Mitjo Kmetca iz Svete Trojice v Slovenskih goricah rekreativni in profesionalni ljubitelji ribolova poznajo po ribiški trgovini Som, le malokdo pa ve, da se že več kot 30 let ukvarja s tekmovalnim ribolovom na najvišji evropski in svetovni ravni. Udeležil se je že skoraj 40 svetovnih prvenstev, nekajkrat tudi kot trener mlajših selekcij in ženskih ekip. Njegova najljubša tehnika je ribolov s tako imenovano match palico, ki je narejena za dolge mete, vse do 50 metrov. Vedno pravi, da tekmovalni ribolov v Sloveniji ni toliko poznan in cenjen kot je denimo na Madžarskem, Hrvaškem in v Italiji, medtem ko so Avstrijci na podobnem nivoju kot mi.

Če so nekoč imeli naši konkurenti boljšo ribiško opremo, se je to v zadnjih 35 letih spremenilo

Je domačin, ki je prve ribe v Trojiškem jezeru lovil z leseno palico iz bližnjega gozda, pri petih letih je to palico nadomestil s prvo “prvo”, po katero se je  z BMX-om zapeljal v bližnji Lenart. Ker je imel na laksu čisto pravi trnek in ne bucike, kot je bilo v tistih časih pogosto, je veljal za pravega “frajerja”. Ob obisku v trgovini nam pove, da se je na tem področju v zadnjih 35 letih ogromno spremenilo, ne samo, kar zadeva ribiško opremo, temveč je velik napredek tudi v tehnologiji. “Za primer vzemimo tekmovalni ribiški stol, ki ga tudi sam uporabljam. Ta zdaj zgleda že prav vesoljsko. Spremembe so tudi na svetovnih prvenstvih; ko sem začenjal, so nas  Angleži, Italijani in drugi profesionalci premagovali zaradi boljše opreme. Spomnim se svojega prvega svetovnega prvenstva leta 1997, ko sem ravno zaključil osnovno šolo. Takrat sem bil osmi na svetu, Slovenija pa je s tretjim mestom osvojila prvo medaljo. V tistih časih sem imel samo eno, 11 metrov dolgo palico, medtem ko so ostali tekmovalci iz tujine s seboj prinesli ogromno dodatnih in rezervnih kosov opreme. V zadnjih letih se je to spremenilo, zdaj imamo vsi vse, nekateri sicer nekoliko dražjo opremo boljših blagovnih znamk.”

Kot pravi naš sogovornik, so za dober ulov pomembne izkušnje, prav tako poznavanje jezer, ribnikov in ostalih vodotokov, na katerih poteka ribolov, ter kakovost vab. “Vsaka država, vsaka voda ima svoje specifike.”

Največji uspeh Ribiške družine Pesnica – Lenart je 2. mesto na klubskem svetovnem prvenstvu

In kako je s tekmovalnim sistemom v športnem ribolovu? “Začne se na regijskem nivoju, nadaljuje v 2. ligi, v kateri sodeluje 12 ekip, 12 jih je tudi v 1. A ligi. Naša ekipa, ekipa Ribiške družine Pesnica – Lenart, je med leti 2011 in 2021 vedno dosegala naslove državnih prvakov, od leta 1991 do 1999 smo bili prvaki v mladinski kategoriji. Šlo je za zlato generacijo, v kateri so bili poleg mene še Jernej Lipovnik, Andrej Bauman in Grega Štumberger. Oblikovali smo člansko ekipo, ki pa se je do danes zaradi odhodov nekaterih precej spremenila.” Največji uspeh je ekipa dosegla leta 2013, ko je na klubskem svetovnem prvenstvu osvojila 2. mesto. Ob klubskih tekmovanjih pa se Mitja udeležuje tudi evropskih in svetovnih prvenstev na ravni državne reprezentance.

Mitja je na svetovnem prvenstvu na Hrvaškem zaostal le Mihaelom Pongracem iz Medžimurja, ekipa je dosegla končno 4. mesto

Sredi septembra lani je sodeloval na svetovnem prvenstvu v ribolovu s plovcem, ki je potekalo v Bilju blizu Osjeka, na njem pa je sodelovalo 33 držav oziroma 170 tekmovalcev. Tekmovanje je zaradi nizkega vodostaja potekalo na dveh prizoriščih, v zapuščenem delu struge reke Drave in v kanalu Donave. Slovenci so v ekipni razvrstitvi osvojili četrto mesto, Mitja Kmetec pa je v posamični konkurenci postal svetovni podprvak. V A reprezentanci so poleg njega sodelovali še Davor Božič iz Murske Sobote, Jernej Ambrožič (Ambro) iz Ljubljane, Iztok Štraus iz okolice Maribora in Robert Kolegar iz Zimice. “Na takšno tekmovanje, ki predstavlja kraljevo disciplino v športnem ribolovu, smo kot predstavniki Slovenije šli z minimalnimi finančnimi sredstvi, kar je po svoje žalostno. Razumem, da naš šport ni primerjalen z nogometom, smučanjem, košarko, ne vem pa, zakaj smo s sredstvi tako omejeni. Ne samo, da si moramo opremo kupiti sami, kar je normalno, tudi na svetovnem prvenstvu trošimo svoj denar. Največji strošek predstavljajo vabe (kvalitetni kostni, gnojni črvi, obvodne ličinke, …). Mislim, da bi lahko na podlagi naših odločnih rezultatov Olimpijski komite Slovenije ali Ribiška zveza Slovenije zagotovila vsaj določena minimalna sredstva,” pove.

Na prizorišče svetovnega prvenstva je ekipa odpotovala že kak teden pred uradnim začetkom tekmovanja. Tisti čas je izkoristila za treninge in oblikovanje najboljše tekmovalne taktike. “Tekmovalna ribolovna trasa je bila dolga več kilometrov, tako da je bilo zelo pomembno, da smo preko treningov ugotovili, kje in s čim se najboljše lovi posamezna vrsta rib. Verjetno je imela naša ekipa na tem svetovnem prvenstvu najboljšo taktiko, če bi le nekoliko zamenjali sektorje, bi z lahkoto dosegli 3. mesto. Slovenska članska reprezentanca tako še vedno čaka na prvo medaljo,” pojasni Mitja, ki je v posamični konkurenci zaostal le za Hrvatom Mihaelom Pongracem iz Medžimurja.

“Za rezultat šteje teža rib. Drugi dan tekmovanja sem recimo v štirih urah ulovil 355 majhnih rib s povprečno težo 20 gramov, prvi dan sem bil uspešen pri večjih ribah, ki jih je bilo manj, vsega skupaj okoli 50, kar je zneslo nekaj več kot 6 kilogramov. V obeh dneh skupaj je bilo to skoraj 16 kilogramov. Trase oziroma sektorji, na katerih lovimo, se določijo z žrebom, število vab je omejeno, kar budno spremljajo sodniki. Tekmovanje se vedno začne s krmljenjem rib (s tako imenovanimi kepami), nakar pa sledi štiriurni ribolov,” pravi sogovornik.

Ulovljene ribe vračajo v vodo

Marsikdo se sprašuje, ali pri športnem ribolovu tekmovalci ulovljene ribe vračajo v vodo. Mitja to potrdi: “Mreža za ribe mora biti denimo dolga štiri metre in dovolj velika, da lahko ribe v njej nemoteno plavajo. Včasih jih v mreži tudi nahranimo. Predpisi na tem področju so strogi in delamo vse, da se ribe čim manj poškodujejo.”

Trojiško jezero bi lahko bolje izkoristili

Ker je Mitja prve korake v ribolovu naredil ob Trojiškem jezeru, nas je zanimalo, ali v njem še vedno lovi in kakšni so tam pogoji za treninge in tekmovanja. “Treningi so možni, je pa res, da bi lahko v okolici jezera še marsikaj uredili. Največjo težavo predstavlja otežen dostop z avtomobili do trase z ribolovnimi mesti. Naša trasa je ena boljših, tukaj bi lahko priredili svetovno prvenstvo za mlajše kategorije ali ženske, za člansko tekmovanje bi morala biti trasa dolga 3 do 4 kilometre. Po vzoru madžarskega Walterlanda, ki lahko sprejme do 38 ekip s po petimi tekmovalci iz celega sveta, ki se tam zadržijo cel teden, bi lahko veliko naredili na prepoznavnosti Trojiškega jezera in na razvoju turizma.”

V letu 2023 bo svetovno prvenstvo v ribolovu s plovcem potekalo v Španiji, na dokaj za Slovence nepoznani ribolovni trasi, medtem ko bo evropsko prvenstvo na Madžarskem. Ker sta si obe prvenstvi dokaj podobni in skoraj enakovredni, se bo Mitja najverjetneje odločil za tisto v sosednji državi, kjer so ribolovne razmere zelo podobne tistim v Trojiškem jezeru.