Mariborski spletni medij Maribor24.si vsak teden opravi osrednji intervju o aktualnih temah v mestu in okolici. Ta teden smo opravili intervju s prof. dr. Mariom Lešnikom, dekanom Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru.
Kmetijstvo spet dobiva na veljavi, vse več ljudi se usmerja k svoji predelavi, na veljavi dobiva lokalno pridelana hrana in kmetovalci so se morali prilagoditi tržnim pogojem skupnega evropskega trga. Se to odraža tudi pri zanimanju za vpis na vašo fakulteto? Kolikšen je delež vpisanih študentov, ki ne pridejo iz srednjih kmetijskih šol?
Zanimanje za vpis je skozi zadnja leta dokaj konstantno, se pa spreminjajo razmerja med strokami (npr. živinoreja, vrtnarstvo, vinogradništvo, kmetijsko strojništvo, kmetijska ekonomija). Delež študentov, ki ne prihajajo neposredno iz kmetijskih šol je med 30 in 40 %.
Vaša fakulteta ima v upravljanju tudi posestvi Pohorski dvor in Meranovo. Na kakšnih ekonomskih principih delujeta posestva, poleg tega, da imate dobre pogoje za opravljanje praktičnega izobraževanja študentov? Kakšni so načrti za razvoj dejavnosti kmetijske pridelave na fakulteti?
Poskusno posestvo UKC  ima nekoliko nedorečen status. Je neke vrte dvoživka med javnim zavodom in gospodarskim podjetjem. Sistemsko financiranje ni povsem urejeno, zato je obstoj zelo odvisen od poslovnega uspeha na prostem trgu. Dvoživkarstvo prinaša določene ovire pri upravljanju aktivnosti posestva (npr.  pogajanja s poslovnimi partnerji, kandidiranje na projektih, nagrajevanje zaposlenih pri trženju, zmanjševanje stroškov režije  …).  Žal so sedanji časi nenaklonjeni rešitvam, ki bi nudile večjo sistemsko podporo s strani ustanovitelja ali pa popolno neodvisnost UKC. Z nedorečenim statusom se velikokrat srečamo na raznih razpisih za projekte, kjer preverjajo naš status in ne vedo, kam nas naj uvrstijo. Iz tega razloga smo včasih neuspešni na razpisih, tako glede investicij ali na primer pri podporah za zaposlovanje ali promocijo.
Kar se tiče nadaljnjega razvoja UKC je potrebno upoštevati, da pridelava ni primarni cilj delovanja posestva UKC. Primarni cilj je izvajati kompleksne raziskave v realnem sistemu. V teh raziskavah želimo opraviti vse možne ekonomske, tehnološke, energetske, ekološke in druge analize. 
Kar se tiče nadaljnjega razvoja UKC je potrebno upoštevati, da pridelava ni primarni cilj delovanja posestva UKC. Primarni cilj je izvajati kompleksne raziskave v realnem sistemu. V teh raziskavah želimo opraviti vse možne ekonomske, tehnološke, energetske, ekološke in druge analize. Teh raziskav za potrebe kmetijstva skoraj nihče ne dela več in to vodi do tega, da v RS izvajamo strateško odločanje v kmetijstvu brez pravih podatkovnih analitskih podlag. Lahko, da bomo obseg pridelave celo zmanjšali, bomo pa imeli večjo aktivnost v pogledu predelave in procesiranja pridelkov, saj imamo tudi študijsko smer Varnost hrane v prehrambeni verigi, ki ima neposreden stik z živilstvom in procesiranjem hrane.
Koliko je znanje vaših diplomantov konkurenčno fakultetam v bližnjih država? Koliko je vredna vaša diploma pri delodajalcu? Kaj je konkurenčna prednost vaše fakultete?
Mislimo, da znanje naših diplomantov konkurira znanju diplomantov iz okolice. Naši diplomanti so v zadnjih letih dobili službo v številnih državah EU in tudi na ameriškem kontinentu. Takšen nivo interdisciplinarnosti, kot ga nudimo mi, redko srečamo v ponudbi možnosti za študij. 
Mislimo, da znanje naših diplomantov konkurira znanju diplomantov iz okolice. Naši diplomanti so v zadnjih letih dobili službo v številnih državah EU in tudi na ameriškem kontinentu. Takšen nivo interdisciplinarnosti, kot ga nudimo mi, redko srečamo v ponudbi možnosti za študij. 
Ker je gospodarsko okolje postalo izjemno kompleksno, je zelo široka interdisciplinarna usposobljenost edini možni odgovor, da lahko naši diplomanti poslovno preživijo. Zelo izpovedno je tudi razmišljanje številnih diplomantov, katerih moto je »če ne bo zaslužka v kmetijstvu, bo pa na kmetijstvu«. To velja v številnih dejavnostih, ki spremljajo kmetijstvo. Kmetijstvo je panoga z veliko multiplikativni učinki v številnih drugih dejavnostih. Čeprav je morda le še kakšnih 1,5 % delovnih mest v naši državi kmetijskih, je po naši oceni na ta delovna mesta morda vezanih še kakšnih 6 do 9 % delovnih mest v drugih panogah. Mi smo še vedno kmetijska država, ne glede na nizek prispevek kmetijstva v BDP RS.  
Kakšen je raziskovalni potencial vaše fakultete? S kakšnimi raziskovalnimi projekti se trenutno ukvarjate oz. ste jih zaključili?
Na FKBV izvajamo številne, zelo različne raziskave. Raziskovalni potencial je velik, ker se pri nas srečajo naravoslovje, tehnika in družboslovje. Osnovna področja so: razvoj alternativnih pridelovalnih tehnik, ekonomske analize za kmetijski in živilski sektor, analize ekosistemskih učinkov kmetijstva in agroživilstva na okolje in družbo, management alternativnih naravnih energetskih virov, učinki prehrane na zdravje ljudi, razvoj novih funkcionalnih prehranskih dodatkov za ljudi in živali, razvoj celičnih linij za študij molekularne biologije, biologija v genetiki rastlin in živali (nove sorte, pasme in vrste), razvoj prototipov strojev in računalniške opreme za nadzor kmetijskih strojev, GIS podlage, podpora za gojenje tropskih kultur, nove tehnologije gojenja okrasnih rastlin, razvoj alternativnih oblik gnojil in rastnih substratov  …
V čem je gensko spremenjena prehrana (GMO) (ne)ustrezna? Zagovorniki razvoja takih rastlin poudarjajo ravno prilagodljivost na spremenjene klimatske razmere.
Na znanstvenem nivoju je dokazovanje zdravju neugodnih učinkov GMO hrane izjemno zahtevno in razmeroma malo je študij, kjer so škodljive učinke za ljudi tudi objektivno dokazali. Tudi prenos rezultatov iz živalskih modelov (miši) na ljudi je zelo tvegan.
GMO hrana je po svoje stigmatizirana, ker je končala na naših policah preko postopkov skozi zadnja vrata. Želja po dobičkih je pripeljala do tega, da smo nekaj pričeli uporabljati, ne da bi prej zares zanesljivo opravili presojo tveganj.   
Večinoma v medijih ni možnosti za poglobljene strokovne argumente za in proti. GMO hrana je po svoje stigmatizirana, ker je končala na naših policah preko postopkov skozi zadnja vrata. Želja po dobičkih je pripeljala do tega, da smo nekaj pričeli uporabljati, ne da bi prej zares zanesljivo opravili presojo tveganj. Vendar smo to naredili tudi pri številnih drugih tehnologijah in izdelkih. Zgodi se na primer, da nekdo za izume v nano tehnologiji dobi številne nagrade, po nekaj letih uporabe pa ugotovijo, da izdelki, temelječi na tem izumu, resno ogrožajo zdravje ljudi. Veliko je dejavnikov, ki ogrožajo naše zdravje, GMO hrana je gotovo med tistimi manj pomembnimi. Prehranski dodatki ali na primer neustrezna sladila in emulgatorji bistveno bolj ogrožajo naše zdravje.
V imenu vaše fakultete ste se pred časom tudi uprli nameri Evropske komisije, da bi sprejela uredbo o rastlinskem razmnoževalnem materialu, predvsem semenih. Kaj bi sprejetje take uredbe pomenilo za slovensko kmetijstvo in prehrano? Je ta zgodba zaprta? Multinacionalke kot so Monsanto verjetno ne bodo odnehale…
Škoda, ki jo utrpimo od delovanja multinacionalk, je sorazmerna naši organizacijski in gospodarski nesposobnosti. Semenarstvo je običajen, nekoliko specifičen gospodarski sektor, a vendar kot vsi drugi. Ima hudo konkurenco, ki se je ubranimo le z zelo učinkovitim tehnološkim razvojem. Visoko tehnološki razvoj na segmentu pridelave semen, bi lahko ustvaril večji zaslužek, kot ga ima naše celotno kmetijstvo skupaj. Dokaz za to je Holandija. Seveda so nekateri v preteklosti presodili, da mi v semenarstvu gospodarsko ne bomo tekmovali, temveč bomo na primer tekmovali v elektronski in farmacevtski industriji.
Če se ne bi odločili, da semenarsko panogo zanemarimo, bi bilo vse drugače. To je en del zgodbe. Opustitev načrtnega dela v tej gospodarski panogi žal vodi tudi v odvisnost od tujih semen, ki pa je zelo tvegana.  
Če se ne bi odločili, da semenarsko panogo zanemarimo, bi bilo vse drugače. To je en del zgodbe. Opustitev načrtnega dela v tej gospodarski panogi žal vodi tudi v odvisnost od tujih semen, ki pa je zelo tvegana. Drugi del zgodbe pa je imeti energijo in sredstva za ohranjaje domače semenske biodiverzitete. Tukaj  je potrebno biti  spreten pri predpisih in jih oblikovati tako, da se razmeji tržno in netržno delovanje in se ljudem ne odvzame prostovoljne iniciative, da na njihove stroške vzdržujejo in izmenjujejo semensko blago, ki ni namenjeno normalni komercialni dejavnosti. Naši gospodarski konkurenti ne bodo s konkurenčnim bojem nikoli nehali. Misliti, da bodo nehali, je utopija. Saj ne nehajo v farmacevtski, avtomobilski, elektronski ali katerikoli drugi industriji. Tudi mi moramo imeli sposobne lobiste na vsakem koraku v vsakem pomembnem uradu in EU komisiji. Tako je gospodarstvo funkcioniralo nekoč in bo tudi v naprej. Včasih je celo potrebno lobirati za druge, da dobiš posel preko njih, če ne gre drugače.
Kaj lahko podravska regija konkurenčno ponudi kmetijskemu trgu? Kaj bi svetovali kmetovalcem, v katere kulture ali načine kmetovanja naj se usmerijo, da bodo konkurenčni oz. da lahko izkoristijo prednosti lokacije? Na kakšen način sicer prenašate znanje fakultete lokalnemu kmetijstvu?
Podravska regija lahko ponudi večino kmetijski pridelkov tako v rastlinski, kot v živalski verigi. Ponudimo lahko od surovin, do končnih živilskih produktov. Tradicija obstaja. Odgovora, kam se usmeriti ni. Enak uspeh lahko dosežemo tako pri konvencionalnem, kot pri ekološkem kmetovanju.  
Naravne danosti so dokaj jasne- niso slabe, niso pa povsem konkurenčne mediteranski regiji. Ostalo je inovativnost, organiziranost, vztrajnost, fleksibilnost, itd. Jaz podpiram koncepte večjih mešanih kmetij in zadružništva.
Naravne danosti so dokaj jasne, niso slabe, niso pa povsem konkurenčne mediteranski regiji. Ostalo je inovativnost, organiziranost, vztrajnost, fleksibilnost, itd. Jaz podpiram koncepte večjih mešanih kmetij in zadružništva. Kmetija naj prodaja čim več izdelkov in ne samo surovin, naj se ukvarja še z drugimi dejavnostmi (turizem, transport, energetika, procesiranje organskih odpadkov, lesna industrija, vzdrževanje vodotokov, vzdrževanjem cest, vzdrževanje nacionalnih parkov, vaški domovi za ostarele, vodništvo, kulturni dogodki, športni dogodki …). Pri turizmu kmetija naj ne ponuja le hrane in  pijače temveč aktivni dopust. Aktivni dopust pomeni: učenje o zdravem življenjskem slogu tako za otroke kot za odrasle, naj se turistu zapolni dan s spoznavanjem dela na kmetiji, narave, s spoznavanjem povezav med hrano in zdravjem telesa in duha, naj se turist nauči raznih spretnosti, opazovanja narave, …  Kmetije bi morale združiti moči z alternativnimi in uradnimi medicinskimi strokovnjaki in v okviru celostne ponudbe ponujati rehabilitacijo duha in telesa (npr. reševanje danes izjemno  razširjenih prehranskih in prebavnih motenj).  Z omenjenimi aktivnostmi lahko kmetija kompenzira za pridelavo finančno neugodna leta, bodisi zaradi narave bodisi zaradi čudnih dogodkov na trgu kmetijskih pridelkov.
FKBV prenaša znanje lokalnemu kmetijstvu preko usposabljanja študentov, preko velikega števila strokovnih konferenc, preko usposabljanja svetovalcev, preko projektov s podjetji, občinami in kmetijami, katerih rezultati se javno predstavijo in podobno. Smo tudi aktivni člani raznih strokovnih združenj. Sicer pa imamo veliko splošno dostopnih strokovnih objav. Nudimo tudi projektno svetovanje in pomoč pri izdelavi poslovnih in tehnoloških načrtov. 
Koliko bo po vašem mnenju prodaja Mercatorja prizadela slovenske dobavitelje prehrambnih izdelkov?
To je zelo težko napovedati. Glede na to, da imamo nekatere konkurenčne prednosti proti prav tako skoraj obglavljenem kmetijskemu in živilskemu sektorju na Balkanu, sem zmeren optimist. Optimizem temelji tudi na tem, da opažam konstanten porast ponudbe slovenskih izdelkov v prodajalnah tujih trgovcev. To je nek znak konkurenčnosti. Potrošniki imamo vse vzvode, da damo trgovcem (tudi v Mercatorju) jasno vedeti, da želimo domače, lokalno, sveže, itd. Rešitev za tistih približno 45.000 duš, vezanih na zgodbo Mercator, je torej v naših rokah vsak dan, ko se sprehajamo med policami. Če bi želeli, bi lahko Mercator preko alternativnih delničarskih vzvodov že davno naredili lastninsko našega. Sedaj pa smo le  dopustili, da se nesposobni bankirji začasno rešujejo s kupnino, ki niti prava ni.