Pred današnjim, šestim in zadnjim delom svojega tretjega ekraniziranega primera Brez zavor Martina Vrenka čaka veliko dela. »Če je, khm, opravil s punco, potem najbrž nima več toliko dela,« se nam je v intervjuju zasmejal igralec Dario Varga. Pet nedelj je že bil Martin Vrenko v nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka na Televiziji Slovenija. Zdaj bo še šesto. Največ si je očitno prihranil za konec: razrešiti bo moral vsaj tri umore šolskega centra. Ter odnos z očetom. In punco. V krasnem Mariboru, kakor pravi igralec.

Primeri inšpektorja Vrenka po mnenju Varge dokazujejo priljubljenost formata kriminalnih serij: »Sploh zaradi avtorjev knjig Tadeja Goloba in Avgusta Demšarja. Slovenska publika si glede na številke, ki so mi znane, želi to gledati. Kvaliteta serije je postavila stopničko višje, predstavlja še nek nov kriterij za naprej in verjamem, da bo v prihodnosti še boljše.«

Gledanje z dvema »povšterčkoma«

Varga, sicer dolgoletni član Slovenskega mladinskega gledališča, ki je najširši javnosti znan po filmskih (Petelinji zajtrk, Halgato, Kajmak in marmelada) in televizijskih vlogah (Naša mala klinika, Več po oglasih) pravi, da ob nedeljah zvečer ni sam pred televizorjem.

Ni prvič. Tako je bilo že, ko je igral Srečka Debevca v Naši mali kliniki. »S hčerkico, ki je stara pet let, torej skoraj toliko, kot je bil sin, ko sva gledala Debevca, imava zdaj dva ‘povšterčka’. Ona ga ima zato, da se skrije, če bo kaj krvavega, jaz pa, da se skrijem zaradi montažerja (smeh).

S hčerkico, ki je stara pet let, torej skoraj toliko, kot je bil sin, ko sva gledala Debevca, imava zdaj dva ‘povšterčka’. Ona ga ima zato, da se skrije, če bo kaj krvavega, jaz pa, da se skrijem zaradi montažerja (smeh).

Ker vem, kaj sem posnel, ne vem pa, kaj je bilo nato uporabljeno.«

Ko smo ga uvodoma vprašali, kakšen se mu po petih delih zdi Martin Vrenko kot lik, je priznal, da je že vse povedal o Vrenku. Večkrat, prevečkrat. In da bi težko kaj novega. Zato smo ga raje vprašali po bolj konkretnih elementih serije, o kateri smo pisali po vsakem nedeljskem delu.

Pronicljivo skenira ljudi

Kakšen se vam je zdel Vrenko, ko ste ga tako kot mi spremljali na ekranu?
»Inteligenten je, pronicljiv, zelo dobro skenira človeka, s katerim se pogovarja. Ima pa opravka s slabimi ljudmi v ‘poslovnem’ svetu. Počasen je, premišlja, raje posluša kot govori, posluša jazz, veliko misli in bere. Zdi se, kot da bi igral poker, kadar ocenjuje ljudi.«

Bi se strinjali, da mu gre mlajši sodelavec Marko Breznik (Jurij Drevenšek) nekoliko na živce?

»V začetnem branju scenarija in tudi ponekod v romanu naj bi bil Breznik mlad zaletav fante, ki nekajkrat brcne v temo, ampak smo se odločili, da bi bilo bolj zanimivo, da ni tak kliše kot ponavadi. Da ga torej Vrenko bolj spoštuje in vzgaja v novega zelo dobrega kriminalista. Ni poniževanja ali omalovaženja, ni dovtipov, da bi bil manj izkušen. Raje se potrudi, da ga vpelje v delovni proces.«

V tretjem in četrtem delu Retrospektiva se je dalo zaslutiti, da lahko tudi še tako umirjeni Vrenko postane živčen, če mu reševanje primera ne uspeva. Je res?

»Zelo redki primeri so, ko je živčen. Izjemno dobro kontrolira profesionalni del – veliko bolj kot zasebnega. Ponekod se mi je zazdelo, da celo veliko bolje pozna zločince kot punco ali očeta, s katerim skuša vzpostaviti odnos. Ponavadi je tudi v življenju tako, da sami sebe najmanj poznamo.«

Samo viljamovke v Dravo ne

Velikokrat se sprehodi čez Glavni most. Občasno tudi zmagoslavno, k Dravi gre rad, ko razreši primer. Zakaj ravno most in reka?

»Ideja z Dolijem v Retrospektivi je celo bila, da bi Vrenko dobil enako steklenico viljamovke in jo zlil v Dravo. Meni se je zdelo, da ne bi ravno zlival viljamovke v Dravo (smeh). In sem predlagal, da bi steklenico nadomestila vizitka, ki jo Vrenko od Dolija dobi na začetku na razstavi.

Ideja z Dolijem v Retrospektivi je celo bila, da bi Vrenko dobil enako steklenico viljamovke in jo zlil v Dravo. Meni se je zdelo, da ne bi ravno zlival viljamovke v Dravo (smeh). In sem predlagal, da bi steklenico nadomestila vizitka, ki jo Vrenko od Dolija dobi na začetku na razstavi.

Zlivanje šnopsa v Dravo nekako sredi Maribora se mi ni zdelo okusno (smeh).«

Kaj točno Vrenko pije? Viski z limono? Zakaj z limono?

»Zato, ker mu to paše (smeh).«

Dario Varga tudi pije viski z limono?

»Seveda paše tudi meni, nekako me je Vrenko navadil. Ste pili kdaj tullamore z limono?«

Brez limone ja, z pa res še ne.

»Poskusite (smeh).«

Velja. Zadnjič sem poslušal oddajo Intelekta na Radiu Slovenija in sta Avgust Demšar in Tadej Golob odgovarjala, kako bi bilo, če bi se srečala Taras Birsa in Martin Vrenko. Kaj mislite vi, kaj bi se zgodilo? O čem bi se pogovarjala? Oba sta precej introvertirana.

»O, jaz bi bil predvsem zelo vesel, ker Sebe (Sebastiana Cavazze, igral je Tarasa Birsa v nadaljevanki Jezero) že zelo dolgo nisem videl. Zavila bi v prvi lokal. Pardon, prvi odprti lokal.«

Vrenkov hendikep so njegovi odnosi

Ko Vrenko razreši prvi primer, se čudi, v kakšni »družbi živimo, če zlo storijo neke slike«. Kako vidi, razume, čuti usodo svojih primerov, žrtev, storilcev?

»Vrenko ima čuden odnos do teh ljudi. Žal mu je, da živimo v takem svetu in da sploh obstajajo ljudje, ki pridejo v take situacije morilcev oziroma zločincev. V nekem momentu se mi zdi, da mu je žal, ker mora opravljati svoj profesionalni posel. To je zelo pomembno: škoda se mu zdi, da sploh obstaja kriminalistična policija, razmišlja, kako lepo bi bilo živeti v svetu, kjer vse to ne bi obstajalo.«

In kaj bi počel, če ne bi bil inšpektor? Glasba mu je precej blizu, tuja mu ni likovna umetnost, na razstavi se denimo za kriminalista niti malo ne počuti stereotipno tuje.
»Hm. Če že živi v takem svetu, kjer se dogajajo umori, potem še vedno počne to, kar počne najbolje. Razrešuje primere.

Glede nato, da veliko bere in posluša jazz, pa se mi to zdi, četudi nisem avtor scenarija in romana, bolj neklišejsko, kot če bi bil pijanec ali bi imel nek drug osebnostni hendikep. Kriminalisti so v serijah in romanih ponavadi ljudje s hendikepom, ‘tikom’, neko posebnostjo.

Glede nato, da veliko bere in posluša jazz, pa se mi to zdi, četudi nisem avtor scenarija in romana, bolj neklišejsko, kot če bi bil pijanec ali bi imel nek drug osebnostni hendikep. Kriminalisti so v serijah in romanih ponavadi ljudje s hendikepom, ‘tikom’, neko posebnostjo. Mislim, da je bolje, da Vrenko tega nima, kar pa ne pomeni, da nasploh nima hendikepov. Ima jih – v odnosih. To je njegov hendikep. Ko imaš občutek, da se bolj(e) znajde v profesionalnem kot osebnem življenju.«

Če smo gledalci na začetku tavali v njegovem odnosu do očeta (Janez Hočevar), se mogoče prav v njunem odnosu razkriva njegova osebnost? Koliko očeta je v njem?

»Oče je bil kriminalist, kar se da začutiti, Vrenko ga namreč zelo spoštuje. Oče je bil zelo dober kriminalist, problem pa je ta, da ga posledično nikoli ni bilo doma in je Vrenko v odnosu do očeta veliko zamudil. Sploh glede nato, da oče željno pričakuje, da bi Vrenko imel potomca, ves čas ga sprašuje, ‘a bo kaj’.

Oče je bil zelo dober kriminalist, problem pa je ta, da ga posledično nikoli ni bilo doma in je Vrenko v odnosu do očeta veliko zamudil. Sploh glede nato, da oče željno pričakuje, da bi Vrenko imel potomca, ves čas ga sprašuje, ‘a bo kaj’.

V tisti sceni pod Koroškim mostom, ko se spominjata mame, ki je očitno umrla – ne vemo sicer kako, predvideva se, da se je morda utopila v Dravi -, kamor gre oče, preden gre na grob pokojne žene, se obudi spomin na motor in potovanje na Pohorje, kamor je oče vzel Martina, ko je bil star osem let, česar se je mama bala. Tak, lep emotivni moment. Zelo veliko pove o odnosu med očetom in sinom.«

Srečo imamo, ker živimo v Mariboru

Z Mariborom imate tudi sami kar nekaj izkušenj in spominov. Kakšen je bil Maribor med snemanjem in zdaj, ko ga gledamo na ekranih?

»Maribor je krasen! Lahko imate srečo, da živite v tako lepem mestu. Maribor je v letih 1980 in 1981, ko sem hodil na gimnazijo in na VEKŠ, bil precej drugačen kot danes.«

V čem, kako je mesto drugačno?

»V fasadi, Drava je čista, vse je lepše. Meni je Maribor ostal v spominu turobnega mesta zgodnjih osemdesetih. Zdaj, ko sem v mestu spet živel par tednov zaradi snemanja nadaljevanke, sem dobil povsem drug občutek. Saj sem mesto obiskoval prej na Borštnikovem srečanju ali ko sem sodeloval z gledališčem, ampak zdaj je bilo povsem drugače. Imel sem priložnost biti na ulici, Lentu, pa še srečo sem imel, ker so bili lepi, sončni dnevi. Maribor je prekrasen!«