Si lahko predstavljate svet, v katerem naši otroci pouka preživljajo kar v gozdu? Kjer poslušajo žuborenje potočka in raziščejo vse skrite kotičke, štejejo kamenčke iz potoka in v tišini opazujejo svet okrog sebe? No, tak pouk v Sloveniji že imamo, izvajati se je pričel pred šestimi leti z namenom sistematičnega uvajanja gozdne pedagogike v slovenske izobraževalne ustanove.

Izjemni vplivi na otrokov razvoj in zdravje

V program gozdne pedagogike v okviru istoimenskega Inštituta je vključenih že 83 vrtcev in 39 šol po vsej Sloveniji, od tega jih je kar nekaj tudi v Mariboru in bližnji okolici. Program trenutno izvajajo Vrtec Limbuš (Studenci), Vrtec Studenci (enota Radvanje in enota Pekrska), vrtec Ciciban (Miklavž na Dravskem polju), Vrtec in OŠ Lovrenc na Pohorju, OŠ Rudolfa Maistra Šentilj, OŠ Selnica ob Dravi ter vrtec Ceršak. Imenujejo jih kar gozdni vrtci in gozdne šole. Gre za aktivne metode pouka v gozdu, s čimer beležijo tudi velik pozitiven vpliv na otroke:

»Na osnovi opažanj in refleksij učiteljev smo ugotovili, da imajo otroci, ki redno obiskujejo gozd, boljše razvite motorične veščine, kot so koordinacija, gibljivost in ravnotežje, so manj bolni, gozd krepi domišljijo in radovednost, stimulira socialne interakcije med otroci, sposobnost opazovanja se krepi, ter zmanjšuje se vpliv vsakodnevnih življenjskih stresnih situacij v življenju otroka,« za Maribor24 razlaga Natalija Gyorek iz Inštituta za gozdno pedagogiko. Gre za primer dobre prakse, s katero se sedaj lahko primerjamo z drugimi evropskimi državami, kjer program izvajajo že leta.

Enako opaža tudi Barbara Škerlec, vzgojiteljica in montessori pedagoginja iz “gozdnega vrtca” Ceršak, ki dodaja, da na podlagi njenih opažanj otroci tudi manj obolevajo.

Koristen odmik od standardizirane vzgoje in poučevanja otrok

Kot pojasni Gyorekova, pa se termin »gozdni« ne nanaša le na sam prostor. »Biti »gozdni« pomeni odmik od današnje standardizirane vzgoje in poučevanja otrok,« pojasnjuje. Taka vrsta pouka otroku dopušča biti otrok, saj jim omogoča neprestano gibanje, iskanje izzivov, ki so potrebni za razvoj nevrološkega sistema, svobodo, prosto igro in navsezadnje tudi gradnjo socialnih odnosov. Vse, kar je sodobni način življenja že skoraj povsem izrinil.

»’Gozdni’ vzgojitelji in učitelji iščejo pot nazaj k naravi, k večji svobodi gibanja in razmišljanja, ki smo ga včasih že poznali, a ga je izrinil sodoben način življenja. Odprtega uma in z nekaj iznajdljivosti bodo zlahka dosegli izobraževalne cilje, ki sledijo kurikulu za vrtce in šole,« še dodaja Gyorekova.

Gozd najboljša učilnica za učenje pesmi »Lisička je prav zvita zver«

In kako pouk izgleda v praksi? V gozdu ne preučujejo samo pojavov, ki so značilni za gozd, pač pa tam poteka pouk za vse predmete, tudi matematiko, tuje jezike, celo likovni pouk. Po besedah Teje Jurak iz Osnovne šole Rudolfa Maistra v Šentilju, gredo v gozd vsak četrtek in se tam nahajajo ves čas pouka, torej med 8.45 in 11.30. Starši so morali podpisati tudi soglasje, da bodo svoje otroke redno pregledovali za morebitne klope. Prav vse, česar bi se prvošolčki morali naučiti sicer, predelajo pač v gozdu. Pri matematiki so se učili orientacije (levo, desno, zgodaj, spodaj), vzorcev, urejanja predmetov po velikosti in tako naprej. Pri slovenščini so sredi gozda brali pravljice, otroci so pripovedovali za bralno (gozdno) značko in sicer med samim gibanjem, s čimer so razvili občutek za grafomotoriko. V okviru spoznavanja narave so nabirali listje, okušali razne jesenske plodove, opazovali spreminjanje narave skozi letne čase, iskali gozdne živali, spoznavali rastline in razvijali občutek za opazovanje v tišini. Otroci so se seznanjali z gozdnimi velikani – drevesi. Vsak si je našel svojo drevo, ga objel in z njim spregovoril par besed.

“Vključevali smo tudi glasbo v našo gozdno učilnico, peli in se učili pesmi v gozdu. Ni boljše učilnice na svetu, kot gozd, da se naučiš pesmi Lisička je prav zvita zver,” z nasmeškom pridoda Jurakova.

Podobno doživljajo tudi otroci iz vrtca Ceršak. “V gozdu spodbujamo vsa njihova čutila. Večkrat se ustavimo in prisluhnemo zvokom, ki jih slišimo.  Zapremo oči in poslušamo. Vedno bolj izostren je naš sluh. Zvoke skušamo prepoznati, ugotavljamo iz katere smeri prihajajo. Urimo svoj občutek za vonj. Vonjamo rastline, vonjamo prst, se pogovarjamo o vonjih. Opazujemo stvari. Okušamo užitne plodove narave (žir, kostanj, čemaž, kislice,…), iz bezgovih cvetov smo skuhali sok. Tipamo z zaprtimi očmi in prepoznavamo predmete. Hodimo bosi,” opisuje doživetja otrok vzgojiteljica Barbara Škerlec iz vrtca Ceršak.

Učenje brez tradicionalnih pripomočkov, pač pa z naravnimi materiali

Gozd je s svojim dinamičnim terenom prav tako idealno okolje za športno vzgojo, saj lahko otroci plezajo, se plazijo, skačejo, tečejo, se naučijo previdne hoje po spolzkih površinah, se kotalijo, preskakujejo ovire … Tudi brez likovne vzgoje ne gre: “V gozdu smo ustvarjali land art z naravnimi materiali, izdelovali hišice za škrate, izdelovali naravne čopiče, slikali z blatom in spoznavali barve,” pripoveduje mlada učiteljica razrednega pouka na OŠ Rudolfa Maistra. Še več, svoje gozdno okolje so otroci posvojili do te mere, da s seboj sploh ne nosijo tradicionalnih učnih pripomočkov, ampak razvijajo metode dela s pomočjo naravnih materialov.

Največ otrokom pomeni pristna in prosta igra v naravi

V gozdu ni virtualnega sveta, računalnikov, telefonov, televizije. Otroci se tako lahko odklopijo od neprestanih umetnih motilcev v njihovem vsakodnevnem življenju. Gozd pomeni gibanje, raziskovanje, čutenje narave, mir, šelestenje dreves, veter, vodo, petje ptic, oglašanje drugih živali. “Vse to otroke pomirja, jih poveže s samim seboj, jih naredi pogumne, ustvarjalne, neustrašne in vesele. Največ otrokom pomeni pristna in prosta igra v naravi in tako tudi poteka naš pouk v gozdu,” je prepričana učiteljica razredne vzgoje.

Kot je za Maribor24 dejala Barbara Škerlec iz vrtca Ceršak, se otroci v gozdu vedejo popolnoma drugače kot v vrtcu, saj niso nagneteni v majhnem prostoru in zato prihaja do manj konfliktov. “V gozdu imajo prostor, imajo svež zrak, imajo svobodo. Zato so tudi odnosi čisto drugačni. Otroci so spoštljivi drug do drugega, si pomagajo, sodelujejo, drug drugega spodbujajo in podpirajo. Ker ni napetosti, je konfliktov malo.”

»Zadnja leta smo iz otrokovega razvoja popolnoma črtali naravna okolja«

Program gozdne pedagogike ne zveni le zanimivo, pač pa ima globlji, sicer tudi pričakovan vpliv na razvoj otrok. »V zadnjih letih smo namreč iz otrokovega razvoja popolnoma črtali naravna okolja, kar se že odraža na področju razvojnih in učnih težav,« trdi Gyorekova. Otroci so v gozdu bolj umirjeni in še bolj motivirani za učenje. Jasno, saj za otroka ni naravno, da 8 ur sedi pri miru, posluša in si vse zapomni. Otroci se prvotno morajo igrati in se na tak način seznanjati s svetom. Tega se zavedajo v državah s tovrstnim naprednim pedagoškim pristopom – na Finskem so v ta namen tako preuredili tudi učilnice, ki imajo razporejeno pohištvo, nič ni v točno določenem redu. Kot je prepričana Gyorekova, je eno najbolj pomembnih področij, s katerimi se trenutno ukvarjajo tudi številni strokovnjaki po vsem svetu, vpliv narave na razvoj otrok.

»V zadnjih desetletjih namreč nevroznanost dokazuje, da je narava neprecenljivo terapevtsko in razvojno okolje za vse otroke, še posebej pa za otroke s posebnimi potrebami, saj spodbuja razvoj možganov, kar posledično krepi otrokove sposobnosti.«

Zanimanje za gozdno pedagogiko narašča

Po besedah Gyorekove zanimanje za pridružitev Mreži gozdnih vrtcev in šol Slovenije pri nas narašča. Učitelji, ki so v mrežo že aktivno vključeni, svoja opažanja in znanja prenašajo tudi svojim kolegom, ki imajo do tovrstnega pedagoškega pristopa še zadržke. »Tudi pri starših narašča zanimanje za šole in vrtce, ki imajo implementirano gozdno pedagogiko, otroci so pa tako ali tako navdušeni.« Kako le ne bi bili, ko pa verjetno tudi sami čutijo, kako nanje učinkuje prisotnost narave.