Danes praznujemo mednarodni dan medicinskih sester in tehnikov zdravstvene nege. Gre za posebne ljudi, ki se vsakodnevno iz oči v oči srečujejo z minljivostjo, tako pacientov, kot tudi z lastno.
Ljudje s posebnim poslanstvom
V Sindikatu delavcev v zdravstveni negi Slovenije opozarjajo, da so delavci v običajnih razmerah izčrpani in preobremenjeni, kolektivi pa so kadrovsko podhranjeni. Kljub temu jih velika večina delo opravlja s ponosom in zagonom.
O izkušnjah in motivaciji za delo smo spregovorili z Bojanom, diplomiranim zdravstvenikom na oddelku intenzivne terapije. V času epidemije je bil zaposlen na covid oddelku. Prizna, da je razlogov za opustitev kariere, sploh v težkih trenutkih, veliko. Še vedno pa pretehtajo izkušnje, ko si enostavno ponosen, da si del zmagovalne ekipe.
Prizna, da je razlogov za opustitev kariere, sploh v težkih trenutkih, veliko. Še vedno pa pretehtajo izkušnje, ko si enostavno ponosen, da si del zmagovalne ekipe.
Najbolj se Bojana dotaknejo situacije, ko se z vpletenimi lahko poistoveti: »Ko nekdo, ki se je recimo mlad ponesrečil in mu je slabo kazalo, okreva in živi polno življenje naprej, to je tista največja motivacija za delo,« pove in nadaljuje: »Ko nekdo preživi in bo imel kvalitetno življenje, je to razlog, da v tem poklicu vztrajaš.«
Na svoje delo je ponosen in doda: »To ni delo enega človeka, ampak cele ekipe – od zdravnika, bolničarke, medicinske sestre, fizioterapije in čistilke. Ta multidisciplinarni tim je na intenzivi močno povezan. Vsak prispeva svoj del.«
To ni delo enega človeka, ampak cele ekipe – od zdravnika, bolničarke, medicinske sestre, fizioterapije in čistilke. Ta multidisciplinarni tim je na intenzivi močno povezan. Vsak prispeva svoj del.
Svoje delo čuti kot poslanstvo, a doda, da ima tudi veliko negativnih lastnosti. »Zdravstveni delavci smo po službah večinoma takrat, ko je velika večina ljudi doma. Delamo ob praznikih, vikendih, ponoči in na ta način trpi tudi družinsko življenje, kljub temu veselje do dela in poslanstvo pretehtata. Izmene konec tedna so dolge tudi 12 ur.«
Naš tim vedno primerjam z dobrim nogometnim moštvom. Vsak mora poznati karakteristike ostalih, vedeti mora kaj lahko od koga v danem trenutku pričakuješ in potem dobro deluješ.
Kljub temu, da ga doma čaka družina, s katero se trudi preživeti čim več časa, pri svojem delu vztraja tudi zaradi odlične ekipe: »Naš tim vedno primerjam z dobrim nogometnim moštvom. Vsak mora poznati karakteristike ostalih, vedeti mora kaj lahko od koga v danem trenutku pričakuješ in potem dobro deluješ.«
Med epidemijo je delo še napornejše
Če je bil urnik naporen že pred epidemijo, so se obremenitve na oddelkih, ki delujejo tudi med epidemijo, še povečale.
»Tudi pri nas smo bili že pred Covidom kadrovsko podhranjeni, v tem času pa je, kot na drugih oddelkih, to še eskaliralo. Dodatni kader nam je vodstvo zagotovilo iz vseh mogočih oddelkov, se je pa s tem posledično povečala naša obremenitev, ker je bilo novo osebje treba tudi uvajati.«
Nekaj izpada je bilo tudi zaradi odrejenih karanten in povečanega števila bolnikov: »Izpad smo »pokrpali« tudi tako, da smo bili pač manj dni doma.«
Priporočil se ni mogoče vedno držati
Med epidemijo so zdravstveni delavci pri neposrednem stiku s pacienti seveda potrebovali dodatno opremo.
»Včasih se priporočila, koliko časa smeš preživeti v skafandru, enostavno ne moreš držati. V odmerjenem času se pri pacientu ne da urediti vsega, kar bi potreboval. Velikokrat smo zato v zaščitni opremi preživeli celo izmeno, torej od šest do osem ur. Takrat ni časa za hrano, niti za pijačo.«
Ob zgodbah ljudi ne moreš ostati ravnodušen
Delo na intenzivni enoti naš sogovornik vidi kot adrenalinsko vožnjo. Delu mu ustreza, priznava pa, da je izredno težko iz čustvenega vidika: »Na intenzivi je najhujše, ko pridejo na obisk najstniki, stari malo več od dvanajst let. To so situacije, ki jih je težko opazovati. Ko se nekdo poslavlja od očeta, mame, to so občutki, ki jih razume samo nekdo, ki dela na enakem oddelku. Nekdo, ki ni del ekipe, tega ne bo mogel razumeti.«
Na intenzivi je najhujše, ko pridejo na obisk najstniki, stari malo več od dvanajst let. To so situacije, ki jih je težko opazovati. Ko se nekdo poslavlja od očeta, mame, to so občutki, ki jih razume samo nekdo, ki dela na enakem oddelku. Nekdo, ki ni del ekipe, tega ne bo mogel razumeti.
Kljub nenavadni razmeram in posebnim omejitvam obiskov, so se na mariborski intenzivi ob dogovoru trudili svojcem omogočiti obisk bolnikov, v primeru, da se je bilo treba vsaj dostojno posloviti.
Na koncu štejejo dobre zgodbe
V mnogih situacijah zdravstveni delavci težko ostanejo ravnodušni. Kadar so v zgodbe vpleteni otroci ali znanci, je še toliko težje. Vsake toliko pa jih naključje nepredstavljivo nagradi.
Ena takih zgodb je tista, ki se je naš sogovornik najbolj spominja: »Na oddelku smo sprejeli mlado žensko, Dorotejo, ki ji je zelo slabo kazalo. Na intenzivni enoti se je zdravila mesec in pol. Po izobrazbi je medicinska sestra. Po okrevanju se je prijavila na delovno mesto na našem oddelku in je zdaj naša sodelavka. To je zgodba, ki mi je ostala najbolj v spominu in sem na njo ponosen.«
Sestra Doroteja, ki je zdaj del intenzivne ekipe že leto dni, je opisala tudi svojo plat zgodbe: »Meseca in pol, kolikor sem ležala na intenzivnem oddelku, se skoraj ne spomnim. Zadnjih deset dni, ko sem bila zbujena, pa sem imela priložnost opazovati delo zdravnikov, ekipe. Šele skozi oči pacienta najbolje spoznaš delo ekipe v bolnici.«
Meseca in pol, kolikor sem ležala na intenzivnem oddelku, se skoraj ne spomnim. Zadnjih deset dni, ko sem bila zbujena, pa sem imela priložnost opazovati delo zdravnikov, ekipe. Šele skozi oči pacienta najbolje spoznaš delo ekipe v bolnici.
V letu dni po odpustu iz bolnišnice, je Doroteja dovolj okrevala, da si je lahko poiskala službo: »Našla sem razpis in si rekla, da bom poskusila na intenzivi. Med seboj se dobro razumejo, delajo 101 odstotno in res so mi pomagali. Zdaj sem del te ekipe in zelo sem zadovoljna.«
Tudi sama priznava, da je čustveno delo na intenzivi posebno naporno: »Osebno se mi zdi najtežje, ko vidim mlade ljudi z res hudimi poškodbami in morda ne bodo niti preživeli. Če res ni upanja, se potrudiš, da bi mu omogočil vsaj dostojno preminiti brez bolečin in brez trpljenja.«
Ko se pacient, ki bo povsem okreval, vrne v svoje okolje, veš, da si k temu prispeval delček sebe in take zgodbe te dvignejo in zaradi njih vztrajamo.
Strinja se, da gre po drugi strani za poklic, ki je poslanstvo: »Vsak hvaležen pogled, stisk roke, vsak hvala in vse tiste zgodbe, ki se nazadnje dobro končajo, so vredne vsega truda. Ko se pacient, ki bo povsem okreval, vrne v svoje okolje, veš, da si k temu prispeval delček sebe in take zgodbe te dvignejo in zaradi njih vztrajamo.«
