Šolanje, ki se v teh dneh seli nazaj »na daljavo«, ne vpliva le na poučevanje v osnovnih in srednjih šolah, spremenilo bo tudi učenje na Andragoškem zavodu Maribor. Nekaj programov so že v prvem valu preselili v virtualno okolje, v drugem valu pa že večino. Na pragu tretjega vala so odlično pripravljeni, vendar se spet poraja vprašanje, v kolikšni meri lahko poučevanje na daljavo sploh nadomesti pouk v živo.

Prijavljajo projekte

Pred kratkim je MIZŠ objavilo razpis za sofinanciranje projektov izobraževanja za odrasle. Andragoški zavod Maribor se nanj prijavi vsako leto, lani pa projekta Teden vseživljenjskega učenja zaradi korona krize niso mogli izpeljati. Letos bodo vnovič lokalni koordinator in tudi izvajalec programov. Tedni vseživljenjskega učenja, letos bo prireditev namreč trajala dlje, se selijo v jesenski čas in se bodo odvijali med 9. septembrom ter 10. oktobrom.

15. septembra, sredi projekta, bo potekala Parada učenja. Njena izvedba bo seveda odvisna od epidemiološke slike, potekala pa bo v javnem prostoru več slovenskih mesti.

Tedni vseživljenjskega učenja se selijo v jesenski čas in se bodo odvijali med 9. septembrom ter 10. oktobrom, 15. septembra, sredi projekta, pa bo potekala Parada učenja.

K sodelovanju bodo vabljeni pripadniki vseh generacij, doslej pa je potekala na trgih in drugih javnih mestih, kjer so mimoidoče vabili stojnice, delavnice, nastopi na odrih, multimedijske predstavitve pa tudi strokovni dogodki v bližnjih ulicah in učnih kotičkih. Marsikje so potekale tudi številne spremljevalne dejavnosti, kot so natečaji, razstave in podobno.

Občuten osip v času šolanja na daljavo

»Naši učenci so skupina, ki ne potrebuje le prenosa znanja, temveč predvsem stik z učiteljem, z ostalimi udeleženci,” pričakovanja udeležencev opiše direktorica zavoda, Irena Urankar.

Irena Urankar, direktorica

Učenje ni le prenos znanja iz ene na drugo osebo, gre za interakcijo, razvijanje dialoga, socialni stik. Odraslim ne pomeni le pridobljenega znanja ali naziva, temveč velikokrat pomeni osnovno socialno mrežo. Potreba po druženju in človeškem stiku je nemara pri starejših še bolj prisotna kot sicer. “Tisti, ki prihajajo k nam, ne prihajajo zgolj po znanje, temveč tudi po druženje. Če druženja ni, virtualno okolje ni najboljša rešitev, ” situacijo opiše Urankarjeva.

Tisti, ki prihajajo k nam, ne prihajajo zgolj po znanje, temveč tudi po druženje. Če druženja ni, virtualno okolje ni najboljša rešitev.

Pomanjkanje človeškega stika je eden izmed razlogov, da so v obeh valih pribeležili občuten osip udeležencev. Druga težava je računalniška pismenost ter tehnična oprema: “V obeh valih smo beležili kar nekaj osipa. Največ ga je bilo v osnovni šoli za odrasle, nekaj pa tudi v ostalih programih, kjer udeleženci ne želijo sodelovati na tak način, ali pa tega ne znajo. Težava je tudi ustrezna oprema ali povezave s spletom.”

V obeh valih smo beležili kar nekaj osipa. Največ ga je bilo v osnovni šoli za odrasle, nekaj pa tudi v ostalih programih, kjer udeleženci ne želijo sodelovati na tak način, ali pa tega ne znajo. Težava je tudi ustrezna oprema ali povezave s spletom.

Ko so se ukrepi nekoliko sprostili, so se pri zavodu potrudili in le en program izvajali izključno preko spleta, vsi ostali so se selili nazaj v šolske klopi. Na pragu tretjega vala to žal ne bo več mogoče: »Naše dejavnosti se bodo zdaj prestavile v virtualno okolje. Nekaj programov vseeno ne bo mogoče izvajati na tak način, gre pa predvsem za programe, kamor so vključeni starejši.«

Razočaranja so velika, motivacija pada

Urankarjeva pove, da so do zadnjega upali, da se šole ne bodo zaprle. Na tretji val so dobro pripravljeni. Udeleženci programa Projektno učenje, ki je namenjeno mladim odraslim, ne skrivajo razočaranja, komaj so se vrnili v šolo, že gredo nazaj za računalnik, povedo.

Tudi udeleženke programa Socialna aktivacija, program je namenjen albanskim ženskam, so se znašle pred izzivom. Sočasno z njihovim poukom na daljavo se bodo namreč doma šolali še njihovi otroci, varstva pa nimajo niti za mlajše otroke. Razočaranje je veliko vendar druge rešitve žal trenutno ni.

Udeleženci programov ne skrivajo razočaranja, komaj so se vrnili v šolo, že gredo nazaj za računalnik, povedo.

“Ko smo naše udeležence obvestili, da se spet selimo v virtualno okolje, je bil upad motivacije ogromen. Z udeleženci programov za tretje življenjsko obdobje je smiselno nekatere vrste izobraževanja za teh enajst dni prestaviti, drugod bomo nadaljevali preko spleta. Upamo le, da se bomo po tem času lahko spet vrnili k pouku v živo,” občutke povzame Urankarjeva.