Tisti, ki me skozi rubriko tako ali drugače že poznate, oziroma bolje rečeno moje prehranjevalne navade, okus in podobni, pa tudi tisti, ki me še ne, nobena skrivnost ni, da obožujem pico. No, če se lahko temu tako reče, ker, čeprav “umiram na pici” in se dejansko ne bi branila, če bi jo jedla vsak dan, je moj nabor bolj skop. No, ni ga, ker jem izključno in samo klasiko. Kar pa pomeni tudi to, da imam nekako izostren okus in voh in vse ostalo, kar spada zraven, kaj je dobra pica in kaj je tisto,  da bi zraven rabil še malo džema, da bi si “gor na kruh namazal”.

No, avtor prejšnjega stavka in tudi velik picoljub je bil moj oče, z mamo sta recimo imela priložnost jesti prvo pico “ko je prišla v Maribor” in so se še vsi spraševali ali pa tudi zgražali, kaj “te to je”, sicer pa sem po njem poleg ljubezni do pic sigurno podedovala tudi to, da sem taki “fuzl”, da se mi ne pozna. In da z lahkoto pojem celo pico. Vsaj v La Pizzi.

Malo Dolce vite, malo Botra, predvsem pa veliko domačnosti

Za tiste, ki še ne veste, na Poštni imamo namreč naš pristni mariborski “Pizza cut”, kot bi rekli čez lužo, skratka pri simpatični linici lahko dobite različne pice na kose, a lokalu bi delali precejšnjo krivico, če bi rekli, da je “samo” obrat s picami na kose. Moje tokratno kosilo, ki bo tudi tema današnje rubrike, je bila namreč njihova pica. Ideja, da bi na tem mestu odprli picerijo je Matjaža Antoloviča in Tadeja Kovačiča, ki ima mimogrede čez cesto pub Patrick`s, prešinila leta 2019, sicer pa, kot pove, je marsikateremu picoljubu prišlo v času covida še kako prav, da je lahko brez kakršnegakoli telesnega stika prišel do svoje italijanske poslastice. A prava izkušnja se začne šele ko prestopiš vrata te simpatične oštarije.

Tako kot je mene z zidu budno spremljal Vito Corleone, oziroma bolje znani “Padrino”, Boter, in spremljal, da bom res pojedla vse koščke pice, tako sem jaz lahko pod prste gledala spretnemu picopeku, ki je pod prsti v nekaj potezah ustvaril pravo poslastico.

Zidove krasijo podobe različnih igralcev, ikon ali likov, ki tako ali drugače spominjajo na našo zahodno škornjasto sosedo, sicer pa celoten prostor spominja na rustikalno italijansko gostilnico, s šopki čilijev, pa okrasnimi citrusi in grozdjem, na zidovih pa so spomini legendarne Dolce vite, ki je Italijo ponesla v svet. Malo preveč zakomplicirano?

Naj poenostavim, karirasti prti, pločevinke od pelatov, za šankom Aperol, iz zvočnikov ti prav romantično zapoje Eros, celoten prostor pa omamno diši po pici. Malo še pa bi se lahko uščipnila, da se spomnim, da sem v “totem našem Mariboru”, ker je bil občutek prav tak, kot da bi tam zunaj zdaj zdaj tam ob kakšni “Piazzi” parkirala Vespo in se odpravila po nekaj za pod zob, potem ko se spet vrnem na ulice kakšnega Rima ali Milana. No tako.

Ravno prav sočna, ravno prav lahka, ravno prav velika in ravno prav hrustljava

Nisem še dobro izbrala svojega okusa pice in se razgledala po gostilnici, ko me je na krožniku že čakala specialiteta. Da je pica tako hitro pečena, nikakor ni bilo naključje. Tadej Kovačič, poleg Matjaža Antoloviča eden od snovalcev ideje o pristni italijanski pici, pove, da je ključ v pravem testu in načinu pečenja. Torej prava peč, ki pico ravno prav “zategne”, da testo dobi skorjico, v notranjosti pa ostane mehko. Ja, detajl, ki pa naredi veliko razliko. Glavnega aduta pa imajo v testu samem. Testo, ki ga uporabljajo v La Pizzi namreč ne vsebuje kvasa in vzhaja kar 48 ur. Po domače povedano, ko poješ tako pico, ti ni treba it` ležat ali pa pit. Testo je namreč lahkotno in ne obleži v želodcu.

In res. Prijetno me je presenetil tudi kuhan pršut, mocarela in sveži šampinjoni, medtem ko te na pici marsikje pričakajo tisti iz konzerve, sestavine pa so izključno italijanske. Da je pica “taka kot more bit” pa sicer sploh ni nič čudnega, razvijati jo je pomagal prav maestro, za tiste iz kulinaričnih vod sigurno znano ime, baje pa stari maček in picopek “grande”, Graziano Bertuzzo, večkratni svetovni prvak v peki pic, ki pomaga tudi pri snovanju in razvijanju jedilnika La Pizze na Poštni. Nič čudnega, da je moja pica šla tak, “ko da bi jo bek vrgo”. Ko ti taki “signore” pove, kak se pica speče, je skoraj “tak”, kot če bi ti Luciano Pavarotti pokazal, kak se opera poje.

Skratka pica me je prijetno presenetila. Mislim da je dejstvo, kako speči dobro pico za marsikatero picerijo prevelik zalogaj. Zakaj? Ker se ga lotijo preveč samoumevno, v stilu “eh, neka pica, ko malo gor zmečeš, pa je”. Pa ni ravno tako. Hja, včasih so prav najbolj preproste stvari najtežje. Očitno enako velja tudi za pico.

Medalja za pico? O, ja!

Ni zastonj pica doma iz Italije. Tudi jaz sem svojo najljubšo jedla prav na ulicah Rima, in točno tako je bilo kot iz kakšnega filma, saj veste, kar takole na ulici, na kockastem prtu, mimo tebe pa tisti pristni italijanski vrvež. No, ampak La Pizza nič kaj ne zaostaja za njeno rimsko inačico. Bi ji delala veliko krivico. Sir se je prav kičasto razvlekel ob vsakem rezu, testo je bilo, kot že razkriva sam recept, prijetno rahlo, ne preveč soljeno, pica pa dobro naložena, sočna in predvsem okusna da je kaj.

Zraven sem si nameravala privoščiti še vrček piva, ampak so mi v lokalu povedali, da se tudi pri izboru pijače držijo italijanske “storie” in imajo v hladilniku pločevinke pijač, ker naj bi bol to eden izmed trendov naših zahodnih sosedov. Pa naj bo, sem si rekla, in okusno kosilo poplaknila z (nič kaj italijanskim sicer” Pepsijem.

Klasična pica, na kateri ne manjka niti črna oliva na sredini, saj pravim, po mojem okusu, oziroma “taka kot more bit”, pa ni edino, kar ponujajo v La Pizzi. Poleg morske, pa nepogrešljive margerite, je mogoče naročiti tudi različne gurmanske pice, denimo s slanino ali suho salamo, za tiste malo bolj “zahtevne”, imajo tudi pice brez pelatov, ena njihovih posebnosti pa je tudi pica s polnjenim robom, v katerem je skuta in tartufata.

Pohvalijo pa se lahko tudi s tretjim mestom na državnem prvenstvu v peki pic, tega je osvojila Bronzata, pica z govejim pršutom, češnjevimi paradižniki, sirom “Stracciatella”, rukolo, lističi grane in balzamično glazuro. Izmed novih okusov pa ponujajo tudi pico s svežo mortadelo.

Pica z mortadelo. Zasebni arhiv, La Pizza

Kdo bi si mislil, pica je prava umetnost. Dobra pica seveda.

Skratka, kar se mene tiče, imamo sedaj “Little Italy” tudi v Mariboru. Zdaj vem, zakaj se reče “La Pizza”. Ker je pica pravzaprav definicija italijanske pice. Tako da naslednjič, ko me pot spet zanese na našo Via Postale (Poštno ulico v prevodu), se bom namesto po kos pice raje odpravila v domačen ambient in si naročila tisto ravno prav sočno, ravno prav pečeno in ravno prav veliko pico, na katero bi bili še “ziher” Italijani ponosni.