Bela karavana prihajajoč konec tedna prihaja tudi k nam. Že tradicionalno bogato bero zimskih športnih dogodkov v Kranjski Gori bosta letos okrepila še svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah in Zlata lisica. Tekmovanje v alpskem smučanju za ženske bo sicer Kranjska Gora gostila že četrtič zapored, vendar je bila tokrat v program vključena že prej in ne služi zgolj kot rezervna lokacija za Maribor. Zaradi tekmovanja so polno zasedene nastanitvene kapacitete, kar je izrednega pomena za turizem v gorenjski regiji.

Še vedno se zdi nekako nenavadno slišati, da lisice spet ne bo, čeprav smo se tega skorajda že navadili. Mi, v Mariboru, ki smo s smučanjem “gor rastli”, ko je bila lisica za nas skorajda že praznik, mi, ki smo imeli doma krožnik z malo lisico ob strani, ki je spominjal na zlate čase tekem. Ko je recimo vozila Mateja Svet, si je moja sestra omislila takle domač poligon kar po domači dnevni sobi, sama pa sem resno razmišljala, da bi, od svojega tretjega leta, ko sem prvič stopila v pancarje, šla po poti profesionalne tekmovalke. Priznam, ideja mi še vedno zadiši, a le med brskanjem po lepih otroških spominih.

Teh pa ima tudi lisička kar nekaj.

Izbirali tudi pohorsko miss

Tradicionalna mednarodna smučarska tekma žensk za svetovni pokal, imenovana Zlata lisica, je na mariborskem Pohorju prvič potekala leta 1964. Za njeno »rojstvo« so krivi Dušan Senčar, Marjan Kožuh in Franci Čop. Prva je potekala med 29. februarjem in 1. marcem 1964, ko sta se odvila dva slaloma. Na prvi tekmi se je zbralo pet tisoč ljudi, ki so spremljali boj 31 tekmovalk. V dolgi zgodovini so zapisani številni dogodki, čeprav je bila zaradi vremenskih težav tudi v preteklosti nekajkrat prestavljena, celo odpovedana.

Zlata lisica leta 1966, vir: Zgodovina mariborskega tekmovalnega smučanja

Leta 1964 je bilo alpsko smučanje zgolj zabava, na tekme so se vozili z vlaki, televizija tega še ni prenašala, svetovni pokal pa sploh še ni obstajal, saj so bili takratni smučarji in smučarke čisti amaterji. Maribor je bil od preostalih, že takrat bolj znanih smučišč, precej oddaljen in z vlakom priti tekmovati sem ni bil mačji kašelj, a v pomoč rojstvu Zlate lisice so bili v mednarodni smučarski zvezi, ko so se dogovorili, da se bo tekmovali v vsaki od alpskih držav, na tekmah pa je bilo najboljšim obvezno tekmovati. In tako je tudi Maribor dobil svoj del snežnega cirkusa.

“Imeli smo idejo, željo in voljo, da pripeljemo najboljše smučarke na svetu v Maribor, seveda pa si nismo mislili, kako veliko in pomembno tekmovanje bo iz tega nastalo. Toda saj takrat še ni bilo niti svetovnega pokala,” se je mnogo let pozneje spominjal rojstva Zlate lisice Dušan Senčar. Tega, da bo iz “njihove” tekme “sredi pekrskih vinogradov” nastalo najpomembnejše žensko tekmovanje v svetovnem pokalu, si nista mislila tudi Marjan Kožuh in Franci Čop, soavtorja ideje o pohorskem pokalu, prav tako pa tudi ne drugi branikovi smučarji, ki so 1964 leta poslali Senčarja za 14 dni v Evropo, da je “novačil” tekmovalke za prvi pohorski pokal. 

Leta 1964 sta bila na prvi Zlati lisici dva slaloma. Na prvem in drugem je zmagala olimpijska zmagovalka Marielle Goitschel. Na Pohorju pa niso izbirali le najhitrejše, temveč tudi najlepšo tekmovalko. Svojevrsten pristop, ki je danes del legendarne zgodovine tradicionalne tekme.

Na prvi Zlati lisici je resda zmagala olimpijka Marielle Goitschel, a zmagovalka je bila tudi Belgijka Patrizia Du Roy de Blicquy, slednja sicer izven belih strmin. Patrizia je bila namreč prva pohorska miss, ki jo je izbralo 57 gledalcev v hotelu Slavija.

Volja po organizaciji velikega smučarskega dogodka je bila na Pohorju in v Mariboru velika in takratni organizatorji se niso ničesar bali. In tako so leta 1964 po Evropi poslali organizatorja Dušana Senčarja, ki je takrat iskal prve tekmovalke za pohorski pokal.

Patrizia Du Roy de Blicquy

Pohorsko miss so izbirali tako še nekaj let, leta 1965 je to na svečani razglasitvi postala švicarka Madelaine Felli.

Leto kasneje so za gledalce na slalomišču pod Bellevuejem zgradili tribuno, mariborski Vinag pa je ustekleničil Lisičino vino – rumeni muškat letnika 1964, z znakom pohorskega pokala in slalomskimi vratci. Na 3. Zlati lisici, ki je bila 1966, so morali odpovedati veleslalom zaradi pomanjkanja snega. Leta 1967 so se smučarke na Pohorje lahko odpeljale po novi cesti.

Če so kasneje dobivale pokale in odličja, so bile tekmovalke v začetku nagrajene z lisičjim krznom.

Dve leti kasneje so pričeli z načrti za izgradnjo turističnega Pohorja. Kot poročajo zapisi na zlatalisica.si: »Snovali so konzorcij, ki bi skrbel za vse naložbe, risali načrte o urbanizaciji Pohorja v štirih centrih, mariborskem, lovrenškem, ribniškem in na Rogli. Predsednik turistične zveze Maribor Herman Weiss pa je ugotavljal: Potrebna je enotnejša turistična ponudba na celem Pohorju.« Leta 1970 je Zlata lisica postala svetovna, uvrstila se je v koledar svetovnega pokala.

Zaradi vremenskih razmer se je bila primorana večkrat seliti

Nekateri zapisi poročajo, da je leta 1971 sledil prvi evrovizijski prenos Pohorja. Prvič v  zgodovini ženskega alpskega smučanja, sta bila leto kasneje dva teka veleslaloma. 11. Zlata lisica se je morala preseliti v Badgestein, saj je bilo v Mariboru toplo in suho. Več sreče nismo imeli niti leta 1975, ko se je odvila na Jahorini in leta 1976 v Kranjski Gori. V svoj brlog se je lisica vrnila leta 1978.

Prva tekma za Zlato lisico, tekmuje Marielle Goitschel (foto: Dragiša Modrinjak)

Na 21. Zlati lisici leta 1984 so prve večje uspehe osvojile tudi slovenske smučarke. Nuša Tome je bila sedma in je tako dosegla najboljšo domačo uvrstitev, Anja Zavadlav je pristala na 12. mestu. Mateja Svet je drugič v življenju nastopila na tekmi za svetovni pokal s 15. leti in osvojila 15. mesto. Leto kasneje so v Maribor prišli tudi moški, a čez noč je deževalo, zjutraj se je začel led na slalomišču topiti. Uprli so se, po progi so se spustili le najboljši, saj se je ob progi zbralo 15.000 gledalcev.

Se spomnite Lisičkinega koncerta v Dvorani Tabor, ki je bila razprodana? Pisalo se je leto 1986. Mateja svet je svojo zmago zapisala leta 1988, ko je Zlata lisica potekala v Kranjski gori, ter ponovno dve leti kasneje v Mariboru pred 20.000 gledalci.

Tudi leta 1991 so bili primorani tekmo seliti, že petič, tokrat v Kranjsko goro, kjer je v slalomu zmagala Nataša Bokal, v veleslalomu pa je zasedla drugo mesto. 93 leta se je na mariborski areni areni zbralo kar 40.000 gledalcev. V slovenski reprezentanci so na jubilejni 30. Zlati lisici nastopile: Urška Hrovat, Špela Pretnar, Mojca Suhadolc, Alenka Dovžan, Nives Sitar, Lea Ribarič in po dolgem času spet Mariborčanka, Katja Koren. Organizatorji so leta 1997 Zlato lisico prvič posredovali v svet tudi preko interneta, kar je bila novost v svetovnem pokalu. V dveh dneh je bilo na domačo stran Zlate lisice okrog 1500 dostopov iz vsega sveta. Prvo odpoved Zlate lisice beležimo leta 1998.

Mateja Svet na progi Zlate lisice, vir: Zgodovina mariborskega tekmovalnega smučanja

V novo tisočletje je na smučeh in na lisičini progi, ki je bila pripravljena že novembra, skočilo kar 10 tisoč Mariborčanov. 40. jubilejna Zlata lisica je potekala brez dveh ustanoviteljev Zlate lisice. Zlata lisica se je prvič odvila brez obeh ustanoviteljev, očeta Zlate lisice Dušana Senčarja, in očeta pohorskih smučarskih prog Francija Čopa. Leta 2005 je bila dvakrat najhitrejša Tina Maze.

V nedeljo, 19. julija, ob 10.38 se je nenadoma podrl osmi steber pohorske gondole. V nesreči so s stebrom na tla treščile tudi tri gondolske kabine, v katerih sta bila na srečo le dva potnika, ki sta na še večjo srečo ostala nepoškodovana. Do 46. Zlate lisice pa je bila izgrajena nova, osemsedežna.  Leta 2012 se je lisica selila še sedmič, prav tako ob jubileju leta 2014.

Progo pripravljali sami Pohorci

Andrej Rečnik, ki je z Zlato lisico tako in drugače povezan že vse od 70-ih let, je pred časom za naš medij pojasnil, kako je bilo pripravljati progo za svetovni pokal. “Začel sem kot pionirček, ko sem treniral pri Filipu Gartnerju,” se spominja Rečnik ter hiti razlagati kako drugače je bilo vse takrat. Zlata lisica je takrat potekala na “zgornjem stadionu”, start je bil na Bellevueju, tekmovalke pa so se nato spustile po stari Fiski in slalom končale na prvi ravnini, veleslalom pa nekoliko kasneje na zdajšnji Jonatanki.

Zlata lisica leta 1966, vir: Zgodovina mariborskega tekmovalnega smučanja

“Proge za lisico so urejali sami Pohorci, vse do končnega izdelka, to so bili predvsem pohorski kmetje, ki čez zimo niso imeli toliko delali ter so si tako zaslužili dodaten denar,” je dejal Rečnik ter nadaljeval, da jih velika večina ni smučala, obuti so bili v slabe čevlje, nekateri tudi z luknjami na podplatih, a za Zlato lisico ni bilo nobenemu nič težko narediti. Določeni Pohorci so imeli ure in ure, da so sploh prišli na delo, večina jih je bila iz Reke pod Pohorjem, ni bilo enostavno ali lahko.

Ni skrivnost, da Snežni stadion spada med bolj položne terene. Zato pa je selitev v Kranjsko Goro diametralno nasprotje: podkorenska proga je nemudoma najtežja v svetovnem pokalu za dekleta. 

“Pionirčki smo bili tam kot prva pomoč za hitro ukrepanje, skladišče je bilo na lokaciji današnje koče Koče, tam so bila razna orodja in vse kar niso mogli nositi po terenu sami. Takrat je delala vlečnica Bolfenk, s katero smo si omogočali, da smo prišli do vrha hitro, saj smo vsi trenirali smučanje,” je povedal Rečnik ter dodal, da so vse to počeli za cockto in enolončnico. A to ni bila najboljša nagrada, mladi smučarski pionirčki so v zameno za pomoč lahko sodelovali na večerni predstavitvi tekmovalk, ki je takrat potekala na Grajskem trgu. “Tam smo nosili table z zastavami udeleženk, kar naj je bilo kot otrokom v velik ponos. Vedno je bila borba kdo bo nosil ameriško zastavo,” se je spomnil Rečnik.

V teh dneh se je poslovila Rosi Mittermaier – Na Zlati lisici od leta1973-1976 na stopničkah, vir: Zgodovina mariborskega tekmovalnega smučanja

Tekmovanje zaenkrat ni ogroženo

Lisičji brlog bo torej tudi letos v Kranjski Gori, kjer pa jih prav tako pestijo vremenske razmere, zato organizatorji upajo, da bodo kljub visokim temperaturam uspeli izpeljati tradicionalno tekmo.

Direktor ženskih tekmovanj svetovnega pokala Peter Gerdol je na snežni kontroli, ki se je odvila dan pred Silvestrovim v Podkorenu, sicer dal dokončno zeleno luč. Vendar organizacijski ekipi tople vremenske razmere v zadnjih dneh niso šle na roko. A za zdaj kaže, da tekmovanje ni ogroženo.

Organizatorji so se znašli pred dilemo, kako čimbolj ohraniti snežno površino nedotaknjeno. Tekmovalke pred tekmama niso dobile priložnosti za preizkus. Petkov trening bo tako odpadel, proga je bila zaprta tudi za turiste in rekreativne smučarje, je za STA pojasnil vodja tekmovanja Mitja Dragšič. Nekaj težav so imeli z utrditvijo zgornjega dela proge, pri čemer so dobili tudi pomoč iz zraka. Na start veleslaloma so s helikopterjem prenesli zaloge shranjenega snega. “Da smo zadovoljili merilom in pokrili kritične točke,” je dejal vodja tekmovanja. Pričakujejo tudi pomoč narave.

Da bi tekmovanje obstalo v Mariboru, je bilo pred časom govora tudi o rezervni progi do Trikotne jase, ki bi lahko pripomogla, da bi Lisico dobili nazaj. Tega podviga se namerava lotiti tudi mariborski župan Saša Arsenovič, ki se namerava v Kranjsko goro podati tudi s tem razlogom, da bi nam lisico vrnil. Zdi se kot povolilna obljuba, čeprav to ni. Navsezadnje pa je le treba priznati, da tekmovanje, ki je nekoč močno zaznamovalo celotno dogajanje v mestu, ko so na trgu žrebali številke, ko so se otroci iz šol in vrtcev podali pod snežni stadion in ko so v “vipu” tekom tekmovanj potekali pomembni poslovni sestanki za celotno prihodnje leto, sploh več nima vpliva na štajersko prestolnico. Še več, Lisica, ki je Maribor postavila ne le na smučarskega, ampak na marsikateri zemljevid, je tako rekoč pred vrati, Mariborčanke in Mariborčani pa nimamo skorajda niti poštenega plakata, ki bi naznanjal, da se tekmovanje pričenja.