S prihajajočim praznikom, dnevom spomina na mrtve oziroma katoliško praznika vseh svetih, je povezanih več običajev, ki so ponekod na podeželju še vedno živi. Več o tem sta nam povedala zakonca Ornik z Zgornje Ročice v občini Sveta Ana, ki sta poročena dolgih 52 let, že od malih nog pa ju spremlja vera, ki je našla pravo posebno mesto v njunih srcih. To še posebej velja za 81-letnega Janka Ornika, ki si je ob gradnji hiše v 70. letih prejšnjega stoletja zadal še eno zahtevno nalogo – obnovo domače kapele.

Ko sta se Jožefa in Janko poročila, sta želela čimprej postaviti svojo hišo. Sprva sta želela graditi v Lenartu, ko pa jima je Jožefin oče Franc Zemljič (po domače Jürek), ki je bil v tistih časih znan sadjar, podaril zemljišče v Zgornji Ročici, na katerem so rasla številna sadna drevesa, sta spremenila načrte.Tam pa je bila tudi kapela, ki je bila v zelo slabem stanju. Frančeva želja je bila, da parcelo preda nekomu, ki bo zanjo skrbel še naprej. Prepričan je bil, da bo, če bosta tam zgradila hišo, ostala tudi kapela. “S tem me je presenetil v dno duše. Najprej nisem vedel, kaj naj mu na to povem. Čez čas pa sem mu dejal, da bom storil vse, da obnovim kapelo, res pa je, da nisem vedel, kako bo z mojo zaposlitvijo. Kot krojač sem delal v sosednji Avstriji,”  nam pove Janko. Nakar mu je obljubil, da, če bo ostal v službi, bo takrat, ko bo zaključena gradnja hiše, končana tudi obnova kapele.

Za gradnjo temeljev so porabili deset kubikov gramoza in 49 vreč cementa

Ker kapela, ki jo je leta 1890. leta sezidal že Jožefin pradedek, ni imela ustreznega temelja in je razpadala, je Janko poklical na pomoč zdaj že pokojnega Ignaca Roškariča, tesarja in soseda v njegovi rojstni vasi. Ta si je objekt ogledal, se molče odpeljal s traktorjem in Janku naslednji dan po neprespani noči, v kateri je razmišljal, kako bi se lotil prenove, prevzel delo. Najprej so razpadajočo kapelo, to je bilo leta 1978, trdo prevezali, podložili s hrastovimi trami in začeli z odkopavanjem zemlje za temelje. “Pri kopanju mi je vsako soboto od marca do oktobra pomagal svak Jakob Urbanič. Ko sva skopala približno meter in pol globoko, smo zgradili trden temelj, za katerega smo porabili deset kubikov gramoza in 49 vreč cementa,” pravi Janko. Potrebno je bilo še zamenjati opaž in na novo zgraditi zvonik, ki se je zrušil med popravilom. Prav tako so napravili nove poslikave in prebarvali kipe. Leta 1983 so do grobega stanja zgradili hišo, istega leta pa tudi, kot je Janko obljubil tastu, zaključili z obnovo kapele in jo tudi blagoslovili. Pri njej, še vedno jo imenujejo Jürekova kapela, je večkrat maševal pokojni škof Jožef Smej.

Zvon je posvetil nadangelu Gabrijelu, ki mu je pomagal v najtežjih trenutkih

V kapelo so namestili še povsem nov zvon, ki ga je prav tako naročil in finančno pokril Janko Ornik. To je bila še ena stvar, ki jo je obljubil svojemu tastu. Kot pravi Janko, je bil sicer v zvoniku zvon, ki je bil predelan iz neeksplodirane litoželezne bombe, originalnega bronastega so namreč med vojno odpeljali Nemci. Novi zvon je naročil v Žalcu, kjer so ga začeli vlivati 21. junija leta 2010. 12. julija so ga že prepeljali domov, 2. oktobra, na praznik angelov varuhov, je prvič zazvonil v novi kapeli. Posvečen je nadangelu Mihaelu, s čimer je povezana še ena Jankova resnična zgodba. Prvega maja se je namreč s svojima dvema otrokoma in dvema nečakoma odpravil na Boč. Pri vračanju so zašli, nakar je nečak, 9-letni Gorazd, padel v prepad. “Takrat sem goreče klical na pomoč Boga, Marijo, Jezusa in vse svetnike. Želel sem si le eno – da Gorazd ne bi umrl.” Ko so prišli do njega, so si oddahnili, Jankov nečak je bil živ in le lažje poškodovan po glavi. Najprej so ga prenesli do koče na Boču, kjer so ga oskrbeli, oskrbnica postojanke jih je nato odpeljala do Poljčan, kjer so se vkrcali na vlak in se z njim odpeljali do Maribora. Tam so, ker je Gorazd želel čim prej domov, pot nadaljevali z avtobusom, ki jih je peljal do Lenarta. “Spomnim se, da je na avtobusu na  prvem sedežu sedela imenitna gospa. Ko sem se z nečakom usedel k njej, mi je rekla, naj pazim, da je ne bova umazala. Nakar se je oglasil voznik in ji dejal, naj jo bo sram. Da ne vidi, da imam poškodovanca, njej pa je mar samo za obleko.” V Lenartu so Gorazda sprejeli v zdravstveni ambulanti, kjer je dr. Kramberger dejal, da jo je še dobro odnesel. Janko verjame, da je Gorazd padec preživel z Božjo pomočjo. Zato je novi bronasti zvon za kapelo posvetil nadangelu Mihaelu, ki mu je pomagal v najtežjih trenutkih.

Na vprašanje, koliko ga je stala obnova kapele in nakup novega zvona, Janko odgovori: “Obnova kapele je gotovo stala toliko kot na grobo postavljena hiša. Še dodatnih 3 tisoč 200 in nekaj evrov pa zvon.” Vse stroške je Janko, takšna je bila njegova želja, pokril sam.

Prvega novembra zvečer so doma molili rožni venec in nastavljali hrano za verne duše

Jankovo ženo Jožefo, ki prihaja iz številčne družine, v kateri se je rodilo kar 11 otrok, osem jih je preživelo, pa vprašamo po običajih na dan spomina na mrtve. “1. novembra zvečer smo v moji rojstni hiši vedno v krogu družine molili rožni venec, in to vse tri dele. Prav tako litanije in prošnje za dobro letino, večkrat smo tudi zapeli. Pred tem smo ob nedeljah, od maja do prvega novembra s sosedi molili v kapeli.” Zdaj, kot doda, ob njej molijo po enkrat v maju in oktobru.

Pri Jankovih dedku in babici v bližnjem Rožengruntu pa so v času praznika vseh svetih imeli še en običaj, ki ga zdaj večina ljudi več ne pozna. Njegov Jakob Petek je bil zelo strog in veren. Ob petkih denimo ni pustil ženi, da bi pripravila žgance z ocvirki. Družina je verjela, da v času praznika vseh svetih pridejo domov verne duše. “Takrat je babica vedno spekla pogačo. 1. novembra zvečer, ko smo se že vrnili s pokopališča, se navečerjali in zmolili rožni venec, smo del pogače in vino postavili na mizo, rekli so, da za verne duše. Moja mama in njena sestra, ki sta imeli sobo blizu kuhinje, sta ponoči slišali ropot in bili prepričani, da so to duše. Ker ju je bilo zelo strah, si nista upali pogledati, kaj se dogaja. Dejansko pa je v kuhinjo prišel dedek, ki je oboževal pogačo. Usedel se je za mizo, pojedel pogačo in popil vino. Naslednje jutro sta povedali vsem, da so se vrne duše vrnile domov.” Janko dodaja, da sta ta običaj prevzeli tudi njegovi mama in teta, ki ga obujata še dandanes. V njegovi družini so za praznik prav tako molili rožni venec, in sicer zvečer veseli in častitljivi del, zjutraj, 2. novembra, pa tretji del.

Zakonca Ornik, ki jesen življenja v hiši na Zgornji Ročici, potem ko sta se njuna otroka že odselila, preživljata sama, sta dolga leta 1. novembra zvečer odhajala na molitev v cerkev, pred tem je Jožefa zahajala tudi na svojo domačijo, kjer se je zvečer pri molitvi zbrala vsa družina. Ker Janko v cerkev več ne more, se tja zdaj odpravi samo še Jožefa, ki šteje že 82 let. Rada ju obiščeta njuna hčerka in sin, prav tako pa tudi vnuki.