Maribor

OK(N)O MESTA: Predzadnji “štos” o mestu

Jaša Lorenčič, 23.01.22 ob 17:32

Vsi pomnimo prve, druge in tretje. Redki “lesene” medalje za četrte. Občasno pa pomislimo na zadnje. Ampak predzadnje? No, to je tak tekst. Predzadnji. S štosom o čisto posebni rezervaciji, repliki in sončnem vzhodu.

OK(N)O MESTA: Predzadnji “štos” o mestu

Tole je predzadnje Okno mesta, ki ga berete. V mestu, kjer mlada, zala, sprva plaha natakarica, na zgodnji petkov popoldan, potem ko si pojedel eno od najboljših pic v Mariboru, premeri tvoj korpulentni stas in reče: »Kaj zdaj pa ste malo boljše volje, ko ste se najedli, ne?«

In v mestu, kjer se ob krasnem sončnem vzhodu s Piramide zgodi, da tistih par pohodnikov postane. Samo zato, ker je šlo sonce gor. Dejansko nehajo hodit. Stop. Neka mlada deklina je pa vse skupaj še posnela. S telefonom in tablico. Ja. Pa so bila cel teden res lepa jutra. In sonce bo, bojda, šlo gor tudi jutri. Pa pojutrišnjem. Ampak… Ljudje si vzamejo tistih nekaj trenutkov. Vpijejo. Ni to lepo?

Izključno terenska

Zakaj je sploh pomembno izpostaviti, da gre za predzadnje Okno mesto? Ni. Ne. Ne, ni ne. Ne. Zakaj? Ker ne. Kakor pač pravimo v Mariboru. Ne. Ker ne. Ampak ker bo zadnje okno mesta prihodnjo nedeljo ziher nek neceremonialen šus, bo ta točno takšen, kakršna so okna mesta večinoma bila. Predzadnja, hehe. Kot tisti spontani drink. Tisti »gremo te na enega«, na katerega nisi računal. Pa saj vemo, da je ravno ta najboljši. Saj ne, da oni, za katerega smo se zmenili dva petka vnaprej, ni. Je. Ampak… Nima takega čara.

Kot vemo, recimo iz športa, vsi pomnijo prve tri, le redki »lesene« četrte in, če že, čisto zadnjega. Nihče ne ve, nihče se ne spomni, kdo je bil predzadnji. Se vi spomnite, če ste bili v čem predzadnji?

Največji hiti 

Jedilna čokolada + pivo = dežurna nedelja

Še en bankomat, ki nikoli ne dela? O, smola.

S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.

Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?

Pridite še kaj k nam

Okna mesta, ki so sprva poleti 2020 izšla na par sred, potem pa smo jih premaknili na nedelje in, če dobro vem, nismo izpustili niti ene nedelje, so bila terenska. Izključno terenska. Mhm. Če kaj, potem to. Gledanje, poslušanje, opazovanje. Torej, v prevodu, zijanje, špeganje in buljenje. Kolikor se je pač dalo neopazno ali nevsiljivo. Ja, priznam, padle so tudi runde na račun zapisanega. Pa nikdar direktno nisem omenjal lokalov, placov, trgovin, ljudi. Vsaj ne konkretno.

Kolegom iz uredništva sem sicer, če se dobro spomnim, omenil, da smo bili vabljeni recimo na kebab na Pobrežje. Pa nismo šli, ker, kaj pa vem, saj opravljamo le svoje delo, ne? Čeprav… Saj tudi zdravniki v zahvalo dobijo kavo in viski (no, pa dodatke), ne? Pa opravljajo le svoje delo.  

In iz nedeljske dežurne trgovine iz istega firtla so tudi odpisali. Naj se pač drugič najavimo. Pa, vsaj zame, to ni poanta pisanja. Ne, ko gre o tem, kdo smo, kaki smo, zakaj smo. Ker okno mesta ni bilo marketinško ali piarovsko. Kaj to pomeni? Okno mesta bi, okej, malo utopistično, lahko šlo po »gnare«. Bi, ziher. Pa… Ni bila poanta v tem.  

Podpisovanje seznama pregledov stranišča

In tako smo v lokalih, trgovinah, na ulicah, trgih, koncertih, tekmah, dogodkih slišali marsikaj. In to tudi objavili. Vedno tako, da so se ljudje sicer prepoznali, skoraj nihče pa ni prepoznal njih. Ali lokalov. Ali osebja. Nikoli. Ne, ni-ko-li. Ker poanta okna mesta je bila ravno v tem: bilo je okno in bilo je oko. Oboje odprto. Samo ne preveč. Je bilo to »vlečenje na uho«? Ja, tudi. Itak. Je to še novinarstvo? Nimam poja več, povejte vi. To je bilo kot originalni, analogni facebook: gledanje čez okno, kaj se dogaja.

Ampak evo ena taka (pred)zadnjetedenska anekdota. Tako se je zgodilo v začetku tedna v lokalu, ko smo malo debatirali. In potem pač »nekdo« reče kelnarju, ki je podpisoval tisti urni seznam pregledov stranišč, da naj dopiše kar še njega. Kar je že samo po sebi zabavno, četudi, spet, ni nujno. Se vam je, mimogrede, kdaj zgodilo, da ste v enem tednu zamudili sproti le tri podpise pregledovanja hajzla v lokalu? E, to.

Zbiram rezervacije

No, ko je padla opazka, naj se podpiše na urni pregled stranišč še gosta namesto kelnarja… Je sledilo tisto, zaradi česar je Maribor mesto, ki ima odprto oko in okno. Metafizično, metaforično, kakorkoli hočete. Kaj? Sledilo je… Tole.

»Kaj delaš?« je padlo ponovljeno vprašanje za kelnarja.

»Zbiram rezervacije.«

»Ha? Za hajzl?«

»Ja. Za kdaj rabiš?«

»Petek ob dveh.«

In, e, tudi vse to je Maribor. Predzadnjič.