Če bi bil inšpektor Martin Vrenko resničen lik, bi do zdaj že vedeli, kakšen dan je imel. Če bi namreč bil kje blizu Drave, najboljše kar nad njo, in bi se ustavil s svojim ne ravno izrazitim, vsekakor pa zadovoljnim pogledom, potem bi vedeli. Da je imel dober dan. No, dober dan. Službeno dober dan. Ker ko se (nje)mu posveti, mu pač vsi priznajo. Penasto, s kletvicami in celo odvetnikom. Bolje skoraj ne gre za inšpektorja. Tudi morilec sina Silvana in sestre Hilde slikarja Korenike, ki je ubijal že v prvem delu Retrospektive, je priznal. 

Ker če Vrenka njegova nadrejena, šefica Berta (Barbara Lapajne Predin), vpraša »kakšen je načrt, kaj bomo«, (na)pove tisto najbolj logično: »Ja, nič, našli ga bomo.« Kaj naj odgovori drugega? Če mu pa ata Boris (Janez Hočevar – Rifle) na vprašanje, kje ima nov obhladek, odgovori, da v pečici.

Zakaj je Vrenko bolje gledan od Jezera?

Primeri inšpektorja Vrenka so bili doslej, kakor so sporočili iz RTV Slovenija, zelo dobro gledani. Ne le zelo dobro. odlično. Boljše kot lansko Jezero, pri čemer so razlogi lahko različni, med glavnimi utegne biti tudi sam koronavirus in nemara dejstvo, da kljub dialektalni neustreznosti Vrenko reši po en umor na dve nedelji.

Čas in liki pač drugače tečejo. Marko Breznik (Jurij Drevenšek), inšpektorjev zvesti pomočnik, ki pa nikdar ne deluje kot »potrčko«, je denimo v vsega štirih nedeljah, kakor čas teče za nas gledalce, z drago že dobil stanovanje. Resda ne pod Kalvarijo, kakor sta upala, ampak vseeno pa trisobno. Z razgledom na spodnjo postajo vzpenjače. Ni slabo za mladega kriminalista (dodatki očitno pridejo prav).

Vrenka vse bolj(e) spoznavamo

Vrenko se kot lik počasi vse bolj odpira in tako vidimo, da mu gre bolje službeno kot zasebno življenje. Čeprav sodelavcem osumljenec pobegne, ko si priznajo, da »nas je Doli nategnil kot amaterje«, njemu pač ne pobegne nihče. Ker zaplete razreši. Še enkrat: v kariernem življenju. V osebnem precej manj, kar ga končno dela za bolj oprijemljiv lik, kar samo kaže, da si je Dario Varga kot igralec lahko in znal vzeti dovolj časa.

Tako ima Vrenko, potem ko naleti na skice Marka Chagalla, se ubada s tem, kdo je koga klofnil po glavi z granitno kocko, kar je najbrž najbolj novodobni stereotipni mariborski tv umor, in ko mora srkbeti, da ne bodo »spet pristali v cajtngih«, na koncu dneva še večji zalogaj. Kako razrešiti lastno življenje.

Oče Boris se stara, s čimer se sprijazni bolje kot sin. Rad bi šel v dom, kjer mu bodo znali povedati, katera poljska reka je v križankah in kateri norveški fotograf, toda Martin Vrenko niti slišati noče. Niti ko očetu na nogo pade motor. In ko ga oče še zajebava, da ima obhladek v – pečici.

Vrenko ne bi šel na Pag

Še bolj, pravzaprav vse bolj se muči z Mojco. Zdaj vemo, da ni le prijateljica ali zavetnica, nekdo, ki je pač profesionalno v kapaciteti natakarice plačan za to, da posluša o tvojih problemih. Pa čeprav je že Toni Soprano desetletje nazaj ugotavljal, da danes niti kelnarji več ne poslušajo o težavah strank – temveč obratno.

Vrenko bi si rad naredil življenje, ki ga je nekje vmes prehitelo. Rad bi šel avgusta na dopust. Ne na Pag, kakor večina Maribora, ampak v Francijo ali Španijo. Na jazz festival.

Ni čudno, da Mojca, ki se v Mariboru sicer dobro počuti, vendar se Katarine Čas nikakor ne bi navadili, presenečena ugotovi, da ima inšpektor takšno stanovanje. Lep, dolg kavč, prevelik za enega in premajhen za familijo. In seveda ima Mojca svoje ljubezenske težave, take, bolj klasične. Ravno, ko bi lahko kaj bilo. Zato Vrenku pač ostane služba. In v njej je, ker raje posluša kakor govori, posledično uspešen. Zelo uspešen. Osumljenci mu priznajo. Z odvetnikom ob sebi. V soboto, 15. avgusta. Na Marijino vnebovzetje. In to samo zato, ker so se zagovorili. Kaj pijejo. In kaj jejo: janeževe upognjence!

Novi mariborski kotički

Vrenko se najraje zadržuje ob Dravi in na prenovljenem Glavnem trgu, a je Retrospektiva v drugem delu, skupaj torej v četrtem, ponudila nekaj novih vizualno všečnih kadrov. Vrenko je tako uvodoma pil kavo ob Vodnem stolpu, kjer je v kader skoraj skočil še labod, kakršni se tam radi družijo; z Mojco sta šla tudi ponoči čez prazen Glavni trg in v prehod proti Rotovškemu trgu, kamera na droneu se je pomudila na Ulici heroja Tomšiča, kjer sicer ni bilo hiše, v kateri se je zgodila akcija, pa tudi na Razlagovi ulici.

Najbolj zanimivo pa je, da smo v Dravski ulici videli, kje naj bi bil fiktiven lokal, v katerem streže Mojca in kjer Vrenko pije viski z limono, a brez ledu. Zraven Petelina, tam pri vstopu v stanovanja. Ime lokala? Nekoliko sterilno in pričakovano. JazzPlac. Sicer pa je Vrenko deloval na Otočcu še suvereno, takoj ko je bil na avtocesti, pa ga je Maribor s svojimi problemi in izzivi že takoj vabil nazaj.

P.S. Brez zavor, peta, predzadnja epizoda, bo na sporedu šele 14. februarja.