Za Maura Camoranesija je razlog za poraz Maribora s Celjem (0:1) – »nogomet«. Priznava, da pogovarjanje, zakaj redno prejemajo zadetke, ne zaleže. Tokrat ni zneslo niti za remi, potem ko je bilo v Ljudskem vrtu nogometa, ki bi prinašal gole, bolj malo. Zato pa je Andrej Kotnik napovedal, da morajo vijoličasti v morda (naj)bolj ključnem tednu, ko gredo v sredo v Sežano, preden pride v soboto na derbi v Ljudski vrt Olimpija, »pokazati jajca«. Na vprašanje, ali jih imajo, pa je odgovoril: »Ja. In ne.«

To je nogomet. Tako Mauro Camoranesi pojasnjuje, kar se dogaja Mariboru. Skušajo nadzirati tekme in prvi zabijati gole. Žogo najraje spravijo na levo, centrirajo, streljajo in upajo. Pa ne gre. Še četrtič zapored so zaostajali za gol, le da se tokrat niso več vrnili. Niti za remi. Doma. Proti osmemu Celju (0:1), ki ne bi mogel biti dlje od lanske šampionske forme. Na podlago treh remijev proti Aluminiju (2:2), Domžalam (3:3) in Bravu (1:1), ki so bili vsi iz spodnjega dela lestvice.

 Prvič po zimskem premoru je bilo nogometa, tistega, ki prinaša gole, proti borbenemu Celju bolj malo. Res malo. Ne sicer samo zaradi vijoličastih, toda Maribor je vidno zapadel v krizo. Ne le rezultatsko, čeprav ta zdaj najbolj izstopa. Kajti Olimpija lahko danes na gostovanju pri Aluminiju še bolj pobegne na vrhu, z zmago bi pobegnila na štiri, v sredo za vijoličaste sledi neugodno gostovanje v Sežani in nato še sobotni derbi v Ljudskem vrtu. Diši po tednu, v katerem bi se lahko nagnilo prvenstvo.

1. Teden, ko morajo pokazati jajca

Edina dobra stvar za Camoranesija je bila ta, da po porazu pridejo takoj nove priložnosti. Verjame namreč, da lahko s »pametno tekmo« v Sežani pridejo do zmage. Na stadionu Rajka Štolfe, od koder niso v treh gostovanjih, odkar je Tabor nazaj med prvoligaši, prinesli še prav nobene točke. Nič. So pa šteli prejete gole. Štiri, štiri in tri. Nato pride pa za nameček v soboto še Olimpija. Zelo rada, glede nato, da od 2017 ne pozna poraza v Ljudskem vrtu. Šest. Derbijev. Zapored.

Dejal je, brez ovinkarjenja, da morajo ta teden preprosto pokazati jajca. Na (pod)vprašanje, ali jih imajo, pa je pomenljivo rekel: »Ja. In ne.«

Ker pa je bil tokrat med igralci za medijski nastop izbran Andrej Kotnik, je bil v odgovorih na vprašanja precej bolj konkreten od večine soigralcev. Dejal je, brez ovinkarjenja, da morajo ta teden preprosto pokazati jajca. Na (pod)vprašanje, ali jih imajo, pa je pomenljivo rekel: »Ja. In ne.«

Ni veliko igralcev, ki bi javno, sploh pa na medijskem terminu NK Maribora, dali tako izjavo. Kotnik je pač drugačen, svojeglav, trmast, celo razvpit. Pa ne nujno vedno v dobrem smislu. Ampak vrgel je kost, ki se je bo glodalo ves teden. V tednu, ko se lahko nemara odloči tudi prvenstvo. Kajti po najslabšem možnem scenariju bi lahko Olimpija po derbiju imela celo deset točk prednosti. Lahko pa se seveda tudi obrne. Kar je pač draž nogometa. To je tisto, na kar očitno stavi Camoranesi. Na čar nogometa. Na to, da nekako že bo. Kar bolj velja za navijače kakor trenerje.

2. Pogovarjanje v obrambi očitno ne zaleže

Po prvih treh tekmah in treh remijih je analiza šla v smer, da se morajo čim več pogovarjati. Vsi. Tudi napadalci. Tako je govoril Rok Kronaveter, tako je potrdil Rudi Požeg Vancaš in tako je legitimiral Marcos Tavares. Ampak vsi ti pogovori ne zaležejo. Maribor je spet prejel gol. Osmič zapored. Četrtič je zaostajal. Kar je preveč, je preveč. Sploh če gol pade relativno pozno. Od odbitka. Ni vzelo volje, Rok Kronaveter in Andrej Kotnik sta pokazala, da bi se lahko Celja torej lotili tudi drugače. Z manj kompliciranja. Bolj… Konkretno.

 

Toda morda razlog ni le v tistih petih odstotkih, o čemer je prejšnjo soboto razmišljal Camoranesi. Če so na stotih odstotkih, so najboljši. Če že malo manjka, so običajni. Z drugo besedo: povprečni. No, obramba je trenutno še nižje. Pod povprečjem, vsaj ko se primerja s preostalimi v ligi. Le trije klubi imajo več prejetih golov, pri čemer sta dva povsem na dnu lestvice.

Samo z govorjenjem zadev ne bo šlo popravljati, temveč z delom. Vsak dan moramo vztrajati na tem, da izboljšamo.

»Pogovarjamo se o vsem,« je tokrat o prejetem golu odgovarjal Camoranesi. »Osnovno je, da moramo še naprej delati in upati, da izboljšamo zadeve. Samo z govorjenjem zadev ne bo šlo popravljati, temveč z delom. Vsak dan moramo vztrajati na tem, da izboljšamo.«

Toda pogovori ne zaležejo, če že vsak odbitek, kakršen je bil tokrat od Jana Repasa, postane darilo za tekmeca, kar je Filip Dangubić rade volje izkoristil. Da je Ažbe Jug spet samo nemočno gledal. Eno so streli od daleč, praviloma mora ponuditi eno parado na tekmo. Drugo pa goli, ki pridejo »od nikoder«. Ampak ravno za to gre. Ne pridejo od nikoder. Ne več. Maribor je ekipa, abonirana na gole. Spet. Pri tretjem trenerju pač ne more biti več vse v trenerju. Kar pa ne pomeni, da ne nosi odgovornosti.

3. Menjave v kadru, menjave v sistemu

Protiargument, ki bi lahko šel v bran strokovnemu štabu, so izostanki in posledične rotacije. Največ se menjava v obrambi, kjer vedno nekdo manjka. Že tako ali tako dolgo ni in ne bo poškodovanega Nemanje Mitrovića. Krvavo manjka. Martin Milec lahko začne danes trenirati z moštvom, potem ko je dobil tri mesece prepovedi igranja zaradi pozitivnega doping testa, a bo prvič lahko zaigral šele v začetku aprila. Denis Klinar je poškodovan. Zato igra na desni strani Felipe Santos, ki ni prišel iz Ankarana, da bi igrala desnega »beka«. Na levi strani si Žan Kolmanič želi več sodelovati v napadu, kakor popravljati v obrambi.

Še bolj problematično je ob izostanku Mitrovića na štoperskih mestih. In še posebej, če Camoranesi spreminja sistem. Enkrat s tremi, dvakrat s štirimi. Da sistemi ne igrajo, drži, ampak vseeno jih igrajo igralci. In igranje s tremi branilci je pač specifično.

Še bolj problematično je ob izostanku Mitrovića na štoperskih mestih. In še posebej, če Camoranesi spreminja sistem. Enkrat s tremi, dvakrat s štirimi. Da sistemi ne igrajo, drži, ampak vseeno jih igrajo igralci. In igranje s tremi branilci je pač specifično. Če se Aleks Pihler hvalevredno prilagaja in igra, kjer ga pač potrebujejo, je do izraza prišlo vztrajanje pri Luki Uskokoviću, Iliji Martinoviću, Luki Koblarju in Špiru Peričiću. Noben od njih ni štoper za tri v zadnji vrsti. Tokrat je manjkal slednji, Koblar je sedel, Martinović je vstopil po zgodnji poškodbi Blaža Vrhovca, ko je moral v sredino Pihler.

Camoranesi je tako pokazal, da še vedno izbira in menjava iz tedna v teden, Uskoković je začel v prvi postavi namreč komaj osmo prvoligaško tekmo za klub, v katerem je od leta 2016. Prav nihče od naštetih pa ne daje sigurnosti, da četudi enkrat ne bo šlo, bo pa naslednjič bolje. Ravno obratno. Zato ne pomaga Camoranesijevo rotiranje, tako s sistemom kot zlasti z igralci. Če kaj, vijoličasti potrebujejo čim večjo stabilnost, pri čemer so kartoni ali poškodbe in bolezni seveda legitimen argument. Niso izgovor. Toda besede Ažbeta Juga, izrečene prejšnji torek, da tudi če prejmejo gol, bodo zabili enega več, zdaj delujejo le kot pobožna želja. Maribor mora prejemati manj golov. Pika. Dokler tega ne popravi, bo pač izgubljal točke in tudi tekme. Doslej po premoru namreč niti slučajno niso še ekipa, ki je obračala tekme proti Domžalam na 4:3 ali slavila v Kopru 1:2.

4. Fizično, trdo, (pre)zahtevno Celje

Pričakovali so trdo, zahtevno, fizično tekmo. Ne pa tudi tekmeca, ki je po dveh porazih na osmem mestu z novim trenerjem Jirijem Jarošikom pač nujno potrebovalo karkoli. Celjani so garali za vsaj remi, odnesli precej več. Maribor pa se je mučil že za remi, ki nikakor ni zmogel postati zmaga. Zgodaj zapravljene priložnosti pa so naslednji razlog, zakaj se vijoličasti sami znajdejo v težavah. Žan Kolmanič in Jan Mlakar sta premedlo zapravila svoji priložnosti.

Celje je igralo moško, na človeka v fazi obrambi, težko je igrati proti takšni postavitvi, ampak bi morali biti boljši. Pri 0:0 bi se lahko obrnilo, zame bi tekmo lahko spremenila priložnost Jana Mlakarja po udarcu z glavo,« je bil za Camoranesija trenutek tekme, ko bi se za Maribor še lahko povsem drugače izteklo. Pa se ni.

»Celje je igralo moško, na človeka v fazi obrambi, težko je igrati proti takšni postavitvi, ampak bi morali biti boljši. Pri 0:0 bi se lahko obrnilo, zame bi tekmo lahko spremenila priložnost Jana Mlakarja po udarcu z glavo,« je bil za Camoranesija trenutek tekme, ko bi se za Maribor še lahko povsem drugače izteklo. Pa se ni.

Močni dvoboji Celjanov so utrudili še na začetku prvenstva kondicijsko močno ekipo. Zato je bila po svoje analiza za javnost tudi preprosta. »Rekel bi, da je bila tekma preprosta v smislu, da nas čaka trd dvoboj,« je pojasnil Camoranesi. »Ko zadeve niso šle v pravo smer, smo skušali v drugem polčasu večkrat priti z žogo v kazenski prostor. Roku Kronavetru smo namenili to vlogo, da pridemo večkrat do situacij pred golom. Kar smo poskusili, ni zadostovalo za boljši rezultat.«

Odkrito priznanje, ki pa po štirih tekmah brez zmage, terjajo razlago, predvsem pa rešitev. Netočne podaje, slaba preigravanja, igranje na silo… Gotovo niso rešitev.

5. Dve skupini igralcev: stoodsotni in preostali

Poraz s Celjem je poleg Kotnikove direktnosti o tem, da moštvo ima in nima jajc(a), prineslo tudi trenerjevo oceno, da imajo zavoljo vseh izostankov očitno dve moštvi znotraj moštva. »Imamo eno skupino enajstih, dvanajstih, ki so na stotih odstotkih pripravljenosti in so oddelali vse. In potem je še druga skupina igralcev, ki so med pripravljalnim obdobjem imeli (zdravstvene) težave. Pri teh fantih moramo dvigniti pripravljenost.«

In nato je tudi pojasnil, zakaj. »Po Turčiji so se ideje in cilji malo obrnili. Če smo prej govorili, da je vse odvisno od nas, je zdaj tudi od nasprotnika.« S tem je vsaj malo nakazal, da se zaveda tudi svoje vloge in nenazadnje odgovornosti. Čeprav je na 21 tekmah na klopi vijoličastih zabeležil šele četrti ligaški poraz. Toda prav v Sežani se v zgoščenem urniku lahko znova pokaže, kaj je njegov prihod prinesel Mariboru. Zato v vsakem primeru sledi morda ključni, zagotovo pa eden (naj)bolj zanimivih tednov letošnje sezone.