Kaj je tisto po čem je Maribor, po vašem mnenju, drugačen od preostalih mest v Sloveniji?

Vsako mesto ima že od davnine svoje posebnosti. Antični Petovio se je gotovo razlikoval od Celeie, vsako mesto ima svoj žulj in vsako tudi svojo primerjalno prednost. Maribor odlikuje pozicija na prehodu iz panonskega v alpski prostor, križišče cestnih in železniških poti, reka, najkrajši vzpon od ravnice do tisoč  metrov nadmorske višine in pozicija, kjer se vinska trta, kot znanilka blagega, bogatega in plodnega okolja sreča s tradicijo zimskih športov. To so neverjetno idealni robni pogoji, ki v izhodišču ponujajo višji prag za preseganje osnovne blaginje prebivalcev.

Mesta s takšno naravno danostjo potrebujejo le še pamet, predanost in spretnost, da se uveljavijo kot trajno območje ustvarjanja in prijetnega bivanja. Ob tema pa ne smemo pozabiti, da je Maribor v dobrega četrt stoletja od 1919 do 1945 doživel tri politično projektirane pretežno brutalne eksoduse svojega meščanstva, da so ga angolameričani še na predvečer konca druge svetovne vojne temeljito zasuli z rušilnimi bombami in po posameznih ulicah še danes izgleda kot da se je vojna končala pred tremi leti. Razlikuje se torej po samih elementarnih prednostih za to, da bi bil prijeten, prepoznaven in uveljavljen.

Menite, da občani Maribora cenijo mesto in njene znamenitosti?

Upam si trditi da Mariborčani – čast izjemam – slabo poznamo svoje mesto in njegovo preteklost. Res ni dovolj, da se zadovoljiš z dejstvom, da si šel zadnjič skozi zbirke Pokrajinskega muzeja v sedmem razredu osnovne šole in da ne zmoreš vsaj temeljne razprave o vsebini osnovnih literarnih tvarin ustvarjalcev tega prostora.  Zdi se mi, da je Maribor nekoliko poseben tudi po slabi samopodobi. Na srečo jo »kazijo« vedno številčnejši posamezniki, ki s svojimi dejanji in odnosom dokazujejo, da se brezbrižnosti izteka čas. Je pa to tudi prostor, ki po zaznavi tujcev zmore izjemno odprtost, prijaznost in širino. S  študentskim utripom se je iz »podeželskega gnezda« (po Jančarju, Severni sij) razvil v vitalno zgodbo z Univerzo kot aorto in študenti kot začimbo.

Če bi slednjim po študiju le še dali več priložnosti tudi čudeži ne bi izostali. Ne poznam razlogov, zakaj se srčnost in pripadnost velikanov Maribora npr. iz let med obema vojnama ni prenesla do današnjih dni. Najbrž bi se, pa sta prišla nacionalni in internacionalni socializem – vsak s svojimi zablodami, ki so prav tukaj, bolj kot drugje pustile svoje posledice. Ampak izgovarjanje na to po več kot četrt stoletja samostojne države je duhamorno, jalovo in nesmiselno. Prevladati bi moralo prepričanje, da smo vendarle bolj kot si mislimo sami gospodarji svoje usode.

Kaj vam pomeni Stara trta?

Zgodba o skrbništvu najstarejše trte je nekaj kar me je najbrž doletelo na podlagi dveh kriterijev. Prvi leži v dejstvu, da sem kot agronom s študijem zgodovine nekoliko nadgradil tehnično znanje o vinski trti in vinogradništvu z vpogledom v časovni razvoj te dejavnosti in v druge vplive, ki jih je imelo pridelovanje vina ter trgovanj z njim. Drugi je strokovna povezanost s predhodnikom skrbništva trte mag. Tonetom Zafošnikom (1927 – 2012), ki je bil moj mentor pri eni od srednješolskih raziskovalnih nalog in sva ostala povezana od takrat pa vse do njegove smrti. On si me je izbral za naslednika, svojo izbiro utemeljil pred tedanjim županom oz. gospodarjem stare trte in jeseni 2010 je  name padla, ta naloga, ki sem jo sprva malce podcenjeval, vedoč, da za mano tako ali tako stoji mag. Zafošnik, ki me bo že pravi čas opozoril na posebnosti in usmerjal. Res je bilo tako. Ampak – trajalo je eno samo leto …  Moj mentor se je maja 2012 poslovil in nadaljeval sem z dediščino prenesenega znanja, zaupanjem, samozavestjo in občutkom odgovornosti.

Tu in tam me kdo vpraša kakšni so moji finančni prihodki s tega naslova ? Jih ni. To je tipično delo pro bono publico et patria.  Zgodbo  s staro trto sem vzel kot priložnost, da vsaj delno vrnem tisto kar mi je to okolje – če hočete, domovina, država – dalo. Imel sem sijajne možnosti izobraževanja doma in na tujem, vedno odprta vrata do informacij in široko razgledanih sogovornikov, tako na agronomiji kot pozneje na zgodovini odlične učitelje in njihovo spodbudo ter delno z javnimi sredstvi sofinanciran študij. Zato  – pa naj ne zveni patetično – tedaj prejeto danes domovini z veseljem vračam v podobi skrbi za mestno znamenitost in dragocenost.

V kakšni kondiciji je Stara trta?

Trta je krepka. Njena podoba je po vseh bioloških parametrih vitalna, brez sledov upešanosti, njen razvoj je vsako leto bujen in prav ničesar ni, kar bi vzbujalo skrb za njen fizični obstanek. To je stanje zdaj – ta trenutek. Dolgoročno pa menim, da moramo tudi zaradi trte z Lenta odstraniti avtomobilski promet, ki tam poteka zadnjega pol stoletja in prav gotovo povzroča onesnaževanje njenega rastnega okolja. Letos ji je težave povzročala glivična bolezen oidij, ki smo jo uspešno krotili. Da  bi bilo prihodnje leto glede tega lažje pa bo potrebno še to jesen kaj postoriti. Trta ima svojo notranjo vitalnost, ki jo lahko ogrozi samo človek – z nespametnim ravnanjem, vandalizmom, počasnim a zanesljivim onesnaževanjem njenega okolja. To so ključni momenti, pomembni za njen obstoj.

Kako bi jo vi osebno predstavili svetu?

Moja goreča želja je, da jo v okviru turistične promocije predstavljamo vzporedno ter z enako intenziteto in dinamiko kot ostale največje slovenske znamenitosti (Postojnska jama, Bled, Trenta, Lipica, Piran ..), da jo najprej sami dojamemo kot enega najpomembnejših magnetov tega prostora in da zgolj uresničimo tisto, kar je predsednik republike Borut Pahor povedal češkemu predsedniku Milošu Zemanu ob predaji stekleničke vina najstarejše trte decembra 2014 v Pragi: » Gospod predsednik Češke republike, podarjamo vam najdragocenejše kar na slovenskem pridelamo …« Sam si želim, da se na večer pred eno prihodnjih trgatev ob trti zgodi koncert recimo –  katerega od svetovnih tenorjev, da se zvok in slika tega dogodka preneseta po svetu kot vabilo in izziv – pridite v Maribor, pridite v Slovenijo …

Kaj menite kakšno je sicer stanje vinogradov v Mariboru in okolici?

Ni dobro. Primerjam ga s stanjem fasad hiš na Koroški cesti ali v kateri od uličic Lenta. V taki hiši se sicer da za silo živeti, toda … Mestna veduta, predvsem Piramida MORA brezpogojno in dokončno postati mestna last. Vinogradniki bodo obdelovali vinograd – tam, kjer bodo zaradi ekonomike to lahko počeli s stroji – na delih lege, kjer je potrebno prav vse opraviti ročno pa bo potrebna podpora in pomoč mesta. To je nujno in treba se je zavedati, da brez urejene vedute ne bo turizma kot si ga želimo. S prehodom v mestno last pa bo potrebno na novo osmisliti Piramido. Zakaj se na njen vrh ali tik pod njim ne bi popeljali z vzpenjačo ? Zakaj na vrhu ne bi bilo sprehajalnih poti ali sloveče gostinske  ponudbe, kot je na graškem Schlossbergu ali na dunajskem Kahlenbergu ? Pogoj za to je, da Piramida preide v mestno last, predtem pa je treba opustiti uradniško mantro, da to ni mogoče.

Kje v Mariboru najraje pijete kavo?

Najraje se ustavim pred trto. Ampak tam ne pijem kave. Včasih v njeni soseščini, če pa mi čas dopušča se ustavim v Slaščičarni Ilich. Delno zaradi kave ampak v glavnem zaradi njenega lastnika Klemna Logarja, ki je ena najbolj delovnih osebnosti – največji kreativni garač kar jih poznam. Iz sebe ekonomista je ustvaril strokovnjaka za slaščice iz slaščičarne pa sodobno zgodbo – nadgradnjo prekinjene Ilichove družinske tradicije. In doma iz Vodic v Mariboru pognal korenine.

Najlepša ulica ali predel v Mariboru?

Ko pogledam na Maribor s Pohorja ali z Bresterniškega vrha se vanj vedno znova zaljubim, v duhu tistega kar je pisatelj Franz Grilparzer zapisal o pogledu s Kahlenberga na Dunaj: Hast du vom Kahlenberg das Land dir Rings besehen dann wirst du was ich schreib  und was ich bin Verstehen …, preneseno /in prirejeno/ k nam: Če si kdaj pogledal s Pohorja (na Maribor) potem boš vedel o čem pišem in kaj čutim … To je seveda pogled na celoto. Ozko, za ulico bi se težko odločil, sem pa prepričan, da bo – ko bo urejen – eden najlepših trgov v mestu Vojašniški trg z Mestno muzejsko zbirko trte in vina.

Katero sorto vina imate najraje?

Bolj kot sorto v zadnjem obdobju spoštujem in občudujem posamezne  pridelovalce in lege s katerih je pridelano vino. Vino je prefinjena in sila sporočilna tvarina do katere pridobiš globoko spoštovanje, če skozi  zlatorumeno podobo v kozarcu na dolgem peclju vidiš njegovo osebnost –  njegovo pomlad v brstenju trte, vinogradnika pri delu, avgustovsko nevihto, roso na grozdju, trgače pri delu, človeški ponos, podoben tistemu ob rojstvu otroka ob prvi pokušini novega letnika in nešteto skrivnostnih, nedoumljivih nians  … Ali veste, da so raziskovalci skušali po izvidu najsodobnejših analitskih aparatur v vodi spojiti vse tisto in v natanko takih količinah kot so zaznale naprave zadnjega krika tehnike in rezultatu  te mešanice ni bilo mogoče dato oznako vino ?

Imate kakšno sporočilo za Mariborčane?

Dokončno in za vselej še letos opravimo z brezbrižnostjo do svojega mesta. Ne mi na ulici zastavljati vprašanj tipa: »Pa kako veš, da je trta na Lentu najstarejša, kaj si preverili vse trte po svetu ?« (mimogrede: tako vprašanje ti  zastavijo samo v Mariboru in nikjer drugje). In ker smo pred volitvami – odidimo na volitve tako množično kot za plebiscit leta 1989 in dokažimo, da smo opravili z brezbrižnostjo. Od tistih, ki jih izvolimo pa dosledno zahtevajmo transparentnost, predanost javnemu dobremu, ukrepanje in rezultate.

Ne mečimo pa jim po dobri slovenski navadi polen pod noge že drugi dan mandata. Izvolimo torej najboljšega možnega kandidata/kandidatko in zahtevajmo – če ne drugače z javnimi protestnimi zborovanji – da izvoljeni državnozborski poslanci Sloveniji v skladu z njeno Ustavo nemudoma uzakonijo regije. Maribor je ogromno izgubil, ker jih nimamo. Po ljubljanskem vzoru zahtevajmo vsaj 300 vladnih milijonov za razvojni preboj in povezujmo se z Gradcem, Celovcem, Varaždinom, Somboteljem, Celjem  … ko bomo mesto trajno in prepoznavno markirali v tej razširjeni regiji pa naredimo kaj tudi s Kitajsko. Zaslužimo si, da smo na Maribor spet ponosni.