Njena športna pot se je v Belorusiji začela že zelo zgodaj. In kaj kmalu je bilo temu podrejeno njeno celo življenje. Tam je življenje športnika zelo drugačno. Športu je posvečen praktično vsak trenutek dneva. Trenirale so po 8 do 10 ur na dan, ker so bile veliko na pripravah, pa so po navadi s trenerji preživele kar 24 ur na dan.
Svetovne prvakinje, ki so se uvrstile na Olimpijske igre
Najbolj v spominu ji je ostalo praznovanje rojstnih dni, ko so se na začetku treninga zbrala vsa dekleta s trenersko ekipo ter ji zapela vse najboljše. Po čestitkah je seveda takoj sledil trening, tudi odpustkov pri nalogah ni bilo, je pa bil to eden izmed lepših trenutkov napornega treniranja. Tudi sama skuša svojim tekmovalkam, s katerimi je močno povezana, vliti občutek zaupanja in ponuditi tudi lepe, prijateljske trenutke.
Njej je, med vsemi uspehi, ki jih je dosegla – osvojene medalje na svetovnih in evropskih prvenstvih, udeležba na Olimpijskih igrah v Atlanti (1996), v spominu najbolj ostalo Svetovno prvenstvo na Dunaju (1995), kjer so osvojile 1. mesto v skupinski sestavi z obroči.
Še vedno se dobro spominja svoje glavne trenerke, Njenašjeve Tatjane, ki tudi sedaj vodi zelo uspešno belorusko reprezentanco v skupinskih vajah. Že v Sviatlaninih časih je beloruska reprezentanca dosegala odlične uspehe. Njej je, med vsemi uspehi, ki jih je dosegla – osvojene medalje na svetovnih in evropskih prvenstvih, udeležba na Olimpijskih igrah v Atlanti (1996), v spominu najbolj ostalo Svetovno prvenstvo na Dunaju (1995), kjer so osvojile 1. mesto v skupinski sestavi z obroči.
Šolanje na daljavo in treniranje dvakrat na dan
Kljub visokim dosežkom pa se na treningu ni veliko spremenilo. Pravi, da so treningi postali le še bolj naporni, treba je bilo odpraviti napake in ostati na vrhu. Po porazih ni bilo jeze, prisotno pa je bilo razočaranje, tako deklet kot trenerske ekipe. Tam je veliko bolj pomembno, da zagovarjaš svoje ime, svojo državo, pravi. Sedaj ob delu s svojimi tekmovalkami še bolje razume, kakšni občutki lahko spremljajo trenerja, ko njegova dekleta ne pokažejo, kaj zmorejo in česa so sposobna. Ob vsakem slabšem tekmovanju začne razmišljati o napakah in treningih, ki bodo potrebni, da bodo le-te odpravljene. Kje je treba vložiti še več.
Tam je veliko bolj pomembno, da zagovarjaš svoje ime, svojo državo, pravi. Sedaj ob delu s svojimi tekmovalkami še bolje razume, kakšni občutki lahko spremljajo trenerja, ko njegova dekleta ne pokažejo, kaj zmorejo in česa so sposobne.
Zaveda se, da življenje tukaj ni tako podrejeno vrhunskemu športu, kot je bila tega vajena v Belorusiji. Tam ti je z mestom v reprezentanci, do katerega je v valovih vrhunskih tekmovalk izredno težko priti, zagotovljena možnost, da temu posvetiš svoje življenje. Šolo je večinoma opravljala na daljavo, profesorji tam pa so zelo dobro seznanjeni s potrebami vrhunskih športnikov in vedno pripravljeni nuditi dodatno razlago ali predavanje. Tam so imeli treninge dvakrat na dan. Pravi, da se zaveda, da tega od punc v Sloveniji seveda ni mogoče pričakovati, tukaj je drugače. Šole niso tako naklonjene izostajanju od pouka in dodatnim pisnim rokom, toda tukaj je prav, da je v ospredju šola, še pravi.
Ostati je nameravala le en mesec, sedaj je tukaj že 20 let
V Belorusiji ti z uvrstitvijo v reprezentanco prične teči delovna doba, za svoje delo pa reprezentanti prejemajo tudi plačo. Tukaj športniki niso deležni takšnih ugodnosti, problem pa se pojavi tudi pri najemu dvorane, ki je bila tam v lasti kluba in namenjena izključno njihovim treningom. V Mariboru ni dvorane, ki bi športnikom to omogočala, saj so te večinoma večnamenske.
Sprva je, po končani svoji športni poti, trenirala dekleta v Belorusiji. To je tam zelo pogosta izbira za bivše vrhunske tekmovalke. Takrat se ji je ponudila priložnost, da pride delat v Slovenijo. Ker je želela pridobiti nove izkušnje in videti drugačen svet, kulturo, se je odpravila v njej neznano mesto Maribor. Sprva je nameravala tukaj ostati le mesec, kasneje eno leto.
“Naenkrat pa je prva generacija otrok začela rasti skupaj z mano. Povečalo se je število stalnih članic v klubu in po treh, štirih mesecih, sem že govorila slovensko.”
“Naenkrat pa je prva generacija otrok začela rasti skupaj z mano. Povečalo se je število stalnih članic v klubu in po treh, štirih mesecih, sem že govorila slovensko.” Ko je prišla, se je z dekleti sporazumevala s kazanjem in gibi. Kasneje so se dekleta nanjo hitro navadila, sprejela njen način dela, ki je bil, kot so njihovi starši v šali velikokrat rekli “prav beloruski”, in ostala je.
V ospredju mora biti tudi zabava in sklepanje novih prijateljstev
V Mariboru jo je najbolj presenetila njegova majhnost. V primerjavi z njenim rojstnim krajem Minskom se ji je tukaj zdelo, da ima vse na dosegu roke. Najbolj všeč ji je bilo, da tukaj nisi toliko odvisen od prevoza. Presenetilo jo je tudi vreme. V Slovenijo je prišla jeseni, ki je bila tukaj topla, lahko se je sprehajala zunaj po soncu, kar v Minsku v tem času navadno ni več mogoče.
Maribor je zanjo prinesel veliko sprememb. Svoja dekleta zagotovo trenira tako, da se naučijo discipline in iz sebe dajo kar največ. Je pa od prihoda v Maribor, kjer je šport in življenje športnika vseeno drugačno, ugotovila, da je pomembno predvsem to, da otroci v športu uživajo in ga imajo radi. “Sedaj morda bolje razumem, da mora biti tukaj v ospredju tudi zabava, prijateljstva. Da garanje v otroštvu ne prinaša vedno rezultatov, so pa treningi zelo pomemben del odraščanja, vzgoje in discipline.”
“Sedaj morda bolje razumem, da mora biti tukaj v ospredju tudi zabava, prijateljstva. Da garanje v otroštvu ne prinaša vedno rezultatov, so pa treningi zelo pomemben del odraščanja, vzgoje in discipline.”
Tukaj torej živi in dela že dvajset let. Njena dekleta dosegajo vidne rezultate, še vedno pa ima stik s svojimi “prvimi dekleti”, s katerimi je začela graditi svoje življenje tukaj. Nekatere ji pomagajo v telovadnici kot trenerke, sodnice, večina pa jih še vedno pride pogledat domača tekmovanja in pomaga pri organizaciji le-teh. Pravi, da jo veseli, da dekleta ostanejo dolgoletne prijateljice, ki si v svojem odraščanju delijo posebno izkušnjo skupnega treniranja, navijanja in spoznavanja.
