Če se ponoči oziroma zvečer sprehajate na ulici, ki vodi mimo pokrajinskega muzeja, boste v oknih opazili podobe , ki “gledajo” na ulico. Gre za posebno instalacijo z naslovom “Grajski vas gledajo”. To je predstavitev muzejskih predmetov na nekoliko drugačen način. Jagodni izbor oblačil je v baročnem stopnišču nameščen tako, da delujejo lutke kot, da bi opazovale ulico pred sabo. Razstavljene tekstilne kose in njihovo zanimivo ozadje je včeraj predstavila višja kustodinja zbirke oblačilne kulture Maja Hren Brvar.

Instalacija je le ena izmed številnih projektov, ki jih načrtujejo v muzeju v čast 120 obletnici njegovega obstoja. Vsi razstavljeni predmeti, v tem primeru oblačila, imajo eno skupno lastnost, v muzeju namreč vedo, od kod so posamezni kosi, kdo jih je nosil, kdo jih je naredil in to daje oblačilom neko dodano vrednost.

Zbirka oblačilne kulture sestoji sicer iz liturgičnih oblačil, zbirke mode in modnih dodatkov ter zbirke uniform. Poleg teh historičnih oblačil zbirajo v muzeju tudi gledališke kostume in edinstvene stvaritve. Skupno gre za več kot 10 tisoč kosov oblačil.

V baročnem stopnišču je skupno predstavljenih sedem kosov oblačil, štirje moški in tri ženske. Seveda pa ima vsako svojo zgodbo.

Mašni plašč Vinka Munde in suknjič Nika Vrabla

Med razstavljeni oblačili v stopnišču je mašni plašč. Ta naj bi v celoti pokrilo duhovnika, a ker je v 17. in 18. stoletju nastopil rokoko, se je razkošnost tega obdobja izrazila tudi na oblačilih. Mašni plašči so zaradi obilnih okraskov postali vedno težji.

“Duhovnik ure in ure ni mogel prenesti te teže, zato so jih začeli krajšati, tako dolgo dokler niso postali izjemno kratki. Zadnja stran je spominjala na bas, sprednja pa na gosli,” je pojasnila višja kustodinja. Plašč je nosil župnik in kronist Vinko Munda iz Kamnice.

Kar je na tem mašnem plašču najbolj zanimivo, je njegova barva: “Liturgične barve imajo zelo velik pomen v liturgiji, vsaka barva predstavlja določene praznike. Jaz sem izbrala zeleno barvo, ker se mi zdi optimistična in pomeni rast, duhovno rast.”

Tudi naslednje razstavljeno oblačilo je moško. Gre namreč za tipičen salonski suknjič iz začetka 20. stoletja in je nekak naslednik fraka. Suknjič, enako kot številni drugi, je temnejše barve zaradi saje, ki je bila v zraku, saj so takrat še vedno kurili s premogom in je svetlo tkanino bilo izjemno težko oprati.

“Zanimivo je še to, da točno vemo, kdo je to oblačilo nosil. To je bil Niko Vrabl, on je bil pravnik in kulturni delavec. Bil je tudi načelnik moške kaznilnice v Mariboru.”

Od obleke gospe Gajšek do kostuma slavne Marjane Lipovšek

Krasna vijoličasta ženska obleka je datirana v leto 1880. V muzeju so lahko datum te obleke določili prav zaradi njenega stila. Oblike silhuete so se namreč močno spreminjale, kar strokovnjakom omogoča določiti, v katero obdobje sodi.

Zaradi same oblike obleke so imele ženske težavo s hojo, saj so zaradi oblačila lahko zgolj stopicale.

Posebnost te obleke je vijoličasta barva, ki je sicer veljala za izjemno dragoceno barvo, saj so jo pridobivali iz polžev. A se je vse spremenilo, ko je enemu študentu kemije v Angliji spodletel eden izmed eksperimentov. Pomotoma mu je namreč uspelo ustvariti prvo sintetično barvilo prav vijoličastega odtenka. Svojo idejo je dal patentirati in je seveda obogatel. V svet mode pa je prišel nov odtenek barv, ki je takoj postal pravi hit.

“Obleka je iz posesti gospe Gajšek iz Slovenj Gradca.”

Poleg zgodovinskih oblačil zbirajo v muzeju tudi umetniške stvaritve kamor zagotovo spada kreacija Alana Hranitelja. V njegovem ustvarjanju se prepletata preteklost in sedanjost. Tudi pri tej kreaciji je posodobil ozek pas, steznik in vlečko. Obleka je bila prvotno oblikovana leta 2000, in sicer za dogodek v Londonu, ko so praznovali milenium. “Podjetje Mobitel je odkupilo tri njegove kreacije in jih podarilo trem slovenskim muzejem, med njimi smo bili tudi mi.”

Med razstavljenimi oblačili je tudi gledališki kostum, ki je z instalacijo na baročnem stopnišču doživel svojo premiero, saj je bil prvič razstavljen. Gre za kostum iz opere Boris Godunov skladatelja Musorgskega. Obleka je bila prav sešita za vlogo Marine, ki jo je upodobila slavna Marjana Lipovšek.

Tudi na udobne domače plašče in uniforma niso pozabili

Med oblačili na stopnišču se je znašel tudi modni moški jutranji plašč. “To je bilo včasih zelo popularno,” je dejala Hren Brvar. Živahno rumena domača halja je iz posesti režiserja Emila Freliha, ki je med drugim tudi deloval v Maribor.

“Izbrala sem tega, ker je res poseben, ne samo po barvi, ampak ti jutranji plašči so bili v modi vse od 17. stoletja. Imeli pa so v sebi to eksotičnost iz vzhodnjaških, japonskih, kitajskih, orientalskih motivov in tudi takšen je bil kroj, kot kimono.”

Skozi okno stopnišča “gleda” tudi moški vojaški plašč mornarice jugoslovanske vojske iz posesti Aleksandra Robića iz Splita. Jugoslovanska vojna mornarica je bila del Jugoslovanske ljudske armade. Njena naloga je bila obramba rek in jezer. Takrat so moški lahko služili obvezni vojaški rok v mornarici. Hkrati je bil to zelo privilegiran poklic v tistem času, ker je omogočal redno delo predvsem pa ugled.

Stalna razstava je poslastica za ljubitelje mode in zgodovine

Po predstavitvi instalacije na stopnišču je sledil ogled stalne razstave. Tudi tam je bil glavni poudarek na modi in oblačilih. Tako je višja kustodinja obiskovalcem najprej predstavila zavoj ovratnikov, sledil je ogled kronološko razstavljenih oblačil vse od 18. stoletja do danes.

Ob vseh oblačilih pa ni bilo pozabljeno na obutve in modne dodatke, ki jih še danes ne moremo odmisliti iz vsakdanjega življenja. Obiskovalci so si tako lahko ogledali bolj ali manj (ne)udobne čevlje, ter starinske pahljače, klobuke, sprehajalne palice, torbice in še veliko več.

Nenazadnje je treba omeniti tudi bogato zbirko uniform, kamor so zajete tako policajske, gasilske uniforme. V zbirki imajo celo olimpijsko “opravo” slovenskega moštva ter še eno poslastico z nostalgike. Govora je o Titovi uniformi s številnimi odličji.