Drage bralke, dragi bralci, današnji prispevek je prvi v novem letu, zato upam, da ste skok v 2023 preživeli karseda lepo in vredno spomina. No, lahko bi rekli, da je bil tudi kramar na to nedeljo še vedno malo zaspan, taki malo, saj veste, “zmačkan”, definitivno pa bi lahko rekli, da še ni tiste prave “štimunge”. Zakaj? “Bogsigavedi”. Mogoče je imel malo pri tem opraviti prihajajoč sneg, ki so ga že naznanjale nizke jutranje temperature, sicer pa se je poznalo, da je bilo danes bolj malo obiskovalcev, predvsem tistih tujih, ki radi pridejo v naše kraje po dobro bero pridelkov pa tudi starin.

Variacija na temo radiča

Danes so nekoliko samevali celo “štanti” s ponudbo zelenjave in sadja, kjer običajno obiskovalcev nikoli ne zmanjka.

Največ se jih je zbralo pred stojnico s klementinami, za katere je bilo treba odšteti dva evra po kilogramu. Po svojo dozo c vitamina je prišla kar lepa kolona ljudi, za med pa je danes šel tudi domači radič.

Za radič bi danes lahko rekli, da je “skočil ven, kamorkoli si pogledal”. Jabolke, pa redkvica, fižol, radič, pa potem spet kislo zelje, klementine, orehi, radič, pa zelhano, potica, krompir, radič in tako naprej in tako nazaj, skratka kramar je bil danes variacija na temo radiča.

V ponudbi je bil večinoma domač radič, štrucar in tisti pravi rdeči radič, za katerega je bilo včasih treba odšteti domala celo bogastvo. Ne vem zakaj, ampak radič vedno povezujem z božičem, ker smo ga takrat tudi najbolj jedli in že od nekdaj se mi je zdel taka gosposka solata. Pa še tiste rdeče decembrske barve je bil, tako da je “genau” pasal zraven. Spomnim se vseh tistih zgodb, ki mi jih je pripovedovala mama, da pa vedno ni bil tako dostopen, oziroma ga je naša babica kar sama gojila v lončku v kleti, da so tudi doma jedli radič. Danes pa je bil na bolšjaku po ceni dva in pol evra na kilogram. V vrečki, veliki, mali, “kako glavico češ”. Ja, drugačni časi pač.

Če imajo v trgovinah že velikonočno ponudbo in okraske, ki nas že nagovarjajo, da je za vogalom pomlad, pa so na bolšjaku na pomlad spominjale pisane trobentice, ki jih je bilo tudi že mogoče dobiti na bolšjaku.

Smučk in pancarjev za celo reprezentanco

Kar lepa bera je bila danes tudi starin, kljub temu da je bilo prodajalcev malo manj kot običajno. Našlo se je zanimivo veliko starinsko stojalo za slikanje, pa fotoaparat na stojalu, električne orgle, skoraj takšne, kot so jih imeli Doorsi v svojem legendarnem “Light my fire”, pa “pelc mantli” in še kaj. Našla se je lepa zbirka starih radiev, “plehnate piksne”, lepo ovalno ogledalo in celo nočne posode.

Manjkala ni niti opica, ki je, če si jo navil, udarjala na čineli. Zdela se mi je znana, najbrž iz kakšnega filma, kot da bi jo kje že videla. Saj vem, že od nekdaj opazim bizarne, nenavadne, domiselne in kratko malo tudi včasih čudne stvari na bolšjaku, a opica danes ni šla z mano domov. Priznam, mimo je šlo, pa zgodnja ura je bila, potem, ko pa sem se spomnila, da bi jo morala vzeti, pa je bilo že prepozno. Opica, počakaj me do naslednjega tedna.

Sicer pa je bil danes na bolšjem sejmu tudi cel asortiman smučk, palic in pancarjev. Več kot v vseh športnih trgovinah skupaj. Vmes se je našlo tudi nekaj arhivskih, celo ene lesene, stare Elanke pa tudi otroške smučke.

Če si danes niso vsi ljubitelji belih strmin, ki še vedno verjamejo v lisico v Mariboru in sezoni tja do aprila našli svojega para, potem pa res ne vem kje bi. No, ampak če verjamemo županovim obljubam, lisica bo. Sneg pa, kot pravijo vremenarji, baje tudi. Že jutri. Opremljeni smo že, samo še belo Pohorje nam “fali”.