V času, ko potovanja postajajo vse bolj udobna in predvidljiva, se je 26-letni Gašper Šircelj odločil za povsem drugačen pristop. Njegova nepozabna avantura s kolesom, ga je vodila skozi 16 držav, pri čemer je prevozil več kot 16.000 kilometrov. Pot tako ni bila le fizičen izziv, temveč tudi osebna preizkušnja, polna neverjetnih izkušenj, nevarnih trenutkov in toplih srečanj z ljudmi iz različnih kultur. Z Gašperjem smo se pogovarjali po njegovi vrnitvi v Slovenijo, navdušil pa nas je s svojimi izkušnjami in lekcijami, ki jih je pridobil na poti.

Zagovor diplomske naloge in začetek poti

Čeprav je Gašperjevo potovanje za marsikoga videti kot nenavadna odločitev, je bilo zanj rezultat večletnega sanjarjenja in premišljevanja. "O tem sem razmišljal nekje tri leta, vendar je bila ideja sprva le v ozadju moje glave. Potem pa sem videl video o angleškem kolesarju Edu Prattu, ki je v treh letih z monociklom prepotoval svet, in to me je dokončno prepričalo, da se da," pravi Gašper. Pravi trenutek je prišel po diplomi in opustitvi službe, ko je imel dovolj časa in svobode, da se odpravi na tako dolgo pot. "Imel sem eno leto časa in rekel sem si, da ga izkoristim za popotovanje."

Simboličen začetek njegovega popotovanja je bil tisti dan povezan z dvema pomembnima mejnikoma: z zagovorom diplomske naloge in s slovesom od prijateljev v legendarnem mariborskem Štuku. "Tistega dne sem najprej diplomiral, nato pa šel na pijačo s prijatelji, ki so me pospremili na pot. Spomnim se, da sem ob štirih popoldne sedel na kolo in odrinil proti neznanemu."

Priprave na tako dolgo pot niso bile lahke

Glavni poudarek je bil na izbiri pravega kolesa in opreme, saj je vedel, da bo potreboval vrhunsko vzdržljivost in zanesljivost. Poleg tega pa je moral urediti cepiva za različne bolezni, saj je prečkal države, kjer je tveganje za okužbe veliko. "Moral sem se cepiti proti hepatitisu, tetanusu, tifusu in celo klopnemu meningitisu. Poskrbeti sem moral tudi za zdravstveno zavarovanje za eno leto, ki bi me varovalo po svetu," pojasnjuje. S prihranki iz prejšnje službe pa si je zagotovil dovolj denarja, da je bil finančno pripravljen na svojo pustolovščino. Za celotno pot je na koncu porabil približno 9000 evrov. V to ceno je vključena hrana, občasna prenočišča, let v Ljubljano in tudi samo kolo.

[[image_2_article_70335]]

Prva etapa njegove poti ga je vodila skozi Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Severno Makedonijo in Grčijo. Na vprašanje, kako je potekal vsakdan na kolesu, Gašper odgovori, da je večino časa preživel sam, vendar nikoli ni čutil osamljenosti. "Večino noči sem spal v šotoru na prostem, včasih pa sem našel zatočišče v hindujskih templjih, na bencinskih črpalkah ali celo pri prijaznih domačinih, ki so me povabili v svoje domove," pove. 

Soočenje z medvedi in skoraj izgubljeni prsti na nogah

Kot vemo, ima vsaka velika avantura svoje nevarnosti, tudi Gašperjeva ni bila izjema. Ena izmed najbolj strašljivih izkušenj se je zgodila v Turčiji, ko se je odpravil na prenočišče v bližino neaktivnega vulkana. "Ko sem prišel v vulkan sem si prvo našel mesto za prenočit, a sem v daljavi videl medvedko z mladičema, ki je tekla proti meni. Srečanje z medvedi je bilo eno izmed najstrašnejših trenutkov na poti. Stekel sem na bližnje parkirišče, par metrov vstran, kjer je stala kavarna. Ta kavarna je bila zgrajena iz palic in kamnov. Dejansko je bila samo streha, na katero sem skočil in iz katere sem nato dve uri kričal in opazoval, kako medvedi trgajo moje torbe s kolesa, saj so v njih najverjetneje zavohali hrano," pripoveduje in doda, da so mu medvedi uničili tudi vsa zdravila - od antibiotikov, aktivnega oglja in vse do sirupa. 

[[image_1_article_70335]]

Med popotovanjem pa se je večkrat soočil tudi z ekstremnimi vremenskimi razmerami, ki so bile še posebej hude na gorskem prelazu v Nepalu. Tam je zaradi nepravilne obutve skoraj izgubil prste na nogah. "S seboj sem imel neprimerno obutev in v Nepalu enostavno nisem uspel najti čevljev, ki bi ustrezali mojim velikim stopalom (št. 47). Tako sem prelaz osvajal v navadnih pohodniških čevljih, kar se je izkazalo za slabo odločitev. Temperature so ponoči padle na -15°C, čevlji pa so premočili in zaledeneli, zato sem se moral vsake pol ure ustaviti, da sem stopala pogrel z golimi rokami. Kasneje sem ugotovil, da imam en par suhih nogavic, ki sem jih lahko uporabil, hkrati pa sem dal stopala v plastične vrečke in čez to obul čevlje. Ta izolacija plastične vrečke je ogromno pomagala," opisuje Gašper.

Navdušil ga je Iran, presenetil Bangladeš

Priznava, da je bil najbolj navdušen nad gostoljubnostjo ljudi in bogato zgodovino Irana, ki ga drugače obišče malo turistov. "Iran je popolnoma drugačen svet. Narava, mesta in ljudje so neverjetni. Najbolj pa me je presenetilo, kako redki so tam turisti, kar daje občutek, da resnično odkrivaš nekaj edinstvenega," pove.

Izpostavi tudi, da čeprav je imel do Bangladeša sprva zelo nizka pričakovanja, je bila ta država zanj eno največjih presenečenj. "Bangladeš sem si predstavljal kot podaljšek Indije, a sem se motil. Ljudje so me povsod sprejeli z odprtimi rokami, vsak večer sem spal pri nekomu doma. Njihova gostoljubnost je bila neverjetna," je navdušen.

[[image_5_article_70335]]

Rahla kriza v Indiji

Kljub vsem čudovitim izkušnjam Gašper priznava, da je bil med potovanjem tudi trenutek, ko je resno razmišljal, da bi obupal. Ta prelomnica se je zgodila v Indiji, kjer se je soočil s popolnoma drugačno kulturo, hrano in načinom življenja. "Prvi mesec v Indiji je bil zame zelo težak. Kultura in način življenja sta popolnoma drugačna. Bil sem osamljen, nisem veliko komuniciral in sem le želel, da bi ta del poti čim prej minil. Cele dneve sem bil na kolesu in samo kolesaril, ker sem hotel čim prej zaključiti z Indijo. Sem pa vedel, da bom še ene 4 mesece tam in sem se odločil, da se bom prepustil potovanju," priznava Gašper. Pove tudi, da bi se v Indijo vrnil le kot turist, ne pa kot "popotnik".

"Bi pa omenil tudi, da sem na jugu Makedonije spoznal ogromno domačinov, ki so me nekako "prestrašili" s tem, da naj v Grčiji ne govorim, kje sem bil prej. Ko sem prišel v Grčijo sem bil ravno zaradi tega nekoliko skeptičen in zadržan do ljudi," obžaluje.

[[image_3_article_70335]]

A kljub težavam se je odločil vztrajati in nadaljevati pot. "Vedno sem si postavljal majhne cilje – najprej sem se osredotočal na to, da pridem do naslednjega mesta, ne pa na končno destinacijo. Ko sem se tako osredotočil na krajše razdalje, je bilo lažje," pojasni svoj pristop. 

Eksplozija čustev na cilju

Po več kot enem letu kolesarjenja (od 20.6.2023 do 4.9.2024) je Gašper končno prispel do svoje končne destinacije – Singapurja. "Spomnim se, kako sem kolesaril po glavni avtocesti in zagledal znamenito območje Marina Bay Sands. V tistem trenutku me je preplavila takšna sreča, da sem začel kričati in se smejati, kot da sem nor. Enih 10 minut sem se vozil po tisti avtocesti in se samo smejal. Ljudje so me samo gledali," opisuje čustveno eksplozijo.

Mešanica olajšanja, veselja, ponosa in tudi žalosti, ker je potovanja konec, je bila nepopisna. "Počutil sem se, kot da se poslavljam od starega prijatelja. Kolesarjenje in takšno življenje je zame postalo rutina. Ko sem prišel do konca pa sem vedel, da se končuje neko obdobje mojega življenja," še doda.

[[image_6_article_70335]]

Prijazne ljudi lahko srečamo povsod

Ko se Gašper ozre na svojo pustolovščino, pravi, da je ena največjih lekcij, ki jih je odnesel, ta, da so ljudje po vsem svetu dobri. "Ne glede na to, kam sem šel, sem vedno srečal prijazne ljudi. Vsakdo ima v sebi nekaj dobrega," pripoveduje. Poleg tega ga je potovanje naučilo, da je življenje prekratko, da bi hodili po ustaljenih poteh. Svet je tam zunaj in čaka, da ga raziskujemo, doživimo in vidimo.

Za vse, ki razmišljajo o podobnem podvigu pa ima preprost nasvet: "Samo usedite se na kolo in pojdite. Težave bodo prišle, a vedno boste našli rešitev. Najhuje je, ko začneš razmišljati o tem, kaj vse se lahko zgodi. Res je, da sem se tudi jaz pripravil na najhujše situacije, ampak se včasih enostavno zgodijo nepredvidljive zadeve. Ko si enkrat na kolesu, že najdeš rešitev," zaključi misel.

[[image_4_article_70335]]

Vrnitev v Slovenijo

Gašper priznava, da je bilo privajanje na običajno rutino po vrnitvi v Slovenijo težko. "Ko sem se vrnil, sem potreboval nekaj časa, da sem se prilagodil. Zdelo se mi je, kot da sanjam in da se bom vsak trenutek prebudil nekje na poti," pove. Doda tudi, da ga je ob vrnitvi nekako najbolj "presenetila" čistoča zraka. "Ko sem stopil čez zunanja vrata na Brniku, sem takoj začutil svež zrak. Spomnim se, kot bi bilo včeraj."

Po dveh tednih v Sloveniji pove, da kolo za nekaj časa odhaja v klet. "Potrebujem odmor, ampak že razmišljam o novih podvigih. Definitivno bi še rad odšel kdaj na pot, vendar krajšo kot zdaj. Morda me bo naslednja pot vodila od Kazahstana do Kitajske, a to je dolgoročni načrt – čez nekaj let," zaključi Gašper.