Turistično društvo Šentilj prireja ob dnevu Zemlje tako imenovani pohod z vrečko, ki bo jutri, v petek, 21. aprila, od 16. ure dalje. Gre za čistilno akcijo, v okviru katere bodo udeleženci očistili traso od osnovne šole do Bobekove luknje in naprej do Brloge, kjer si bodo na koncu privoščili pastirsko malico. Ob članih društva in domačinih so k sodelovanju povabili tudi malčke in otroke iz vrtca in osnovne šole v Šentilju. Udeleženci akcije bodo vrečke in rokavice dobili pred pohodom.

Sabina Bezjak, predsednica turističnega društva, je ob tem znova spomnila na legendo o vaškem posebnežu – Bobeku, ki je konec 50. in v začetku 60. let prejšnjega stoletja živel na Brlogi. Ker je bival v luknji, skopani v zemljo, se njegova zgodba lepo navezuje na svetovni dan Zemlje, ki ga zaznamujemo 22. aprila. Po pripovedovanjih je šlo za okoli meter in pol visokega moža, po narodnosti Poljaka, ki je bil šibke postave in nekoliko temnejše polti, temnejših skodranih las ter neobrit. Za osebno higieno mu ni bilo dosti mar. Oblečen je bil v stara oblačila in rjav vojaški plašč, ki mu je segal do tal. Obut je bil v stare vojaške škornje. Na glavi je imel pokrivalo, ki je bilo podobno vojaški kapi. Nasilen ni bil. Ljudje so ga imeli radi. Živel je v jami, ki je še vedno ohranjena, in jo zdaj imenujejo Bobekova luknja, nahaja pa se na Brlogi na trim stezi, ki je od leta 2020 poimenovana po njem. Luknja je skopana pod kamnito polico, dolga okoli 3,5 metra, 1,5 metra široka ter 1,7 metra visoka. V njej je živel nekaj let, do leta 1962. V jami je imel ležišče ter železni štedilnik, s katerim je pozimi kuril in se tako grel. Zunaj pred jamo je imel mizo, na kateri si je pripravljal hrano. Preživljal se je z občasnim delom pri kmetih, tako da je izkopaval smrekove panje in pripravljal dračje za kurjavo. Čez poletje so ga ljudje vabili sekat dračje, zato so mu pravili tudi »hostosekec«. S seboj je prinesel tablo, na kateri je bil napis »štamhoker« (sekač hoste). Za svečnico in veliko noč je hodil po hišah pet, ljudje pa so mu dajali hrano, pa tudi nekaj denarja. Ob nedeljah je hodil v cerkev na kor, kjer je poganjal mehe orgel. Ker je precej zaudarjal zaradi nehigiene, ga ljudje na koru nisi imeli preveč radi. Takratna oblast ga je hotela nekajkrat izseliti, pa ni hotel. Šele, ko so mu razdejali, razbili in uničili vse kar je v jami in okoli nje imel, se ni več vračal v svoje domovanje. Po pripovedovanjih se je njegov jok, ko so mu razdejali skromno bivališče, slišal vse do doline. Nato so ga nastanili v grad Viltuš, kjer je nekaj časa kasneje umrl. Kljub skromnemu življenju je bil srečen.

Bobekovo zgodbo želijo predstaviti širši javnosti

Člani turističnega društva so Bobekovo luknjo uredili in v lanskem letu ob tednu otroka tja odpeljali več kot 220 otrok s spremljevalci. “Otroci so bili nad videnim navdušeni, nekateri so bili tam prvič, drugi že večkrat. Naša želja je, da to resnično zgodbo predstavimo širši javnosti,” nam je povedala Bezjakova.

Dodaja, da si prizadeva najti čim več živih pričevalcev, ki bi lahko o Bobeku s prve roke povedali še kaj zanimivega. Eden izmed pričevalcev je Ivan Pešl, ki je zdaj že upokojen, živi pa v Ceršaku. V Bobekovem času je bil doma tik pod Brlogo. V nadaljevanju objavljamo njegov spomine na šentiljskega vaškega posebneža.

LEGENDA O BOBEKU

BOBEK, pravo ime mu je bilo Karel, saj tako je on povedal, priimka ne vem, če ga je sploh imel. Imena BOBEK ne moreš kar tako pozabiti, ker so ga vsi tako klicali. Jaz sem v tistem času bil še otrok in se ga kljub temu še kako dobro spominjam, saj je bil tako rekoč naš sosed in je tudi veliko časa preživel pri nas doma, na splošno v zimskem času, ko se mu je mraz zarezal do kosti v tisti njegovi zemljanki (po imenu BOBEKOVI LUKNJI), si je zavetišče poiskal pri nas.

Spomnim se, da mu je mama naredila pograd v sobi poleg mojega dedka, po mamini strani “Pahernik Ignaca”, ki mu je delal tudi družbo, seveda tudi lačen ni nikoli odšel od nas, saj mu je mama tudi še za seboj dala kaj.
Prav dolgo pa ni ostal nikjer, saj si je iskal delo pri okoliških kmetih in tam po končanem opravilu tudi prespal, bodisi na skednju, ali v hlevu.

Rad je pripovedoval svoje dogodivščine in tudi zapel je rad, saj je hodil od hiše do hiše peti in to kot se spominjam za Svečnico, Jožefovo, Florjanovo, itd. O vsem tem smo razpravljali v kasnejših letih, ko njega že zdavnaj ni bilo več, ostal je le spomin nanj. Njegov jezik je bil težko razločen, saj ga ni nihče učil govoriti, tudi nobeno šolo ni obiskoval, to sem slišal med pogovorom z mojima staršema.

Veliko časa sem jaz prebil v njegovem skromnem bivališču in tudi mu pomagal zbirati hosto in dračje po gozdu in tako je tudi nastala ta fotografija, na kateri sem skupaj z BOBEKOM. Posebej rad sem poslušal njegove dogodivščine iz njegovega vsakdana. Posnel naju je takrat g. Brglez Jakec, naš sosed, izgleda po naključju se je pojavil in naju je posnel, ko sva ravnokar nabirala dračje na robu gozda.

Pešl Ivan (Ivek)
Živi pričevalec

Pešl se petkovega pohoda ne bo mogel udeležiti, bosta pa o Bobeku zbranim spregovorila dva druga pričevalca, prav tako domačina Janko Bauman in Jože Vernik.

Ivan Pešl z Bobekom.