Epidemija novega koronavirusa je imela po mnenju Saše Županeka, diplomiranega gradbenika iz Prekmurja, ki s svojimi predavanji že vrsto let daje koristne nasvete s področij bontona, zunanjega videza in javnega nastopanja, velik vpliv na nekatere vljudnostne geste, kot so rokovanje, objemanje, poljubljanje. »Glede omenjenih gest, ki so bile v preteklosti skorajda avtomatizirane, zdaj zdravstvo svetuje, naj jih bo čim manj. Je pa dejstvo, da je avtomatizem težko odpraviti. Ko nekoga srečaš, še vedno avtomatično ponudiš roko.«
Našemu sogovorniku se zdi zlasti pomembno to, kar poudarja tudi zdravstvena stroka, to je čistoča rok: »Otroke že od nekdaj učimo, da naj si pogosto umivajo roke. Pri nekaterih odraslih pa se je to morda nekoliko izgubilo. Še vedno velja, da so roke, s katerimi se dnevno dotaknemo nešteto stvari, največji prenašalec bolezni.«
Pri uporabi alternativnih oblik rokovanja je pomembno, da se o tem vnaprej dogovorimo
Ker je stroka omejila medsebojno razdaljo med ljudmi na meter in pol, so odpadle vse geste, ki posegajo v človekov intimni prostor, nastale pa so nove, alternativne oblike rokovanja, pozdravljanja. »V politiki se je najbolj uveljavilo tako imenovano komolčkanje (dotiki s komolci). Pri tem je zelo pomembno, da se ljudje, ki so v situacijah, v katerih so prisotne kamere in fotoaparati, že v naprej dogovorijo, na kak način se bodo rokovali. V nasprotnem primeru lahko prihaja do smešnih in tudi neprijetnih situacij; eden ponudi roko, drugi komolec, kepico, tretji pa samo pomaha. Tak primer se je zgodil pred meseci, ko je nemška kanclerka Angela Merkel nekemu notranjemu ministru ponudila roko, on pa ji je samo pomahal. Še nedolgo nazaj je takšna reakcija, torej nesprejem roke, pomenila veliko osebno žalitev, v teh razmerah pa je to potrebno razumeti kot upoštevanje navodil zdravstvene stroke. Če se nekdo ne želi rokovati, to zdaj razumemo kot spoštovanje ukrepov. Od lanskega marca naprej takšno dejanje ni nevljudno. Skozi stoletja je namreč vedno veljalo, da je ponujeno roko potrebno sprejeti. Pri nas so marsikomu v spominu ostala tri rokovanja, pri katerih ni bilo tako: Tina Maze se ni želela rokovati s Stanetom Valantom, pri primopredaji poslov se nista rokovala ministra za kulturo Majda Širca in dr. Vasko Simoniti, v času slovenske osamosvojitve pa tudi ne Dimitrij Rupel in France Bučar.«
Če bo corona res postala nova realnost, s katero bomo morali živeti, mislim, da so klasičnemu rokovanju, vsaj v poslovnem svetu, šteti dnevi.
Saša Županek pravi, da je rokovanje staro že več kot 2 tisoč let in da so že ljudje v pradavnini z dvignjeno roko svojemu nasprotniku sporočali, da nimajo orožja v roki, in da prihajajo z dobrimi nameni. Skozi stoletja se je nato ta gesta, zlasti v poslovnem svetu, razvila kot oblika nepisanega pravila. »Če bo corona res postala nova realnost, s katero bomo morali živeti, mislim, da so klasičnemu rokovanju, vsaj v poslovnem svetu, šteti dnevi. V strogem poslovnem svetu je vedno veljalo, da je rokovanje edini dovoljeni fizični stik med dvema poslovnežema, politikoma, … Vse novodobne, alternativne geste pa se zdaj razlikujejo glede na to, kje se nahajamo. Italijani, Francozi, Švicarji, Grki so denimo veliko bolj odprti ljudje, ki se veliko rokujejo, objemajo, tudi poljubljajo. Ti se tudi v sedanjih razmerah težko zadržujejo. Na drugi strani pa so npr. Nemci in Angleži veliko bolj hladni in so jim novi načini gest veliko bolj pisani na kožo.«
Rokovanje lahko zamenjamo tudi z nekoliko daljšim pogledom v oči
Kako pa naj v teh časih ravnamo v nekaterih drugih situacijah, npr. pri izrazih sožalja na pogrebih? Saša Županek pravi, da v času strogih ukrepov osebni izrazi sožalja niso bili niti mogoči, saj je bilo na pogrebnih zelo omejeno število ljudi. »Vem za nekatere, ki so po pogrebih hodili z rokavicami. Glede tega pravilo pravi, da je rokovanje z rokavicami dovoljeno le ženskem, ob predpostavki, da ta situacija ni v poslovnem svetu. Marsikdo sicer pravi, da lahko rokovanje zamenjamo z nekoliko daljšim pogledom v oči, saj tudi nasploh velja, da več kot 80 odstotkov vseh informacij ljudje sprejemamo ravno z očmi. In oči so tudi v času, ko nosimo zaščitne maske, še vedno dobro vidne.«
Ko srečamo človeka z zaščitno masko, ne moremo razbrati, ali je vesel, jezen, slabe volje, … V takšnem primeru si lahko pomagamo z glasom.
Maska po Županekovih besedah prikriva tudi razpoloženje človeka. »Ko srečamo človeka z zaščitno masko, ne moremo razbrati, ali je vesel, jezen, slabe volje, … V takšnem primeru si lahko pomagamo z glasom. Če se dva pogovarjata po telefonu in je obraz enega nasmejan, drugi po telefonu sliši, da gre za prijaznega človeka. To so potrdile tudi raziskave. Drugo »orožje« pa je tudi govorica telesa. Preko kretenj človeka lahko o njem marsikaj razberemo.«
Saša Županek ob tem omenja še eno situacijo, ki je v času nošenja mask dokaj pogosta: »Dogaja se, da nas v trgovini nekdo pozdravi, ker pa nosi masko, ne vemo, kdo je. V takšnem primeru je najbolje, da ga prosimo, seveda na primerni razdalji, da za trenutek pokaže svoj obraz.« Do sprememb je prišlo tudi pri cerkvenih bogoslužjih, kjer ni več rokovanja, duhovniki pri obhajilu zdaj hostije vernikom položijo le v roke, prav tako ob vhodih v cerkev ni več blagoslovljene vode, ki bi lahko pomenila vir okužb.
Če v tem času odklonimo rokovanje, ne sme biti nobene zamere
Na vprašanje, kako v teh časih karseda vljudno odklonimo stisk roke, Županek odgovarja: »Ko nam kdo ponudi roko, lahko že od daleč nakažemo pest, nastavimo komolec, morda tudi noge. Sicer pa mu povemo, da se ne rokujemo. Pri tem pa ne sme biti nobene zamere. Situacija je podobno kot pri uživanju alkohola. Če tega nekdo odkloni, ga nikoli ne sprašujemo, zakaj je tako, ali ga celo posiljujemo z njim. Tako lahko denimo na kakšni rojstnodnevni zabavi na primerni razdalji izrečemo voščilo, potem pa slavljencu pojasnimo, da se, ker smo npr. veliko med ljudmi, ne rokujemo, saj ne želimo nikogar okužiti. Tukaj lahko omenim svoj primer, do katerega je prišlo lani ob začetku epidemije. Zgodili se je v eni izmed trgovin, kjer ljudje, kljub drugačnim priporočilom, niso uporabljali nakupovalnih vozičkov, pač pa so stvari nosili kar v rokah. S tem avtomatsko prihajajo v osebni prostor drugega, medtem ko uporaba vozička zagotavlja vsaj en meter distance. Pri blagajni se mi je gospa s štirimi stvarmi v roki dobesedno zalepila na hrbet. Pa sem ji vljudno dejal, da mi je nekoliko preblizu. Vsa prestrašena mi odgovori, da ni okužena. Pa sem ji odvrnil, da sem jaz. Pa nisem bil. Rezultat je bil, da se je cela vrsta premaknila za štiri metre nazaj.«
