Na “Šerpama” (vse do polovice osnovne šole namreč nisem vedela, da gre namreč za podjetnika, ki se pravzaprav piše Sherbaum) imamo v naši družini lepe spomine. Pa ne na veliko ime mariborske industrije nasploh, ampak na tisto pekarno na Grajskem trgu, kjer so imeli najboljši sladki kruh, za katerega se je splačalo tudi v vrsti čakat`, sicer pa je bila na tem mestu že od “pamtiveka” pekarna in slaščičarna. Kot vajenka je tam po prihodu v Maribor s Koroške svoje prve izkušnje v gostinstvu začela pridobivati moja babica, kasneje pa je tradicijo prenašanja “takih in onakih” anekdot in nasploh zgodb o našem mestu iz ust do ust najprej prevzela moja mama, danes pa jo z največjo mero skrbnosti, zanimanja in ljubezni kakopak gojim tudi sama. A nazaj k Šerpamu, pardon Scherbaumu.

Pekarna na Grajskem trgu ni njegova edina zapuščina v našem mestu, na katero imamo Mariborčani in Mariborčanke lepe spomine. Kot se je za podjetniškega gospoda tistega časa spodobilo, je imel tudi svojo vilo (tako kot Hutter tisto ob parku), in sicer rumeno zgradbo, prav tako ob parku, le na drugi strani, v kateri danes domuje Muzej narodne osvoboditve. A gremo lepo po vrsti. Pri pridobivanju podatkov o Scherbaumovem pečatu v našem mestu smo si pomagali z gradivom Martina Beleta, ki nosi naslov Plin, elektrika in možje, zaslužni za njun prihod v Maribor ter v zborniku Mesto in gospodarstvo, avtorjev Željka Oseta in Aleksandre Berberih Slana ter urendika Žarka Lazarevića.

Pot do uspeha tlakoval v mlinu

Mariborsko gospodarstvo je povsem zastalo med prvo svetovno vojno. V mestu namreč ni bilo industrije, izjema so bile železniške delavnice, ki bi se lahko vključile v avstro-ogrski vojno-gospodarski sistem. V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je imel Maribor na novem tržišču ugoden položaj. Na razvoj mariborskega gospodarstva v 20. stoletju je bistveno vplival novi industrializacijski val, ki se je nadaljeval v prvo polovico tridesetih let 20. stoletja in dal Mariboru značaj industrijskega kraja. To je pripeljalo v mesto ob Dravi tuje podjetnike, ki so sem prenesli tudi del svoje proizvodnje, navaja Bele.

Da smo imeli v Mariboru v primerjavi z drugimi mesti že hitro zagotovljeno oskrbo z elektriko, je imel največ zaslug podjetnik Karl (Carl) Scherbaum, eden vodilnih mariborskih poslovnežev svojega časa.

Scherbaum se je rodil leta 1818 v Mariboru, njegov oče pa je bil mestni rokavičar. Že kot otrok je bil Karl podjeten in ambiciozen. Leta 1842 se je začel ukvarjati s trgovino na drobno, kmalu nato pa še s pekarstvom. Leta 1852 je kupil »staro pekarno Kaufmann« na današnjem Grajskem trgu in se s še večjo vnemo vrgel v delo. Nato mu je uspelo za svoje podjetje pridobiti še druge, boljše posle. Leta 1872 je dal zgraditi parni mlin, takrat šele drugi v Mariboru. Stal je na dvoriščni strani hiš na vzhodni strani Grajskega trga oziroma ob vzhodni stranici nekdanjega srednjeveškega obzidja, v tedanji Kopališki ulici, navaja Bele.

Hvala za žarnico, Karl

Do leta 1880 se je ta mlin nato neprestano večal in širil. Potem ko je bila v petdesetih letih zgrajena mariborska kadetnica, je Scherbaum v njeni bližini kupil posestvo Brandhof in jo zalagal z živili. Po odprtju delavnic Južne železnice na Studencih je prevzel še restavracijo in prodajalno za delavce. Zaradi ugodnih obetov za prodajo moke jo je Scherbaum sklenil proizvajati kar sam na veliko v parnem mlinu. Njegova rodbina si je sčasoma pridobila številne stavbe in posesti v mestu, nazadnje pa je začela orati ledino tudi na področju mariborske mestne elektrifikacije.

Scherbaumov parni mlin je stal med današnjo Ulico Maksimilijana Držečnika in vzhodno stranjo Grajskega trga. V mlinu je Scherbaum spomladi 1883 s pomočjo parnega stroja in dinama proizvedel električno energijo za 36 žarnic na žarilno nitko. To se je zgodilo le slaba štiri leta za tem, ko je ameriški izumitelj Thomas Edison patentiral žarnico na žarečo nitko. Za začetek elektrifikacije na ozemlju današnje Slovenije, ki se je zgodila v istem časovnem obdobju kot v drugih naprednejših evropskih in svetovnih silah, se imamo tako zahvaliti Scherbaumu.

Mesto ob Dravi je s precej zgodnjim pojavom uporabe elektrike torej zelo hitro napravilo prvi korak na pot kasnejše modernizacije, in to v širši regiji. Na podlagi lokalnih časopisnih poročil iz začetka aprila 1883 danes sicer nimamo občutka, da je novica pretirano silovito odjeknila med takratno lokalno javnostjo, čeprav bi kaj takega vsekakor pričakovali. Tako v Marburger Zeitung kot v takratnem (prav tako v Mariboru izhajajočem) Slovenskem gospodarju najdemo na to temo namreč le kratko notico, ne pa dolgih člankov, ki bi se dogodku izčrpneje posvetili, navaja Bele.

12. aprila 1890 je bilo po poročilu občine v velikih podjetjih v mestu skupaj približno 600 stalno zaposlenih delavcev, od tega 70 v Scherbaumovem parnem mlinu, drugo mesto pa so si delili Franzov parni mlin, Götzova pivovarna in Badlova tovarna usnja s po 50 delavci. Ta podatek seveda velja za takratne meje mesta.

V Marburger Zeitungu dva meseca kasneje sicer najdemo še podatek, da so bile žarnice, ki so zasvetile v obratu Karla Scherbauma, prve v deželi (najbrž je bila tukaj mišljena takratna združena Štajerska).

V Mariboru na Grajskem trgu je leta 1883 zasvetila prva električna luč na Slovenskem.

Scherbaumov parni mlin je bil takrat prvo mariborsko podjetje z elektriko, ki je postala glavni dejavnik druge faze mariborske industrializacije, potem ko je v prvi meri ta mesto dosegla z Južno železnico leta 1846. Scherbaumova razsvetljava je postala tudi prva na celotnih tleh današnje Slovenije. Karl Scherbaum je (po kratki bolezni) sicer umrl sredi leta 1901, v 84. letu starosti. Če sodimo po objavah v tedanjem časopisju, je vest o njegovi smrti v mestu ob Dravi takrat dosegla več ljudi kot vest o njegovi razsvetljavi iz leta 1883. V Marburger Zeitung je ob tej priložnosti izšel precej dolg nekrolog, poleg tega pa je žalujoča družina (na čelu z njegovo vdovo Fanny) njegov spomin počastila še z velikansko osmrtnico, še piše Bele.

Ob nastanku Kraljevine SHS so bili v Mariboru trije veliki parni mlini. Med Svetozarevsko ulico in Grajskim trgom je stal Scherbaumov mlin, v Melju za železniško postajo Franzov mlin, v Jezdarski ulici pa je deloval najmlajši, šele leta 1912 odprt Rosenbergov mlin. V novi državi so bili mlini odrezani od prejšnjih tržišč, nevzdržno konkurenco v državi pa so predstavljali vojvodinski mlini, ki so imeli za delo veliko bolj ugodne razmere. Družina Scherbaum zato leta 1929 opusti parni mlin, modernizira svojo pekarno na Grajskem trgu in ji pridruži slaščičarno, navajata Oset in Berberih Slana.

Vila Scherbaum še danes mestni spomenik

Vilo družine Scherbaum, neorenesančno poslopje v bližini parka, kjer danes domuje muzej, je dal v letih 1894-1896 zgraditi mariborski podjetnik Gustav Scherbaum. Z bratom Karlom sta od 1880-1901 pomagala voditi podjetje, ki ga je že leta 1875 (1872) ustanovil njun oče, Karl Scherbaum (1818-1901). Prvi mariborski parni mlin s pekarno in slaščičarno je bil tako uspešen, da si je Gustav ob nekdanji Ferdinandovi ulici, ki je iz središča mesta vodila v mestni park, lahko dal postaviti razkošno vilo po načrtih graškega arhitekta Leopolda Theyerja (1851-1937), ki jih je mestni stavbenik Andrej Černiček (1835-1892) med gradnjo, bržkone na zahtevo naročnika, nekoliko spremenil.

Stavbno podjetje arhitektov Roberta Schmidta (1850-1928) in Fritza Friedrigerja (1894-1920) je leta 1895 naredilo načrt za konjušnico na koncu manjšega parka ob vili, Julij Glaser (1871-?1933) pa je avtor načrta za garažo iz 1908 (sl. 5), v kateri danes domuje gostinski lokal. Gustav Scherbaum je do smrti leta 1910 prebival v svoji vili, nato pa se je družina preselila v okoli leta 1910 po načrtih graškega arhitekta Hansa Prucknerja zgrajeno neobaročno palačo, t. i. Scherbaumov dvor, nasproti mariborskega gradu. Med prvo svetovno vojno je vilo Scherbaum zasedlo avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo jugozahodne fronte, po vojni pa je v njej imela sedež mariborska oblast. Po letu 1930 se je v vili naselila gozdarska šola, po drugi svetovni vojni je v njej delovala OZNA, nato mestne politične organizacije, od leta 1958 pa v njej domuje Muzej narodne osvoboditve Maribor, je zapisano na spletni strani muzeja.

Poleg vseh pekarn, parnih mlinov, električne razsvetljave in stavb, ki jih je dal postaviti Karl Scherbaum, pa se številni Mariborčani in Mariborčanke še kako spominjajo kletke z opico, ki je bila v lasti družine, priča zgodba, ki jo lahko zasledimo tudi na splwtnih straneh mariborskega Zavoda za turizem. V mestu še tako danes velja rek, da se kdo » obnaša ko Scherbaumova opica«.