Na mariborskem sodišču se je danes začela prva sodna obravnava v tožbi zaradi kredita v švicarskih frankih. Trije člani so vložili tožbo zoper NovoKBM. Poravnava med stranema ni uspela, saj je banka ocenila, da se ji ne izplača. Odvetnik družine je pojasnil, da zahtevajo vzpostavitev stanja, kot če bi bil kredit najet v evrih in da niso pripravljeni nositi negativnih razlik, ki dosegajo celo glavnico kredita.
“Stava namesto kredita”
„Pogodbe so vsebovale klavzulo, da so kreditojemalci seznanjeni tečajnimi tveganji, vendar to po moji oceni in neki sodni praksi ne zadošča. Da bi stranka razumela, v kakšno tveganje se spušča pri dolgoročnih kreditih, mora tudi vedeti, kaj vpliva na spremembo tečaja,“ pravi zagovornik družine Robert Preininger. Po njegovem je v teh primerih šlo za stavo. Za produkt, ki sploh ni kredit. „Kreditojemalec stavi, da bo tečaj valutnega para stabilen, da se ne bo krepil švicarski frank in zato je dobil tudi nekoliko nižjo obrestno mero. Banka pa stavi ravno obratno, da bo zaradi nižje obrestne mere profitirala pri tečajni razliki,“ zaplet pojasnjuje odvetnik.
Ključno je torej vprašanje, kaj so banke vedele, ko so izplačevale kredite. Torej, ali so vedele, da lahko pride do bistvenega porasta tečaja franka. „Če so to vedele, in mi imamo dokaze, da so vedele, potem se niso enakopravno spuščale v tveganje. Banka je vedela, da bo prišlo do nihanja tečaja v prid franka na dolgi rok. Zato je bila pripravljena dati tudi nižjo obrestno mero. A iz tega naslova je pričakovala bistvene dohodke, kar pa so kreditojemalcem zamolčali,“ zgodbo vidi odvetnik.
Prav tako nasprotuje trditvam banke, da iz reklamnega materiala izhaja, da so bile stranke dodatno obveščene o valutnem tveganju. Zagovornica banke, Nina Zidar Klemenčič, pa je trdi, da ne gre za kredit z valutno klavzulo, ampak je bil dan v švicarskih frankih in da so tečaji valut javno objavljeni. Več pojasnil ni želela deliti z javnostjo.
Počutijo se ogoljufane
Svojo zgodbo nam je zaupala tudi kreditojemalka Vanja, ki sicer s primerom ni povezana, in ki je bila na banki zaposlena 38 let. Leta 2005 je pri vzela 70.000 evrov kredita, po desetih letih je dolžna še 65.000 evrov. „Referentke niso bile podkovane na deviznem trgu, da bi sploh znale pravilno razložiti tveganja. Banki pa sem v celoti zaupala, saj sem bila tam zaposlena.“
Dodaja, da takrat ni bila kreditno sposobna v tolarjih oziroma evrih, so ji pa ponudili kredit v frankih. „In normalno, da sem ga vzela. Saj so ga vzeli tudi višji uslužbenci banke, ki so lahko ta kredit kasneje zamenjali, medtem ko meni, v vseh letih, od 2008 dalje, konverzije niso omogočili“. Njena mesečna anuiteta sedaj znaša več kot 600 evrov in je ne more več odplačevati, ker je v pokoju. „Banka mi sicer ponuja novi kredit. A z novim najemom kredita znova plačam stroške v višini 18.000 evrov. Če seštejem, sem v desetih letih oškodovana za 40.000 evrov.“