Prva liga si ne zasluži, da je z zamujanjem tekem oziroma preklapljanjem na Televiziji Slovenija zgolj stiščana med zimske športe. Ko Jan Mlakar dobi tekmo sam s sabo, jo dobijo tudi vijoličasti. Kako razumeti boljše napadalne kot obrambne predstave Špira Peričića? In kaj, če je to, kar smo videli na zadnjih treh tekmah, že sto odstotkov?  

Foto: FB NK Maribor

Zdaj so pa vijoličasti res počasi vsega tega že vajeni. Saj nič hudega, ni problem, ne dokler so na vrhu. Vajeni so že, da lovijo zaostanek, ko prejmejo gol, kakor pravijo, iz nič. Vajeni so, da nato kolektivno stisnejo in kvalitetno zlomijo tekmeca, kadar je višek motivacije. In vajeni so tudi, da za zmago trpijo. Ne pridejo zlahka, ampak pridejo. Toda najbolj pomembno je, da so zdaj tudi že vajeni zmag. Tretja zapored je po Aluminiju in Domžalah prišla v Šiški proti Bravu (1:2).

Doslej je do 12. kroga to uspelo le Kopru v letošnji »tekmovalni« ligi, Maribor je nenazadnje proti Domžalam komaj zmagal drugič zapored. Zdaj je niz zmag povečal na tri. Prihajata sredin obračun pri ranljivemu Celju ter sobotno gostovanje Tabor Sežane, ki bo predvsem priložnost za maščevanje.

1. Mlakarjeva trma se zelo obrestuje

Že Darko Milanič je znal opisovati, da ima Jan Mlakar tehnično gledano vse. Da je pri njemu bistvena – glava. Da so tekme, kjer trmasto igra predvsem tekmo v svoji glavi. Bolj tekmuje sam s sabo kot s tekmecem. Nato pa pridejo poteze, kot je bila tista proti Domžalam, ko je zabil iz obrata. In zdaj še ta izjemen zadetek z glavo, ko je David Brekalo samo debelo gledal, od kod in kako se je tako vzel Mlakar.

Tik pred sijajnim golom z glavo je nekdanji član vijoličastih Martin Kramarič imel še bolj ugodno situacijo. Prav tako z glavo. Pa je zgrešil za las in samo obžaloval, da ni pokazal, kar naj bi dokazoval v Ljudskem vrtu, pa mu nikdar ni zares uspelo. Mlakar mu je z eno potezo pokazal, v čem je razlika.

Tik pred sijajnim golom z glavo je nekdanji član vijoličastih Martin Kramarič imel še bolj ugodno situacijo. Prav tako z glavo. Pa je zgrešil za las in samo obžaloval, da ni pokazal, kar naj bi dokazoval v Ljudskem vrtu, pa mu nikdar ni zares uspelo. Mlakar mu je z eno potezo pokazal, v čem je razlika. Za razred razlike. Mogoče še več. Visok, gladek, ponosen, klasičen skok. Lepota od gola.

In potem je navrgel še več razlogov, zakaj je tako cenjen v Ljudskem vrtu, ker je ves čas kazal, kako zelo motiviran je. Nenazadnje bi mu lahko tudi uradno pripisali že prvi gol. Igralec tekme. Z naskokom.

2. Kako razumeti Špira Peričića?

Vmes se ga je že šaljivo poimenovalo za mariborskega Virgila Van Dijka. Tragikomično, kakopak. Ne da bi imel kaj veliko skupnega z izjemnim branilcem Liverpoola, ki je sicer še kot član Celtica moral priznati premoč tudi Mariboru. Ampak skoraj še več ironije je: Peričić je v napadu skoraj boljši kot v obrambi! Večji faktor x, ampak v tem primeru ne za lastno moštvo, ki mu je zabil že kak avtogol in prispeval asistence nasprotnikovim napadalcem.

Pri golu za 1:1 je ponudil vrhunski sprejem, potrdil je, ne le pokazal, kako zelo se znajde, ne glede nato, da je na povsem »napačnem« koncu igrišča. Letos je zabil že en gol (Domžale), prispeval eno podajo (Tabor), zdaj pa je sodeloval pri akciji, ki brez njega skoraj gotovo ne bi postala gol.

Pri golu za 1:1 je ponudil vrhunski sprejem, potrdil je, ne le pokazal, kako zelo se znajde, ne glede nato, da je na povsem »napačnem« koncu igrišča. Letos je zabil že en gol (Domžale), prispeval eno podajo (Tabor), zdaj pa je sodeloval pri akciji, ki brez njega skoraj gotovo ne bi postala gol. Zato se poraja vprašanje, zakaj ni tako celovit, vesten, varen tudi pri svojih osnovnih nalogah: obrambi.

3. Redno prejeti zadetki še naprej problem

Maribor je doslej prejel že 16 golov. Na dvanajstih tekmah. Preveč. Ostajajo pri eni sami tekmi brez prejetega gola. Samo »tekmovalnost« lige, s čimer se olepša huda nihanja moštev, ga rešuje, da to zaenkrat ni (bolj) usodno. Kar je lahko pozitivno, je to, da prejeti goli spodbudijo moštvo, da se hitro pobere in izenači ali obrne rezultat. Boljše se počutijo, kadar zaostajajo, kot pa takrat, kadar vodijo. Niso edini, saj je Mustafa Nukić, strelec gola za Bravo, priznal, da so se počutili preveč udobno in pozabili, da igrajo z Mariborom.

Mauro Camoranesi bo moral pri obrambi, ki jo resda pestijo izostanki, saj bo do skoraj aprila brez Martina Milca, do konca sezone pa Nemanje Mitrovića, resno razmisliti, če je ta dovolj visoka, saj je tako pred golom Brava kot po njem višina tekmecev posta(ja)la problem.

Mauro Camoranesi bo moral pri obrambi, ki jo resda pestijo izostanki, saj bo do skoraj aprila brez Martina Milca, do konca sezone pa Nemanje Mitrovića, resno razmisliti, če je ta dovolj visoka, saj je tako pred golom Brava kot po njem višina tekmecev posta(ja)la problem. Povrhu se je Nino Žugelj, posojen prav iz Ljudskega vrta, trudil, da bi ne le razkril, ampak izkoristil pomanjkljivosti take obrambe, vendar je Bravu zmanjkalo konkretnosti. Našla se bodo moštva, ki jim bo to uspe(va)lo bolje.

4. Kaj pa če je to 100 odstotkov?

Večkrat je Camoranesi že ponovil, da vijoličasti še niso na stotih odstotkih. Sicer je bil previden in je vselej dodal, da to velja tudi za Olimpijo in Celje in da je na najvišjih obratih bila doslej le Mura, toda poraja se dvojna dilema: kaj če je to, kar kažejo sedaj, dejansko že sto odstotkov? Če ni, kdaj potem, če sploh, bodo dosegli sto odstotkov? Pri zmagah so takšna vprašanja sicer sekundarnega pomena, pa vendar. Maribor se letos po nekaterih zaostankih ni pobral, pri drugih se je moral zadovoljiti z remiji.

Igra na »dajmo enega več« se je znova izplačala, čeprav je bil drugi polčas taktični ping-pong, ki si ga proti ekipam iz spodnjega dela Maribor lahko privošči, dasiravno je Dejan Grabić znal poiskati, ne pa izkoristiti luknje v takšnem sistemu.

Camoranesi počasi zna izkoriščati (pre)moč vijoličastih, pri čemer menjave še vedno ne vidi kot nekaj, s čimer bi tekmece dokončno zlomil.

Camoranesi počasi zna izkoriščati (pre)moč vijoličastih, pri čemer menjave še vedno ne vidi kot nekaj, s čimer bi tekmece dokončno zlomil. Menjava, ko je skušal s še zdaleč ne povsem pripravljenim Alexandrujem Cretujem zgostiti sredino, se ni obnesla. Nenazadnje je borba na sredini stala Blaža Vrhovca rdečega kartona. Še manj je zaleglo potem končno menjavanje v napadu, ko pa je bila obramba tista, kjer je škripalo. Proti Bravu se je znova na koncu zaradi trpljenja srečno izšlo. Tako kot Domžale je tudi Bravo imel zadnjo priložnost na tekmi, a je ni izkoristil. Maribor tako izziva tudi srečo. Nič narobe, v to verjame nenazadnje tudi selektor reprezentance Matjaž Kek, a nanjo se ne gre zanašati.

5. Ko je nogomet stiščan med slalom in skoke

Kdor je gledal tekmo v živo, je moral biti tudi nekoliko iznajdljiv. In potrpežljiv. In razumevajoč. V napovedniku Prve lige Telekom Slovenije je bilo zapisano, da bo prenos tekme na TV Slovenija 2. Saj je bil, ampak od 25 minute tekme dalje, saj je nacionalka pred tem prenašala še ženski slalom.

Za oba dogodka je vnaprej vedela, da se bosta prekrivala, zato preseneča, da se je nacionalka, ki si pravice za prenos Prve lige deli s Planet TV, sploh odločila za prenos tekme Brava in Maribora. Problem je namreč, kar se bo ponavljalo skozi pozno jesen, da so ob 16. uri bili na vrsti smučarski skoki, zato so nogometno tekmo stiščali med zimske športe.

Za oba dogodka je vnaprej vedela, da se bosta prekrivala, zato preseneča, da se je nacionalka, ki si pravice za prenos Prve lige deli s Planet TV, sploh odločila za prenos tekme Brava in Maribora. Problem je namreč, kar se bo ponavljalo skozi pozno jesen, da so ob 16. uri bili na vrsti smučarski skoki, zato so nogometno tekmo stiščali med zimske športe. Bolj smiselno je za Kolodvorsko, da se očitno zamudi prenos nogometne tekme (v tem primeru dva od treh golov) kot zgolj prvih nekaj minut resda mednarodnega dogodka, če bi se obračun začel denimo ob 14.15.

Iz vikenda v vikend zna biti to do konca jesenskega dela vedno večji problem tam, kjer klubi nimajo reflektorjev (Bravo, Tabor). Pozne večerne tekme v mrazu so sicer večji izziv, ko so na tekmah gledalci, teh trenutno tako ali tako ni, ampak ravno zato toliko bolj preseneča, da nacionalka nogometu sporoča, da mora biti stiščan med zimske športe in da naj bi zamujanje nogometa bilo lažje in prej sprejeto kot malenkostno zamujanje ekipne tekme smučarskih skokov