Zdi se, da je trenutno zdravniška in pravniška stroka pred pomembnim vprašanjem glede uzakonjenja predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) in o možnosti evtanazije v Sloveniji. Čeprav je predlog slovenskega zakona v javni obravnavi že skoraj eno leto, konkretnega javnega diskurza še nismo bili deležni. V ta namen se je pred nekaj tedni v Zdravniški zbornici organizirala novinarska konferenca s strokovnjaki iz različnih področij, ki so želeli osvetliti to problematiko in hkrati predstaviti zakon, ki bo morda prešel v parlamentarno obravnavo.

Gre za trenuten pogled, ki pa se lahko kasneje izkaže za napačnega

“Smrt je del življenja in o njej se moramo pogovarjati vsi – tako ljudje, kot tudi mi zdravniki. Kar nekaj evropskih držav se je v zadnjih letih odločilo, da bo uzakonilo bodisi evtanazijo ali pa pomoč pri samomoru. Ti koraki so videti kot napredek k demokratizaciji družbe in kot dajanje večje pristojnosti ljudem pri odločanju o njihovem življenju. Te odločitve pa so lahko tudi prelomne in bodo zgodovinskega pomena, v določenih primerih pa se izkažejo tudi za napačne, redkeje celo za kriminalna dejanja. Zato je izrednega pomena, da se o tem na široko pogovorimo in premislimo, če bomo tudi v Sloveniji šli po tej poti,” pojasnjuje prof. dr. Bojana Beović, dr. med., predsednica Zdravniške zbornice Slovenije

Gre za trenuten pogled v prihodnost, ki pa se lahko ščasoma tudi spremeni. “Odločitev sama po sebi ni zdravniška, smo pa zdravniki tisti, ki se vsak dan srečujemo z umiranjem ljudi in imamo kar se tiče izkušenj večji vpogled v dogajanje in smo kot strokovnjaki dolžni svoje mnenje posredovati javnosti zato, da se bodo lahko ljudje, v primeru da pride do odločanja, o tem lahko tudi informirano opredelili.” še doda Beovićeva.

Trenutno v 12 državah sveta ti postopki že legalizirani

V svetu je trenutno 12 držav – Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Švica, Španija, Nemčija, Avstrija, Kanada, Kolumbija, Avstralija, Nova Zelandija in nekatere zvezne države ZDA, ki imajo uzakonjeno pomoč pri samomoru ali evtanazijo, ponekod tudi oboje, V Evropi pomoč pri samomoru omogočajo Švica in Nemčija, od 1. januarja 2022 pa tudi Avstrija. “Države Beneluksa omogočajo tako pomoč pri samomoru kot tudi evtanazijo pod določenimi pogoji. Španija za razliko od ostalih držav zgolj priznava pravico do pomoči pri samomoru in evtanazije in to veže na dolžnost nekoga, da potem to pod določenim pogoji izvede,” pove Peter Golob, dr. med.

Uzakonjenje teh dveh dejanj je način, da se doseže nekaznivost za storitev teh dveh dejanj. Izvršitev samega dejanja je po evropskih državah urejena na različne načine, najpogosteje pa se za to določi dolžnost osebe oz. določenih poklicnih skupin (zdravnikov, zdravstvenih tehnikov, medicinskih sester ali farmacevtov), ki lahko pod določenimi pogoji usmrtitev oz. pomoč pri usmrtitvi. V slovenskem predlogu zakona so trenutno združene najširše možne opcije oz. nabor stanj, ki so pogoj za evtanazijo.

“Kar se tiče interpretacije trpljenja pri osebi pa v večini primerov gre za strogo subjektivno koncepcijo. Trpljenje ni vedno zgolj bolečina, temveč poznamo tudi druge oblike, predvsem v smislu pacientovega dojemanja lastnega bolezenskega stanja in posledične subjektivne presoje njegovega trpljenja,” pove Golob. Tako subjektivnega presojanja trpljenja kot ga predlaga naš slovenski zakon, ga ne predvideva nobena država v svetu,” še doda Golob.

Družinski zdravniki ne želimo prevzeti te naloge

“Pri pisanju slovenskega predloga zakona je bila opuščena primerjalno-pravna analiza s tujimi ureditvami. Manjkala je tudi širša strokovna razprava o temeljnih družbenih in pravnih pojmih ter o reševanju takih posamičnih primerov. Vsekakor pa bo potrebno upoštevati avtonomijo posameznika pri odločanju nad lastnim življenjem. Pomembno je tudi vprašanje ali bomo za presojanje trpljenja imeli kakšne uradne presodbe ali bomo to pustili abstraktnemu odločanju posameznikov,” pojasnjuje dr. Urban Vrtačnik, dipl. prav. in odvetnik

Napredujoča, neozdravljiva kronična bolezen je vsaka bolezen, ki je v stabilni fazi in jih s trenutnimi medicinskimi ukrepi ne moremo pozdravi. Takih bolezni in posledično bolnikov je precej. V povprečju je takih bolnikov na vsako ambulanto družinske medicine na leto 5, ki nato umrejo v domačem okolju. “Po podatkih držav, kjer so postopki za prostovoljno končanje legalizirani, se v povprečju za te odloči nekje 3-4% posameznikov. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da do sedaj še nisem srečala pacienta, ki bi izrazil željo za pomoč pri zaključku življenja,” pove prof. dr. Marija Petek Šter, dr. med., predstavnica zdravnikov specialistov družinske medicine.

“Nemalokrat se zgodi, da se ob pričakovanju smrti bližnjega zlomijo tudi njegovi svojci, tako da moramo nato skrbeti tudi za ostale družinske člane. Po drugi strani pa so tudi družinski člani pomemben člen zdravniškega tima,” dodaja Petek Šterova.

Čeprav ima pacient avtonomijo nad svojim življenjem, imajo avtonomijo nad odločanjem tudi zdravniki. “Predlog zakona je tako naložil družinskim zdravnikom pomembno nalogo, ki pa jo težko sprejmemo. saj je naša naloga v osnovi ta, da skrbimo za ohranjanje pacientovega življenja. Zaradi tega razloga tudi menimo, da ne moremo sprejeti naloga s katero bi bolnikom pomagali pri njihovem končanju življenja oz. vsaj ne način, da bi to avtomatično bila naloga vsakega družinskega zdravnika,” še dodaja prof. dr. Marija Petek Šter, dr. med.

Po sprejetju predloga zakona bo samomorov najverjetneje več

Paliativna oskrba je v osnovi usmerjena na bolnika. In kljub stereotipom, so za paliativne bolnike na voljo vse oblike zdravljenja kot tudi za običajne bolnike. “Vedno pa se z bolniki dotaknemo tudi teme smrti. Umiranje naj poteka po običajni poti, brez trpljenja. Paliativno oskrbo lahko bolnikom nudimo kjerkoli – v bolnišnici, zdravstvene domu ali v osebni negi na domu. Pri nadaljnjem načrtovanju predlagane zakonske podlage, je nujno v prvi vrsti omogočiti vsem bolnikom dostop do kakovostne paliativne oskrbe,” doda Jernej Benedik, dr. med. iz Onkološkega inštituta

“Depresivne motnje, prodromalne in v nadaljevanju poteka druge psihotične motnje ter širok spekter osebnostnih motenj – skratka stanja, ki potekajo kronično in se pogosto že začnejo v mladosti so lahko primeri bolezni, ki so zahtevni in pogosto povzročajo hipno željo po samomoru oz. smrti, kar pa se lahko sčasoma pri bolnikih tudi spremeni. Poraja se tudi vprašanje, kdaj bi v resnici lahko neko duševno stanje proglasili za neozdravljivo in ireverzibilno ter kako po morebitnem sprejetju zakona preprečevati verjeten porast samomorov, ki bi s sprejetjem predloga zakona bil tako še dostopnejši,” poudarja prof. dr. Borut Škodlar, dr. med., specialist psihiatrije.

Zakon brez širše javne in strokovne razprave najverjetneje ne bo sprejet

V Sloveniji se zdi, da večina ljudi, sploh mladi in zdravi, želijo imeti možnost izbire o prostovoljnem končanju življenja. “Vsi starejši in kronični bolniki pa bi lahko z uzakonjenjem evtanazije čutili pritisk, da se umaknejo iz življenja. In zdravniki smo poklicani, da ščitimo te ljudi, še posebej zato, ker bi se ti sicer lahko počutili manjvredne in neželene. Demokratično odločanje ima tako lahko tudi svoje slabosti, saj bi mnenje naključnega mimoidočega bilo najverjetneje drugačno od mnenja zdravnikov specialistov, ki delajo v paliativni oskrbi ali pa mnogih invalidskih organizacij,” pove prof. dr. Matjaž Zwitter, dr. med., predstojnik katedre za medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru.

Poudariti je potrebno tudi to, da je bil predlog zakona pripravljen popolnoma mimo zdravnikov oz. zdravniške stroke. “Zdravniške organizacije smo bile na posvet sicer povabljene, a to takrat, ko je bil predlog zakona že spisan. Na Nizozemskem so za sprejetje zakona o evtanaziji in pomoči pri samomoru potrebovali deset let, pri nas pa javne razprave z zdravniško stroko sploh ni bilo,” pojasnjuje Zwitter.

Zagovorniki predloga zakona se opirajo na dejstvo, da bi manjšina zdravnikov, ki predlog zakona podpirajo, v prvih letih pomagala pri izvajanju prakse predlagane z zakonom oz. do takrat, ko bo širša laična in strokovna javnost tega sprejela. “To zanašanje je bolj kratkovidno. Znotraj te skupine so vsaj 3 podskupine ljudi – prvi, ki se s predlogom strinjajo, sami pa tega ne bi izvajali; v drugi skupini so tisti, ki bi po tehtnem strokovnem in etičnem premisleku to storili za svojega pacienta; v tretji skupini, ki so v precejšnji manjšini, pa so tisti zdravniki, ki bi bili sposobni to narediti za njim tujega pacienta oz. bi se specializirali za področje evtanazije, se vozil v kombiju in po Sloveniji delil smrt. Mislim, da takšnih zdravnikov v Sloveniji ne boste našli. Tako se lahko zgodi, da bo kljub sprejetju zakonu ta v praksi neizvedljiv, saj ne bo nikogar, ki bi ga izvajal, še doda prof. dr. Matjaž Zwitter, dr. med.

Pred morebitnim sprejemom zakona je potrebnih nekaj korenitih popravkov

Zakon je po mnenju strokovnjakov v obliki, kot je trenutno spisan, slab, zato ti opozarjajo, da je potrebno imeti poglobljeno razpravo, pri kateri pa se mora v prvi vrsti upoštevati predvsem bolnikovo avtonomijo, torej da se ta zaveda, da ima možnost odločati o tem, kaj si želi in česa ne. “Če bi se to upoštevalo, bi bilo že veliko storjenega. Mnogokrat se namreč zgodi, da se bolnike umetno ohranja pri življenju z nesmiselno in neučinkovito intenzivno terapijo,” pove Zwitter.

“V prvi vrsti je nabor stanj pacientov, ki lahko vstopijo v predlagan postopek, preobširen. Podlaga za ZPPKŽ je bil najverjetneje španski zakon, ki pa je trenutno v ustavni prestoji zaradi vsaj štirih načelnih kršitev. Sporno je tudi to, da naš predlog zakona vzpostavlja dolžnost usmrtitve – torej določa, da zdravnik pomaga pacientu pri samomoru oz. ga evtanazira. Za zdravnika je rešitev iz tega le njegov morebiten ugovor vesti,” pojasnjuje Golob.

“Na Zdravniški zbornici si seveda ne želimo, da bi bil zakon sprejet v takšni obliki kot je bil predlagan in sem mnenja, da je za to kar nekaj tehtnih razlogov, ki se sicer ne tičejo zgolj zdravniške stroke, temveč gre tukaj tudi za širša družbena in pravna vprašanja. Potrebno je biti zelo dobro informiran o vseh aspektih zakona in zato apeliramo na javnost, da se na to temo odpre širša javna razprava, še preden se Slovenija poda na pot v smeri sprejetja pomoči pri samomoru oz. legalizacije evtanazije,” še za konec doda predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, prof. dr. Bojana Beović, dr. med.