»Trgovski center City je vse bolj prazen!« mi je zadnjič dejal kolega, ko sva bila v bližnjem lokalu na kavi. Zmignil sem z rameni, saj že nekaj časa nisem šel tja. Mislil sem si, da bo to že držalo. Nerodno je, ko moraš plačati drago parkirnino v kletni garaži, če greš kupiti čevlje ali novo srajco. Čez most, na drugi strani Drave, je še večji trgovski center, kjer dobiš iste izdelke, pa še parkiranje je brezplačno.

Vendar sem imel popoldan prosto in sem se odločil, da grem preveriti, kaj se dogaja sredi mesta. Trg Leona Štuklja je bil zapolnjen z delavci, ki so postavljali lesene hišice in kovinsko ogrodje za oder. Saj, v mariborski ‘dnevni sobi’ se vedno nekaj dogaja. Naredil sem še nekaj korakov do centra. Pritličje je vrvelo od ljudi, nekateri so posedali ob kavi in pijači v bifeju v pritličju. Vse trgovine so bile polne. Torej prijateljeva opomba že ne bo držala.

S tekočimi stopnicami sem se zapeljal v prvo nadstropje. A tukaj je praznih že več trgovin in na steklu visijo napisi »prodamo« ali »damo v najem«. V drugem nadstropju pa je strašljiva tišina. Če ne bi delavci polagali nekaj električnih kablov, bi bilo to nadstropje duhov. A vseeno sem se napotil po hodniku do konca. Ob drugem stopnišču je le bilo nekaj lokalov, ki še poslujejo.

Ustavil sem se pred trgovino Karakondžula … Smešno ime, le kaj pomeni? Pred vhodom stražita dva kartonasta lika, nekakšen modri fantazijski vojak in dekle s puško v rokah. V lokalu sem videl police s knjigami in škatlami. Nasproti vhoda so bile mize na katerih je nekdo barval majhne plastične figurice. Na drugi strani pa je skupina fantov in deklet igrala karte. Karte?

Stopil sem v lokal, ker me je premagala radovednost. Igrali so karte Magic in še neke druge. Kasneje se je izkazalo, da igrajo igro Pokemon. Nasproti mi je prišel starejši gospod z belo brado in se pozanimal, če mi lahko kako pomaga.

»Kaj pomeni Karakondžula?« sem najprej vprašal. Prijazno je pojasnil:

»Karakondžula je demon, ki ga dobro poznajo v vzhodnem delu Balkana. Je v ženski podobi in se strašno rada igra. Seveda je pri tem nerodna. Recimo, pijanca zvrne v jarek ali pa povzroči, da ga zjutraj boli glava. Tudi mi se tukaj igramo s fantazijskimi liki in demoni, pa smo dali trgovini temu primerno ime.«

Potem mi je razložil, da je Karakondžula knjigarnica predvsem s fantazijsko in znanstvenofantastično literaturo v slovenščini.  Za to se je odločil, ker sam piše takšno literaturo in ker tega nihče ne ponuja daleč naokrog. Seveda ima na voljo še druge knjige, predvsem bogat izbor knjig, ki jih je sam založil v založbi PRO-ANDY, s.p., to je s področja železnice in glasbe (dirigenti, operni pevci, itd.) V knjigarnici je tudi bralni kot z dvema naslanjačema. Vzamete knjigo s police, sedete, jo prelistate ali pa preberete, če imate dovolj časa.

Knjigarnica s predvsem fantazijsko in znanstveno fantastično literaturo, prodaja namiznih iger in bralni kotiček.

Na predlog sina in njegovega prijatelja je k temu dodana prodaja različnih logičnih in namiznih iger, ki v zadnjem času osvajajo mlade po vsem svetu. Najbolj priljubljene igre s kartami so Magic, Pokemon, Yu-Gi-Oh in Weiss-Schwarz ter še vsaj 20 drugih. Morda katero poznate, na primer Naseljenci otoka Catan, The World of Munchkin, Rorijeve pripovedne kocke, Star Wars X-Wing, …? Ne, nič hudega! Nadušeni igralci v trgovini so takoj priskočili na pomoč in pričeli razlagati, kako se te igre igrajo. Recimo, Magic se mi je razkril kot zelo zanimiva igra s kartami, ki po strateški in miselni plati presega vse klasične igre s kartami (tudi bridge) in bi jo skoraj lahko primerjal s šahom.

Igralci v trgovini? Tako je! V trgovini je na voljo 40 igralnih mest, kjer se srečujejo navdušenci nad temi igrami. Pojasnili so mi, da je to največja igralnica namiznih iger v Sloveniji. Igralcev namiznih iger so se vsi otepali, kakor da so ‘kužni’ in težko so prišli do prostora za druženje in igro. V trgovini so našli zatočišče, saj je uporaba miz brezplačna. Ko organizirajo turnirje v različnih igrah, pa je za njih potrebno prispevati prijavnino v katero so vštete še nagrade.

Nato so me peljali še v ‘delovni kot’, kjer so lepili in barvali plastične figurice za igro Warhammer. Pojasnili so mi, da je na začetku bilo le nekaj navdušencev, ki so uživali v izdelovanju figuric. Po letu dni pa jih je že skoraj 20 in njihovo število še narašča. Za igro se figurice dobijo v plastičnih okvirjih. Potem jih je potrebno z nožki previdno izrezati, zlepiti sestavne dele, obrusiti, pobarvati in dorisati izredno majhne podrobnosti. Ko sestavijo vojsko vsaj 20 vojakov in njihovih poveljnikov, se lotijo še izdelave igralne površine. Možno je kupiti že prej pripravljene elemente (drevesa, skale, stavbe, itd.), vendar jih bolj veseli, da iz priročnih materialov (veje, kamni, stiropor, karton, itd.) sami izdelujejo predmete. Ko je vse to opravljeno, pa se igra šele lahko prične!

Figurice za igro Warhammer v izdelavi.

»No,« sem si mislil, »pa trgovski center vseeno živi.« Skupina navdušencev nad namiznimi igrami je dobila prostor, kjer lahko vsestransko preživijo svoj prosti čas in se družijo s prijatelji ter prijateljicami, ki jih povezujejo podobni interesi. Ob sobotah pa je mogoče doživeti kakšno bralno dopoldne. Trgovina je odprta v času poslovanja trgovskega centra City, ki pa je žal v soboto popoldan in v nedeljo v celoti zaprt. A preostali čas je mogoče pametno izkoristiti ne le za nakupovanje, temveč za branje ali za igranje novih, zanimivih namiznih iger.

»Končno!« sem pomislil. »Le niso vsi mladi samo za računalnikom in na mobilnem telefonu!«

Pripravil Andrej Ivanuša