Z nastankom jugoslovanske države je Slovenija postala industrijsko najbolj razvito območje v Jugoslaviji. Ni imela več industrijsko podrejenega položaja kot v Avstro-Ogrski. Jugoslovanska država je za slovensko industrijo predstavljala veliko obetavno tržišče. Visoka carinska zaščita je ustvarila pogoje, da se je Slovenija, s 37 % vse tekstilne proizvodnje, razvila v največji tekstilni center v državi predvsem z bombažno tekstilno industrijo.Eden ključnih obratov, ki je tlakoval prihodnost in močno zaznamoval “mariborsko industrijsko revolucijo”, je Mariborska tekstilna tovarna, oziroma Mariborčanom dobro znan MTT, nekdaj največja jugoslovanska tekstilna tovarna.

Poslopje nekdanjega meljskega velikana ob Dravi danes neslavno propada, velika tovarniška ura, ki je delavce pozdravljala ob vhodu in jih priganjala k delu, danes sameva in spominja na “tiste druge čase”, ko so se v meljsko tovarno zgrinjale množice delavcev. V spomin zlati dobi tekstilne industrije, ki je pomembno vplivala tudi na razvoj in izgled našega mesta ob Dravi, kot ga poznamo danes, se bomo vrnili v čas, ko je MTT uspešno posloval in dajal kruh tisoče Mariborčanom. Izčrpne podatke, ki jih navajamo v prispevku, je z nami delil Marjan Matjašič, kustos za industrijsko dediščino iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor, kjer so se razcvetu mariborske tekstilne industrije poklonili z razstavo Maribor jugoslovanski Manchester.

V dvajsetih devet večjih tekstilnih tovarn na Slovenskem

Med letoma 1919 in 1923 je na Slovenskem pričelo delovati devet večjih tekstilnih tovarn. Do leta 1930 je nastalo nadaljnjih sedemnajst in nato do leta 1936 še devet velikih tekstilnih tovarn. Po tem letu, tudi zaradi bližajoče vojne, ni nastala nobena tekstilna tovarna več. V dvajsetih letih 20. stoletja se je v Sloveniji razvijala tkalska industrija, v tridesetih letih zelo intenzivno predilniška industrija. Kljub temu predilnice niso nikoli pokrile potreb tkalnic. Zato so poleg surovega bombaža iz ZDA in Velike Britanije tekstilne tovarne v Sloveniji uvažale še veliko bombažne preje iz Italije, Češkoslovaške in Avstrije.

MTT leta 1962. Foto: Dragiša Modrinjak, Večer.

Pred prvo svetovno vojno v Mariboru ni bilo tekstilne industrije. Dograditev hidroelektrarne Fala leta 1918, odločenost mariborske občine, da v mesto do leta 1920 napelje elektriko s Fale, ugodne cene zazidalnih površin, dobre železniške povezave, dovolj cenene delovne sile, pa tudi dovolj vode, so bili dejavniki presenetljivo hitrega nastajanja in razvoja tekstilnih tovarn v Mariboru.

Pomembno vlogo pri nastajanju tekstilnih tovarn v Mariboru so imeli tukajšnji trgovci Josip Hutter, Bedřich Schonsky, Ervin Zelenka, Marko Rosner in drugi. Bili so med pobudniki in lastniki tovarn. Mesto se je med obema svetovnima vojnama razvilo v mogočen center tekstilne industrije z okrog 15 veliki in večjimi tekstilnimi tovarnami, v katerih je delalo 7000 delavcev. 

Jugoslovanska zelo visoka carinska zaščita tekstilne industrije je v Slovenijo privabila češki kapital, v manjšem obsegu avstrijskega. Pomembno vlogo pri nastajanju tekstilnih tovarn v Mariboru so imeli tukajšnji trgovci Josip Hutter, Bedřich Schonsky, Ervin Zelenka, Marko Rosner in drugi. Bili so med pobudniki in lastniki tovarn. Mesto se je med obema svetovnima vojnama razvilo v mogočen center tekstilne industrije z okrog 15 veliki in večjimi tekstilnimi tovarnami, v katerih je delalo 7000 delavcev. Zraven njih je nastalo še več srednje velikih tekstilnih podjetij in manjših obratov. Maribor je postal jugoslovanski Manchester.

Prva tekstilna tovarna v Mariboru je bila Mariborska mehanična tkalnica in apretura Doctor in drug, Maribor. Podjetje sta 6. junija 1922 ustanovila industrialca Edvard Doctor in Ernest Zucker.

Prva tekstilna tovarna v Mariboru je bila sicer Mariborska mehanična tkalnica in apretura Doctor in drug, Maribor. Podjetje sta 6. junija 1922 ustanovila industrialca Edvard Doctor in Ernest Zucker. Tovarniška poslopja sta začela graditi že v prvi polovici leta 1922 na zemljišču Križni dvor ob studenškem kolodvoru. Najprej so s tekstilnimi stroji, postopoma prepeljani iz Doctorjeve tovarne na Češkem, opremili tkalnico. Decembra 1922 je v eni izmed pravkar dograjenih tovarniških dvoran začelo tkati prvih dvajset statev. Do konca leta 1923 je v Doctorjevi tovarni v Mariboru tkalo že 512 statev. Ob tkalnici so zgradili še poslopje za pripravljalnico, oplemenitilnico, skladišče gotovih tkanin, kotlarno, dravsko črpališče in upravno stavbo.

MTT prvi med jugoslovanskimi tovarnami začel izvažati

Ob koncu druge svetovne vojne je bilo v Melju, druga ob drugi, pet velikih tekstilnih tovarn. 1. julija 1946 so se združile nekdanje tovarne Marka Rosnerja Roteks, Jugotekstil in Jugosvila v Mariborske bombažne tkalnice; tovarni Hutter in drug in Mariborska tekstilna tvornica – MA-VA pa v Mariborsko tekstilno tovarno – MTT. Na začetku leta 1949 sta se tovarni Mariborske bombažne tkalnice in Mariborska tekstilna tovarna združili v podjetje MTT – Mariborska tekstilna tovarna, Melje. Na površini 10.000 m² je stalo šest tkalnic, tri predilnice in tri oplemenitilnice. Predilnice in oplemenitilnice so delale neprekinjeno v treh izmenah, a je tkalnicam še zmeraj primanjkovalo preje.

Nekdanje samostojne mariborske tekstilne tovarne MTT Melje, Predilnica in tkalnica Maribor, Merinka, industrija volnenih tkanin Maribor in Ruška tekstilna industrija so se 1. januarja 1963 združile v tekstilni Kombinat MTT Maribor. Nastalo je ogromno podjetje s 6500 delavci. Zmogljivosti združene tovarne so bile 70.000 bombažnih vreten, 2500 tkalskih statev, 5000 predilniških vreten za volno in 5000 vreten za sukanec.

Leta 1952 so pričeli zraven bombaža uporabljati umetna vlakna, ki so leta 1955 predstavljala že eno tretjino proizvodnje. Sredi 50. let 20. stoletja je bila Mariborska tekstilna tovarna – MTT po zmogljivostih in s 3.800 delavci največja jugoslovanska tekstilna tovarna. Slovela je po kvalitetnih bombažnih tkaninah. Prva med jugoslovanskimi tekstilnimi tovarnami je že leta 1951 pričela izvažati. Leta 1954 je na Bližnji Vzhod in v zahodno Evropo prodala 30 % letne proizvodnje tkanin. Zaradi premajhnih predilniških kapacitet so do leta 1960 izpeljali rekonstrukcijo in modernizacijo predilnic. Za predenje finejše preje so kupili nekaj najmodernejših ameriških predilnih strojev, s čemer se je proizvodnja finih prej povečala za 100 %. Ob tem so montirali tudi novo, najmodernejšo čistilnico bombaža v Jugoslaviji. Z nakupom novih statev so modernizirali tkalnico klota in za slabo petino povečali proizvodnjo.

MTT leta 1962. Foto: Dragiša Modrinjak, Večer.

Tekstilna tovarna Melje je že od 50. let 20. stoletja veliko izvažala. Bila je ena izmed največjih izvoznic metražnega blaga v zahodno Evropo. 50 % svoje letne proizvodnje je prodala v tujino. Izvoz je pokrival 140 % uvoza. Izvažala je v Skandinavijo, Turčijo, Nemčijo, na Nizozemsko, v ZDA, Alžirijo in v države Bližnjega Vzhoda. Velik kupec tkanin iz Melja je bila Jugoslovanska ljudska armada. Tekstilna tovarna Melje je vpeljala nove tehnologije za pletenje, novo tehnologijo žameta. Skupaj z Intendantnim inštitutom JLA iz Beograda so razvijali tkanine za armado, prav tako so razvili novo tehnologijo nanosov in premazov za športni program.

Nekdanje samostojne mariborske tekstilne tovarne MTT Melje, Predilnica in tkalnica Maribor, Merinka, industrija volnenih tkanin Maribor in Ruška tekstilna industrija so se 1. januarja 1963 združile v tekstilni Kombinat MTT Maribor. Nastalo je ogromno podjetje s 6500 delavci. Zmogljivosti združene tovarne so bile 70.000 bombažnih vreten, 2500 tkalskih statev, 5000 predilniških vreten za volno in 5000 vreten za sukanec.

Tekstilna tovarna Melje je že od 50. let 20. stoletja veliko izvažala. Bila je ena izmed največjih izvoznic metražnega blaga v zahodno Evropo. 50 % svoje letne proizvodnje je prodala v tujino. Izvoz je pokrival 140 % uvoza. Izvažala je v Skandinavijo, Turčijo, Nemčijo, na Nizozemsko, v ZDA, Alžirijo in v države Bližnjega Vzhoda. Velik kupec tkanin iz Melja je bila Jugoslovanska ljudska armada. 

V Kombinatu MTT so bile tri predilnice za bombaž, ena predilnica za volno, sukančarna, osem bombažnih tkalnic in ena tkalnica za volno. Predilniške kapacitete so bile med največjimi v srednji Evropi. Do združitve lokacijsko ločenih samostojnih tovarn je prišlo sredi njihove modernizacije. Po združitvi Kombinat MTT ni dosegal zadovoljivih gospodarskih rezultatov. Med letoma 1966 in 1968 je posloval z izgubo. Stanje je postalo nevzdržno, grozila je ustavitev tekstilne proizvodnje v Mariboru. V takšen položaj je kombinat zašel zaradi centralističnega vodenja in zaradi začetka gospodarske reforme leta 1965 v Jugoslaviji.

Oktobra 1972 so namesto dotedanjih obratov ustanovili štiri temeljne organizacije združenega dela (TOZD): TOZD Melje, TOZD Tabor, TOZD Merinka in TOZD Sukančarna. Oblikovane pa so bile tudi tako imenovane štabne službe. Nekdanji Kombinat MTT pa se je preoblikoval v Organizacijo združenega dela MTT (OZD MTT). Z začetkom leta 1976 je zaživela nova poslovno upravna ureditev SOZD MTT (Sestavljena organizacija združenega dela MTT). Dotedanji TOZD-i so postali DO (Delovne organizacije): DO Melje, DO Tabor, DO Merinka, DO Sukančarna, DO Teksta. Nekdanje štabne službe so se preoblikovale v DSSS (Delovna skupnost skupnih služb). V socialistični družbeni ureditvi je bila oblikovana proizvodno upravljavska organizacija podobna kapitalistični ureditvi. SOZD je dejansko bil koncern, DO pa njegove hčere.

Mariborska tekstilna tovarna MTT se je leta 1960 dogovorila z občino Ljutomer, da bo del tkalske proizvodnje preselila v Ljutomer. Občina je zgradila tovarno, MTT je opremila tovarniške prostore z rabljenimi stroji pripeljanimi iz mariborske tkalnice in izobrazila tkalke.

Šolali tudi bodoče tekstilce

Predhodnik tekstilnega inštituta Maribor je bil ustanovljen leta 1947. Glavna direkcija tekstilne industrije Jugoslavije je pri tekstilni tovarni MTT v Mariboru ustanovila prvi centralni tekstilni laboratorij za Jugoslavijo. Leta 1950 se je preoblikoval v Tekstilni inštitut Maribor in se leta 1953 preselil v zgradbo v Ulici kraljeviča Marka. Svoje raziskovalno in strokovno delo je usmeril na prejo in tkanine iz bombažnih in umetnih vlaken. Opravljal je raziskovalno dejavnost, preizkušal materiale, surovine, preje in tkanine. Projektiral je nove tekstilne tovarne in izdeloval načrte za rekonstrukcije obstoječih tovarn.

Tekstilni inštitut je bil dolgo časa edina raziskovalna ustanova v Mariboru. Njegovi strokovnjaki so pripravljali načrte rekonstrukcij tekstilnih tovarn v Jugoslaviji, projektirali so nove tekstilne tovarne predvsem v nerazvitih državah. Tekstilni inštitut se je povezoval s sorodnimi inštituti v svetu. Sodeloval je z vsemi pomembnimi svetovnimi proizvajalci tekstilnih strojev, opreme, pomožnih sredstev in surovin. Tako je lahko novosti s področja tekstilstva prenašal v jugoslovansko tekstilno industrijo.

MTT leta 1962. Foto: Dragiša Modrinjak, Večer.

Na začetku in v prvem desetletju razvoja tekstilne industrije v Mariboru skorajda ni bilo zaposlenih domačih strokovnjakov. Mojstre so industrialci pripeljali iz svojih tovarn v Avstriji in na Češkoslovaškem. Tuji tekstilni strokovnjaki so na noge postavljali proizvodnjo, priučevali slovenske tekstilne delavce in vodili proizvodnjo. V poznejših letih so tovarnarji pošiljali redke najsposobnejše domače delavce na specializacijo v tovarne na Češkoslovaškem.

Do leta 1930 v Sloveniji ni bilo tekstilne šole. Maloštevilni domači bodoči strokovnjaki so se šolali na tekstilni šoli v Leskovcu, višji tehniški šoli v Brnu na Češkoslovaškem ali opravljali specializacijo v tujini. Ministrstvo za trgovino in industrijo Kraljevine Jugoslavije je maja 1930 ustanovilo državno tekstilno šolo v Kranju. Odtlej sta bili v Kraljevini Jugoslaviji dve srednji tekstilni šoli: v Leskovcu v Srbiji specializirana za volneno industrijo in v Kranju za bombažno industrijo. Ko so leta 1933 prvi absolventi kranjske tekstilne šole v mariborskih tekstilnih tovarnah iskali službe, so se srečali z nasprotovanjem dotedanjih tujih tekstilnih strokovnjakov. Če so dobili delo, so morali opravljati slabše plačana dela.

Leta 1947 je Mariborska tekstilna tovarna – MTT ustanovila Industrijsko tekstilno šolo. Učilnice je najprej imela v tovarniškem obratu 2. Nato se je preselila v poslopje poznejšega Tekstilnega inštituta. Šola je izobraževala predilce, tkalce, plemenitilce, tekstilne strojnike. V šolskem letu 1947/48 je bilo vpisanih 109 dijakov iz cele Jugoslavije. Iz Slovenije jih je bilo 37. Šola je imela internat.

Leta 1947 je Mariborska tekstilna tovarna – MTT ustanovila Industrijsko tekstilno šolo. Učilnice je najprej imela v tovarniškem obratu 2. Nato se je preselila v poslopje poznejšega Tekstilnega inštituta. Šola je izobraževala predilce, tkalce, plemenitilce, tekstilne strojnike. V šolskem letu 1947/48 je bilo vpisanih 109 dijakov iz cele Jugoslavije. Iz Slovenije jih je bilo 37. Šola je imela internat.

V šolskem letu 1949/50 se je Industrijska tekstilna šola ločila od tovarne MTT in se osamosvojila. Leta 1953 je bila ukinjena tudi zato, ker se je v njene prostore vselil Tekstilni inštitut. Zaprtje Industrijske tekstilne šole se je hitro pokazalo kot napaka. V mariborskih tekstilnih tovarnah je namreč primanjkovalo strokovnega tekstilnega delavstva. Mariborske tekstilne tovarne so si po ukinitvi industrijske tekstilne šole pomagale s ponovno organizacijo tekstilnih tečajev. V šolskem letu 1948/49 je bila v Mariboru ustanovljena šola učencev v gospodarstvu za oblačilno stroko. Izobraževala je bodoče konfekcionarje – šivilje in krojače.

MTT leta 1962. Foto: Dragiša Modrinjak, Večer.

Društvo inženirjev in tehnikov tekstilcev v Mariboru si je zelo prizadevalo za ponovno ustanovitev tekstilne šole. Pripravilo je elaborat in v njem predlagalo triletno šolanje. Junija 1958 se je na ponovno ustanovljeno srednjo tekstilno šolo vpisalo že 72 dijakov. Ustanoviteljica šole je bila ponovno Mariborska tekstilna tovarna, soustanoviteljice pa tudi druge tekstilne tovarne, ki so prevzele njeno sofinanciranje. Že naslednje leto, 1959, je bila ustanovljena Višja tehniška šola s tekstilnim odsekom. Industrijska tekstilna šola je, da bi omogočila vpis dijakom v Višjo tehniško šolo, smer tekstilstvo, postala dvostopenjska. Dijaki, ki so končali drugo stopnjo, so dobili naziv tehnik in so lahko nadaljevali študij na Višji tehniški šoli.

Delavci aktivni pri kulturnih in športnih aktivnostih

V prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne so se delavci mariborskih tekstilnih tovarn v velikem številu udejstvovali v amaterskem kulturnem življenju. Delovalo je amatersko gledališče. S petjem je pričel pevski zbor Slava Klavora, ki se je razvil v odličen jugoslovanski moški pevski zbor. Nekaj časa je delovala glasbena šola za otroke tekstilnih delavcev. Obstajala je folklorna plesna skupina in tovarniška knjižnica. Leta 1945 je delavec, navdušen pevec, Jože Žnidarčič, ustanovil pevski kvintet MTT. Ob kvintetu je začel peti tudi 40 članski pevski zbor pod vodstvom zborovodje Josipa Laha. Kasneje je postal dirigent zbora in kvinteta delavec Franc Robnik.

Deset nekdanjih igralcev amaterskega gledališča Slava Klavora je svojo poklicno pot nadaljevalo kot profesionalni igralci v slovenskih poklicnih gledališčih. Štirje med njimi, Danilo Benedičič, Milena Muhič, Vlado Novak in Milada Kalezić so za umetniške dosežke prejeli Borštnikov prstan.

Tovarniške kulturne skupine so najprej delovale v okviru tovarniškega sindikata, kasneje pa v Sindikalnem kulturno umetniškem društvu Slava Klavora, ustanovljenem leta 1948. V SKUD Slava Klavora je delovalo lutkovno gledališče, ki ga je vodila Sonja Karlin. Za otroke je pripravilo predstave Janko in Metka, Rdečo kapico in druge. Iz gledališke skupine MTT je nastalo amatersko gledališče Delavskega prosvetnega društva Slava Klavora. V prvem obdobju so igralci pred predstavo najprej postavili improviziran oder. Kasneje so delavci tehniških obratov postavili pravi oder s vso tehnično opremo. Oder je deset let stal v tovarniškem obratu 3. Za vsako novo predstavo so jim v tehniških obratih izdelali kulise in igralske rekvizite. Med igralci sta veliko igrala Jože Debevc in Sonja Karlin. Deset nekdanjih igralcev amaterskega gledališča Slava Klavora je svojo poklicno pot nadaljevalo kot profesionalni igralci v slovenskih poklicnih gledališčih. Štirje med njimi, Danilo Benedičič, Milena Muhič, Vlado Novak in Milada Kalezić so za umetniške dosežke prejeli Borštnikov prstan.

MTT leta 1962. Foto: Dragiša Modrinjak, Večer

V MTT je deloval tovarniški radio, v tovarnah so razstavljali likovni umetniki, med delavce so s predstavami prihajali gledališki igralci. Svojevrstno kulturno – umetniško ustvarjanje med tekstilnimi delavci do propada tovarn je bilo oblikovanje novih tkanin, risanje vzorcev, z režisersko umetniškim navdihom pripravljene modne revije v Jugoslaviji in tujini in scenske postavitve razstavnih paviljonov na sejmih.

Mariborska tekstilna tovarna je kmalu po drugi svetovni vojni kupila vilo v Crikvenici s 30 posteljami. Zaradi neprimerne lege jo je kmalu prodala, a je v istem kraju leta 1958 najela počitniški dom Slavija. Delavci MTT so v Crikvenici letovali do leta 1961. 

V drugi polovici leta 1945 so sindikati iz meljskih tekstilnih tovarn ustanovili telovadni aktiv. Razdeljen je bil po športnih panogah na odbojko, namizni tenis, šah in jadranje. Kasneje so ustanovili telesnovzgojno društvo Tekstilstroj. Že čez nekaj mesecev se je društvo preimenovalo v Telovadno društvo Partizan MTT. Športno življenje delavcev se je razmahnilo. Člani so uredili letno telovadišče. Na njem so tekmovali v lahki atletiki, nogometu, odbojki, kegljanju, košarki in streljanju. Aktivno so delovali tudi v planinskem društvu, strelskem društvu in brodarskem društvu.

Bogato in raznovrstno športno udejstvovanje se je na igrišču MTT odvijalo do leta 1965, ko so ga spremenili v tovarniško deponijo premoga. Športno življenje zaposlenih, predvsem v lahki atletiki in telovadbi, je povsem zamrlo. Smučarji tekstilci so smučanjem pričeli takoj po koncu druge svetovne vojne. Sodelovali so pri gradnji planinskih koč Jelka in Pajkovega doma ter pri obnovi Glažute. Skupaj s smučarji iz gorenjskih tekstilnih tovarn so pripravljali smučarska tekmovanja – Tekstiliade. Smučarsko društvo MTT jih je organiziralo pri Glažuti, Ribniški koči, Arehu in Bellevue-ju.

Na Pohorju je Tovarna volnenih tkanin Merinka imela dom Jelka. Mariborska tekstilna tovarna iz Melja je upravljala planinski dom Glažuta. Predilnica in tkalnica s Tabora je bila lastnica Pajkovega doma. Leta 1958 je MTT kupila še Gasilsko kočo pri Mariborski koči. V pohorskih planinskih kočah so tekstilni delavci preživljali dopust čez vse leto. Na Glažuti so med zimskimi počitnicami prirejali smučarske tečaje za otroke delavcev, čez vso zimo pa tudi za zaposlene.

Mariborska tekstilna tovarna je kmalu po drugi svetovni vojni kupila vilo v Crikvenici s 30 posteljami. Zaradi neprimerne lege jo je kmalu prodala, a je v istem kraju leta 1958 najela počitniški dom Slavija. Delavci MTT so v Crikvenici letovali do leta 1961. Takrat je tovarna v Poreču kupila počitniški kamp z lesenimi počitniškimi hišicami sredi borovega gozdička. V poznejših letih so počitniške kapacitete ob morju povečevali z zamenjavo ležišč v planinskih kočah Jelka in Pajkov dom na Pohorju za ležišča ob morju.

 

MTT leta 1962. Foto: Dragiša Modrinjak, Večer.

Na Pohorju je Mariborska tekstilna tovarna iz Melja je upravljala planinski dom Glažuta. Predilnica in tkalnica s Tabora je bila lastnica Pajkovega doma. Leta 1958 je MTT kupila še Gasilsko kočo pri Mariborski koči. V pohorskih planinskih kočah so tekstilni delavci preživljali dopust čez vse leto. Na Glažuti so med zimskimi počitnicami prirejali smučarske tečaje za otroke delavcev, čez vso zimo pa tudi za zaposlene.

Tovarniška stanovanjska skupnost 

Načrtno gradnjo stanovanj so pričeli leta 1951 z ustanovitvijo tovarniške stanovanjske skupnosti. Takoj po vojni so obnovili med bombnimi napadi poškodovane stavbe. V letu 1952 so pričeli z novogradnjami blokov v Maistrovi in Razlagovi ulici. Ker je bila izgradnja v središču mesta draga, so leta 1955 najprej zgradili stanovanjska bloka »Metuljček« na Pobrežju. Do konca leta 1958 so na Pobrežju dogradili že pet blokov. Na pobreškem platoju je bil nato dograjen še »mladinski blok«. Vanj so se vselili mlajši delavci, ki stanovanj do tedaj niso dobili, ker so imeli prednost starejši delavci.

Leta 1960 sta bila zgrajena še dva bloka s 64 stanovanji. V enem izmed njih so uredili vrtec. Oktobra 1960 se je stanovanjska soseska poimenovala po z Mariborom pobratenim angleškim Greenwichem. Leta 1963 so dogradili stanovanjski blok »bumerang« s 105 stanovanji. V istem obdobju so najprej obnovili starejše stavbe ob Valvazorjevi ulici, obenem pa zgradili več stanovanjskih blokov ob Ulici Moše Pijade, med njimi desetnadstropno stolpnico. Leta 1965 so tekstilni delavci in njihove družine bivali v 144 sobah, 40 garsonjerah, 261 enosobnih, 427 dvosobnih stanovanjih, nekaj je bilo tudi večsobnih stanovanj.

Leta 1965 so tekstilni delavci in njihove družine bivali v 144 sobah, 40 garsonjerah, 261 enosobnih, 427 dvosobnih stanovanjih, nekaj je bilo tudi večsobnih stanovanj.

Leta 1966 je bil ob Betnavski cesti zgrajen stanovanjski blok s 106 stanovanji, ki so ga financirale tudi druge mariborske tovarne, v katerih so bili zaposleni zakonski partnerji tekstilnih delavcev.

Poimenovanje delavskega naselja MTT na pobreškem platoju v naselje Greenwich ob obisku delegacije iz Greenwicha 1960. Foto: Danilo Škoflič, Večer.

Leta 1958 so v MTT Melje uredili delavsko prehrano. Urejeni sta bili kuhinja in jedilnica. Pripravljali so enolončnice za vse tri izmene, pri čemer je tovarna za dopoldansko in popoldansko izmeno prispevala 40 % cene obroka, za nočno izmeno pa 100 %. Po združitvi tovarn so toplo malico vozili še v tekstilno tovarno na Taboru in v Merinko. Na dan so pripravili 2950 toplih enolončnic. V osmih buffetih so delavci po ugodnih cenah dobili brezalkoholne pijače in suho hrano.

Vse tekstilne tovarne so imele urejeno zdravstveno varstvo zaposlenih. V MTT Melje je bila splošna ambulanta na voljo cel dan v dveh izmenah. Dvakrat tedensko je delala ambulanta za ženske bolezni, enkrat na teden je prihajal nevrolog. Imeli so tudi zobozdravstveno ambulanto, ki je delala dopoldan in popoldan. Sredi 60. let 20. stoletja je bilo v sindikat včlanjenih 3946 zaposlenih. Blagajna vzajemne pomoči je na leto obrnila 87 milijonov dinarjev, od tega je članstvu posodila 50 milijonov din.

Vse tekstilne tovarne so imele urejeno zdravstveno varstvo zaposlenih. V MTT Melje je bila splošna ambulanta na voljo cel dan v dveh izmenah. Dvakrat tedensko je delala ambulanta za ženske bolezni, enkrat na teden je prihajal nevrolog. Imeli so tudi zobozdravstveno ambulanto, ki je delala dopoldan in popoldan. Sredi 60. let 20. stoletja je bilo v sindikat včlanjenih 3946 zaposlenih. Blagajna vzajemne pomoči je na leto obrnila 87 milijonov dinarjev, od tega je članstvu posodila 50 milijonov din.

MTT po številu zaposlenih največja tovarna v severovzhodni Sloveniji, ki ima nad 4000 zaposlenih, od tega 70 odstotkov žena. Foto: Dragiša Modrinjak, Večer.

Leta 1953 je predstojnica transfuzijskega oddelka Splošne bolnišnice Maribor dr. Drina Gorišek vpeljala prostovoljno obliko krvodajalstva namesto dotedanjega plačanega odvzema krvi. Zaposleni v tekstilnih tovarnah MTT so v velikem številu postali redni krvodajalci. V vseh tekstilnih tovarnah MTT Melje, Predilnici in tkalnici in v Merinki, je bilo ob združitvi v Kombinat MTT leta 1963 preko 700 krvodajalcev. Aktiv prostovoljnih krvodajalcev je bil med največjimi v Jugoslaviji.

Gasilski prapor je Industrijsko gasilsko društvo MTT razvilo na dan samoupravljanja 3. septembra 1955. Septembra 1956 so na Pohorju v bližini Mariborske koče svečano odprli obnovljeno gasilsko kočo. Industrijsko gasilsko društvo je leta 1965 z državnim odlikovanjem odlikoval predsednik republike Josip Broz- Tito.

S pričetkom druge svetovne vojne leta 1939 so v tovarnah morali po zakonu ustanoviti zaščitne oddelke za obrambo pred zračnimi napadi, katerih osrednji del so bile gasilske čete. Mestna gasilska enota Maribor je za delavce, ki so bili izbrani za gasilce tovarniških gasilskih čet, s 1. julijem 1940 organizirala gasilske tečaje. Iz tovarne Hutter in drug se je gasilskega tečaja udeležilo 13 delavcev. Po osvoboditvi leta 1945 je gasilska četa sodelovala pri čiščenju ruševin in obnovi tovarniških objektov. V vseh tekstilnih tovarnah v Melju so delovala industrijska gasilska društva, ki so se združila ob združitvi tovarn. Prva leta po osvoboditvi je bila oprema industrijske gasilske čete MTT skromna in nepopolna. Veliko gasilskega orodja so gasilci izdelali sami. Največji tekmovalni dosežek je Industrijsko gasilsko društvo MTT doseglo leta 1968 na jugoslovanskem tekmovanju v Titovem Užicu s prvim mestom. Zastopalo je Jugoslavijo na gasilski olimpijadi v avstrijskem Kremsu in 4. julija 1969 doseglo prvo mesto.

Gasilski prapor je Industrijsko gasilsko društvo MTT razvilo na dan samoupravljanja 3. septembra 1955. Septembra 1956 so na Pohorju v bližini Mariborske koče svečano odprli obnovljeno gasilsko kočo. Industrijsko gasilsko društvo je leta 1965 z državnim odlikovanjem odlikoval predsednik republike Josip Broz- Tito.