V letu 2023 obeležuje Pokrajinski arhiv Maribor (PAM) 90 let formalnega zbiranja, hranjenja in varovanja arhivskega gradiva. 29. aprila 1933 je bil namreč sprejet Poslovnik Banovinskega arhiva v Mariboru, s čimer je bila ustanovljena arhivska institucija z nalogo ohranjanja arhivskega gradiva na območju Štajerske, Koroške in Prekmurja.
Tradicija arhiviranja je starejša od arhiva
Kot je za nas pojasnila direktorica arhiva Nina Gostenčnik je tradicija zbiranja, ohranjanja in varovanja arhivskega gradiva na območju Pokrajinskega arhiva Maribor mnogo starejša kot sama institucija. Leta 1903 so slovenski izobraženci v Mariboru ustanovili Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko. Idejni vodja društva je bil vseskozi dr. Franc Kovačič. Pod njegovim vodstvom je društvo vzpostavilo trdne znanstvene temelje tako za knjižnico kot tudi arhiv in muzej. “Že ob ustanovitvi so društveni odborniki sklenili, da bodo začeli zbirati arhivsko gradivo zasebne provenience, predvsem zapuščine štajerskih kulturnih delavcev,” je za nas pojasnila.
Pravila Zgodovinskega društva. Foto: PAM.
Leta 1909 so sprejeli odločitev, da bodo arhivsko gradivo tudi publicirali. Prvi društveni arhivar je bil umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek, osnovo arhivske zbirke pa je predstavljal dar Mateja Slekovca, prvega društvenega predsednika. Obsežni osebni fondi vseh treh omenjenih začetnikov načrtnega znanstvenega dela med štajerskimi Slovenci, hranjeni v Pokrajinskem arhivu Maribor, predstavljajo neprecenljivo kulturno zapuščino.
Aktivnosti arhiva so skoraj ugasnile
Leta 1941, ko je arhiv prenehal obstajati kot samostojna ustanova, so ga kot oddelek priključili mariborskemu muzeju. Njegove strokovne aktivnosti so skoraj ugasnile. Kot samostojna arhivska kulturna ustanova je bil arhiv obnovljen šele v začetku leta 1952 z nazivom Državni arhiv LRS – podružnica Maribor. Leta 1963 je mariborski arhiv s statutom dobil svoj današnji naziv Pokrajinski arhiv Maribor in še danes enako pristojno območje.
Leta 1903 je bilo ustanovljeno Zgodovinsko društvo za Slovensko štajersko, 29. aprila 1933 pa ustanovljen Banovinski arhiv Maribor. Takrat sta novi arhivski ustanovi svoje arhivalije predali Zgodovinsko in Muzejsko društvo v Mariboru.
S posebno dotacijo, ki so jo dobili, so v arhivu nabavili potrebne predalnike, fascikle, vrečice ter kartoteko in tako ustvarili prvotno arhivsko in materialno tehnično osnovo mariborske profesionalne arhivske institucije.
V času vojne je bilo gradivo nedotaknjeno, a se je zaradi eksplozij pomešalo
Delo arhiva je prekinila nacistična okupacija leta 1941. Od vseh mariborskih kulturnih institucij, ki jih je okupator ukinil ali drugače preoblikoval, je bilo pri arhivu potrebnega največ časa, da so bile odpravljene okupatorjeve odločitve. Po osvoboditvi je arhiv deloval v sklopu muzeja s samo enim zaposlenim.
Gradivo Banovinskega arhiva je ostalo ves čas vojne neokrnjeno, je pa bilo zaradi bližnjih eksplozij precej pomešano. Do leta 1948 so uspeli urediti skladiščne prostore v bastiji mariborskega gradu. Leta 1952 se je arhiv “odcepil” od Pokrajinskega muzeja Maribor in postal Državni arhiv Slovenije – podružnica Maribor. Pristojno območje, ki jo je imel arhiv (vsa slovenska Štajerska, jugoslovanski del Koroške in Prekmurje), se je skrčilo z ustanovitvijo arhivov na Ptuju 1955 in Celju 1956.
Foto: PAM.
Leta 1963 je arhiv v Mariboru postal Pokrajinski arhiv Maribor. “S tem letom je začel arhiv izvajati zunanjo službo in sodelovati z ustvarjalci arhivskega gradiva. Konec leta 1970 se sedež arhiva preseli na današnjo lokacijo, vendar je bila celotna preselitev zaposlenih in gradiva izvedena šele v drugi polovici devetdesetih let. Sedanjo organizacijsko obliko in pristojnosti je Pokrajinski arhiv Maribor dobil na podlagi Zakona o arhivskem gradivu in arhivih iz leta 1997 in ustanoviteljskih aktov iz leta 2003. Na tej podlagi ustanoviteljske pravice v celoti izvaja Vlada Republike Slovenije.”
Arhiv do danes opravlja javno službo
Osnovno poslanstvo arhiva v preteklosti in danes je hramba arhivskega gradiva, neprecenljive kulturne dediščine in kulturnega spomenika.
“Kakor ima arhivsko gradivo, ki ga hranimo, trajen in poseben pomen za znanost, kulturo in pravno varnost prebivalcev, tako je tudi ustanova, ki to gradivo hrani, postavljena za varuha naše kulturne identitete in temeljev demokracije,” je še dodala direktorica arhiva.
Čitalnica, Foto: PAM.
Pokrajinski arhiv Maribor kot javni zavod s področja kulture opravlja javno službo, zato njegovo delovanje vpliva tako na lokalno kot na širšo skupnost. Uporabnikom posreduje gradivo v pravne in raziskovalne namene, izobražuje uslužbence javnopravnih oseb, ki delajo z dokumentarnim gradivom in druge zainteresirane predstavnike zasebnih pravnih oseb.
Nekoč predaja arhivskega gradiva ni bila zakonsko urejena, danes je
Nekoč predaja arhivskega gradiva v hrambo ni bila zakonsko urejena. V preteklosti je bila skrb za dokumentacijo tesno povezana z uveljavljanjem nekih pravic. Ustvarjalci dokumentov so se zavedali pomena zapisane besede in njihove dokazne vrednosti. Pa vendar arhivi kot samostojne institucije niso obstajali, dokumente pa so hranili ustvarjalci sami.
Predhodnik Pokrajinskega arhiva Maribor, Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko, je gradivo pridobivalo z darovi in depoziti. Ustanovitelji društva so tudi v pravilih zapisali, da bo društvo “zbiralo in preiskovalo arhivalno gradivo za domačo zgodovino”. Banovinski arhiv v Mariboru, ustanovljen leta 1933, je imel nalogo, da “odkriva, zbira in znanstveno proučuje javne, cerkvene in privatne arhivalije in arhive označenega ozemlja in skrbi, da se ohranijo”.
Pridobivanje arhivskega gradiva je v modernih časih zakonsko urejeno. Pokrajinski arhiv Maribor arhivsko gradivo pridobiva na podlagi Zakona o varovanju dokumentarnega in arhivskega gradiva od ustvarjalcev arhivskega gradiva, ki jih zakon določa (državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, pravne osebe javnega prava in zasebnega prava…) in morajo odbrano arhivsko gradivo predati 30 let od njegovega nastanka, je pojasnila direktorica.
Digitalizacija je prinesla nove načina hranjenja gradiva
Digitalizacija poslovanja tradicionalnih postopkov arhivskega dela ne spreminja preveč, je pojasnila Gostenčnik. “Arhivi še vedno izvajamo postopke strokovnih nadzorov nad ustvarjalci, vrednotenja dokumentacije, dajanja navodil za odbiranje arhivskega gradiva in njegovo predajo, ter skrbimo za varno hrambo v arhivski ustanovi,” je še dodala.
Digitalizacija pa je seveda prinesla nove pojavne oblike dokumentov in nove načine njihovega varovanja in hrambe. Od arhivov torej zahteva drugačna znanja in pristope k delu. Če smo nekdaj imeli v arhivski ustanovi le enega (ali nobenega) informatika, jih potrebujemo zdaj več. Ti informatiki pa morajo združevati znanje arhivistike in informatike.
Prostorske stiske še niso rešili
Pokrajinski arhiv Maribor si že nekaj desetletij prizadeva pridobiti nove, ustreznejše prostore za svoje delo.
“Zaradi prenapolnjenosti skladišč smo ustavili večje prevzeme arhivskega gradiva od ustvarjalcev, zato je investicija v nove prostore v prihodnosti nujna. V tem trenutku se rešuje problematika Enote za Prekmurje, gradi se nova stavba v Murski Soboti, prostori v Mariboru in Enoti za koroško območje pa so zaenkrat dovolj za gradivo, ki ga hranimo.”
