izsiljevanja v smislu »zaupajte nam, ki imamo znanje, ne glede kaj s tem znanjem počnemo«. Od kod pa sploh izvira naraščanje nezaupanja? Avtor zapisa je mnenja, da tukaj ni potrebno govoriti o nobeni teoriji zarote, temveč, da nezaupanje rojevata realna praksa in informiranost, zaradi katere se razlogi za njeno naraščanje samo še kopičijo. Besede je podkrepil s trditvami: “Zdaj vemo za dokaze, da je zdravljenje po pravilih medicinske stroke tretji najpogostejši vzrok smrti.

V pismu je Ivan Soče navedel tudi, da imajo zdravniki težave s pridobivanjem zaupanja s strani bolnikov in javnosti, zato klic dr. Flisa »zaupajmo znanju« sam v resnici označuje kot klic izsiljevanja v smislu »zaupajte nam, ki imamo znanje, ne glede kaj s tem znanjem počnemo«. Od kod pa sploh izvira naraščanje nezaupanja?

Vemo, da sodobna medicina ne zna pozdraviti nobene kronične bolezni, da je s pretirano uporabo antibiotikov naredila strašansko škodo ljudem in okolju. Zdaj vemo, da pomembna znanja zdravnikov prihajajo iz trženjskih oddelkov farmacevtskih velikanov. Vemo, da je farmacevtska industrija najbolj goljufiva od vseh industrij, da je bila največkrat obsojena zaradi ponarejanja rezultatov raziskav, poslovnih goljufij, podkupovanja zdravnikov in državnih uradnikov, prikrivanja neželenih učinkov, zavajajočega oglaševanja. Vemo tudi, da je objava velikega števila znanstvenih člankov v najuglednejših znanstvenih revijah preprosto kupljenih. Vemo tudi za prepletenost farmacije in medijev ter politike.”

Medicinske resnice imajo kratek rok uporabe

V nadaljevanju pisma se je dotaknil tudi varnosti zdravil in nasprotujočih si študij. Pravi, da je to, da imajo medicinske resnice kratek rok uporabe, že dobro znano, saj je zgodovina že dokazala, da je pri uporabi določenega, t. i. znanstveno dokazanega varnega zdravila ali cepiva, kratka časovna meja med njegovim priporočanjem in prepovedjo. Ob tem navaja: “Neko zdravilo je v nekaterih državah odobreno, v drugih pa prepovedano. V različnih raziskavah prihajajo do popolnoma različnih rezultatov, potem delajo super študije, v katerih analizirajo že opravljene študije in ugotavljajo, kaj bi lahko bila resnica. Katera znanost je tukaj na delu?”. Kot primer je navedel cepivo proti ošpicam, za katerega so zdravniki pred leti ugotavljali, da je varno in učinkovito ter da zagotavlja trajno zaščito.

Dotaknil se je tudi nekdanjega čudežnega zdravila proti ptičji gripi – Tamifluja, za katerega pravi, da smo zanj porabili milijarde, čeprav so kasnejši rezultati pokazali, da je njegova uporaba skrajšala prebolevanje bolezni zgolj za nekaj nepomembnih ur. Kako torej zaupati nekomu, ki se vedno znova zmoti, se sprašuje Ivan Soče, ki bralce v javnem pismu med drugim opomni na nedavno izrečeno kazen v višini 5,5 milijona evrov, ki jo je zaradi podkupovanja državnih uslužbencev moralo plačati farmacevtsko podjetje AstraZeneca.

Kasneje so ugotovili, da se motijo in da je potreben dodaten t. i. poživljajoč odmerek. Dotaknil se je tudi nekdanjega čudežnega zdravila proti ptičji gripi – Tamifluja, za katerega pravi, da smo zanj porabili milijarde, čeprav so kasnejši rezultati pokazali, da je njegova uporaba skrajšala prebolevanje bolezni zgolj za nekaj nepomembnih ur. Kako torej zaupati nekomu, ki se vedno znova zmoti, se sprašuje Ivan Soče, ki bralce v javnem pismu med drugim opomni na nedavno izrečeno kazen v višini 5,5 milijona evrov, ki jo je zaradi podkupovanja državnih uslužbencev moralo plačati farmacevtsko podjetje AstraZeneca. Medtem ko je Slovenija z omenjenim podjetjem že podpisala pogodbo o dobavi cepiva za COVID-19, se torej Sočetu z razlogom porajajo vprašanja, ali naj res slepo verjamemo, da bo odobritev novega cepiva proti COVID-19 potekala brez podkupovanj in vpliva na odločevalce?

Kateremu znanju zaupati v primeru zdravila Remdesivir?

O t.i. čudežnem zdravilu, ki bi učinkovito pomagalo v boju proti novemu koronavirusu, je bilo že kar nekaj zapisanega, svoje pa je v pismu dodal tudi Soče, ki je napisal, da naj bi bil Remdesivir čudežno zdravilo, ki bi se lahko uporabljalo za zdravljenje Covid-19 bolnikov, kar so na primer poskusili tudi na Kitajskem.

Vendar so tam ugotovili, da gre za neučinkovito zdravilo in zato so z njegovo uporabo prenehali, svoje ugotovitve pa objavili v ugledni medicinski znanstveni reviji Lancet. Malo za tem pa je bila v enako ugledni znanstveni reviji The New England Journal of Medicine prav tako objavljena študija, v kateri so ugotovili, da je Remdesivir učinkovito zdravilo.

Vendar so tam ugotovili, da gre za neučinkovito zdravilo in zato so z njegovo uporabo prenehali, svoje ugotovitve pa objavili v ugledni medicinski znanstveni reviji Lancet. Malo za tem pa je bila v enako ugledni znanstveni reviji The New England Journal of Medicine prav tako objavljena študija, v kateri so ugotovili, da je Remdesivir učinkovito zdravilo. Ob tem se Sočetu porodilo novo vprašanje:”Kateremu znanju naj zaupamo?”

Nedosledni, nedokazano učinkoviti, neprepričljivi in pretirani ukrepi?

V svojem pismu je izpostavil tudi vodjo kriznega štaba prof. dr. Bojano Beović, ki je ob prvem valu epidemije izjavila, da ni dokazov, da uporaba zaščitnih mask komu koristi, kar so trdili tudi pri SZO in NIJZ. Kot navaja Soče, sedaj po šestih mesecih ta ista znanost ugotavlja, da je nošenje zaščitnih mask nujno. “Ali je kdo pojasnil, na podlagi katerih znanstvenih raziskav so vsi spremenili mnenje?” se v pismu sprašuje Soče.

Prof. dr. Bojano Beović, ki je ob prvem valu epidemije izjavila, da ni dokazov, da uporaba zaščitnih mask komu koristi, kar so trdili tudi pri SZO in NIJZ. Kot navaja Soče, sedaj po šestih mesecih ta ista znanost ugotavlja, da je nošenje zaščitnih mask nujno. “Ali je kdo pojasnil, na podlagi katerih znanstvenih raziskav so vsi spremenili mnenje?” se v pismu sprašuje Soče.

Podobno ravnanje gre pripisat tudi prof. dr. Vojku Flisu v primeru uvrstitve rdečega mesa med rakotvorne snovi, potrjene na podlagi 700 znanstvenih raziskav. Dr. Flis je takrat namreč dejal, da je ta uvrstitev skrajno neumna in neutemeljena. Ali se torej Ivan Soče ponovno upravičeno sprašuje:”Kako je možno zaupati ukrepom, ki se spreminjajo vsak drugi dan? Ukrepom, ki so nedosledni, nedokazano učinkoviti, neprepričljivi in tudi po mnenju znanstvenikov pretirani?”

Komu koristi ustvarjanje videza enotnosti stroke?

Svoje javno odprto pismo je zaključil z razmišljanjem, da obstaja veliko različnih zdravstvenih resnic, za katere so si tisti, ki imajo moč, izmislili termin “uradna znanost” in s tem diskvalificirali neuradne strokovnjake. Da pa vir te moči ni resnica, temveč jo država dodeli s svojim represivnim aparatom. Tako je zastavil še zadnje vprašanje v pismu:”Komu koristi ustvarjanje videza enotnosti stroke?”

Navedel je še zapis Evropskega sodišča za človekove pravice, ko je obravnavalo problem prisilnega cepljenja, ki se glasi: »Nihče ne more zanikati, da se zdravniki ali znanstveniki v preteklosti niso motili.«

Navedel je še zapis Evropskega sodišča za človekove pravice, ko je obravnavalo problem prisilnega cepljenja, ki se glasi: »Nihče ne more zanikati, da se zdravniki ali znanstveniki v preteklosti niso motili.« Za konec je z bralci delil še misel, da nihče ne more zanikati, da se zdravniki in znanstveniki tudi sedaj ne motijo in da se ne bodo motili v prihodnosti, ter da vnaprejšnje nekritično zaupanje zdravnikom in znanstvenikom koristi njim, hkrati pa predstavlja nevarnost za naše zdravje in naša življenja.

Lani smo na Maribor24.si objavili intervju z Ivanom Sočetom:

Borec za resnico Ivan Soče: O tem, da zdravstvo skrbi le za bolezen in da je kravje mleko samo za teličke
Ivan Soče je borec za zdrav način življenja; je tudi publicist, založnik pri založbi Sitis in znan bloger. Njegovi prispevki so že večkrat povzročili kresanja mnenj, a Soče ostaja zvest svojim raziskavam o zdravi prehrani, vzgoji in holističnemu pristopu k življenju. Tokrat smo se z njim pogovarjali o zdravju in prehrani, v naslednjem tednu pa bomo nadaljevali z njegovimi pogledi na vzgojo, otroštvo in se pogovarjali o hipnozi.