Delavci migranti so davčni rezidenti Republike Slovenije, ki se na delo dnevno ali tedensko vozijo v tujino. So ljudje, ki prihajajo predvsem iz obmejnih krajev, ki sicer životarijo na pogorišču slovenskega razvojnega modela in kjer delovnih mest praktično ni.

»Denar, ki ga zaslužimo v tujini, dobesedno uvažamo v Slovenijo in posledično nismo na plečih slovenske socialne in zdravstvene blagajne. Namreč delavec, zaposlen v tujini, prejema vse socialne prispevke iz tujine, tudi vse zdravstvene storitve krije tuja zdravstvena blagajna. Pa vendar, naši Sloveniji vse to ni dovolj. Le-ta zahteva še doplačilo dohodnine, ki pa v večini primerov ni razlika dohodnine, kot radi pojasnjujejo,« pove dr. Barbara Pregl Breznik, podpredsednica Sindikata delavcev migrantov (SDMS)

Temeljne razlike

Gre namreč za temeljne razlike med dvema delovnima okoljema, kakor tudi med dvema davčnima ureditvama, ki jih je praktično nemogoče združiti, oziroma za to ni interesa. Eden takšnih primerov je tudi prejemanje porodniškega nadomestila. Mlada mamica prejema nadomestilo iz tuje zdravstvene blagajne, kjer je le-to socialni transfer in je temu primerno že toliko znižan. V Sloveniji je ureditev popolnoma drugačna. Porodnica prejme bruto znesek porodniške, zato znižanje nadomestila za obvezne prispevke in dohodnino ne občuti. Slovenska davčna uprava pa tudi tuje nadomestilo obdavči po enakem sistemu kot slovensko, kljub temu, da smo že večkrat skušali pojasniti, da omenjeni nadomestili ne bi smeli biti obravnavani enako.

In slednje je bila kaplja čez rob mladi družinici iz Šentilja, ki so se, v pričakovanju tretjega otroka, praktično čez noč odločili za izselitev iz Slovenije.

To je njihova zgodba:

»Zadnjih nekaj let smo skoraj vsakodnevno poslušali od sorodnikov in bližnjih prijateljev: “Škoda, da takrat, ko ste kupili hišo, niste šli čez mejo, se danes ne bi ukvarjali s temi davki itd..“  Seveda, resnica… a kaj, ko to ni tako lahko.. imava dva otroka, ki obiskujeta šolo in selitev v drugo državo prinese toliko sprememb in prilagajanja, do si tega nismo upali storiti…do sedaj je to bil glavni razlog, da se za ta korak nismo odločili.

Mož dela v Avstriji že 15 let, sama sem bila, preden sva imela otroka, zaposlena v Sloveniji. Ko sta bila otroka še majhna, smo kupili hišo, blizu meje, ker sem si zmeraj želela tudi jaz delati v Avstriji. Ta želja se mi je izpolnila, uredila sem si dokumente in vsa dovoljenja in začela delati kot “negovalka”.

Seveda nam je šlo lepo, z dvema plačama iz Avstrije smo lepo živeli, lahko smo si privoščili dopuste itd. Vse pa je dobilo grenki priokus, ko se je začelo govoriti o “dvojni obdavčitvi”.

Sprva tega nisva jemala resno, oziroma sva upala, da se bo zakon spremenil ali prilagodil, da vseeno vse to ne bo tako strogo. A kaj hitro nama je postalo jasno, da nihče ne pade skozi in da s tem zakonom v Sloveniji mislijo še kako resno.  Mož je začel dobivati položnic z zneski nad 5000€, seveda brez obračunanih olajšav (potni stroški, malica), zato sva za preostala leta naredila samoprijave, da sva se vsaj tukaj izognila astronomskim zneskom.

Zadnjih nekaj let, ko sva v Avstriji zaposlena oba, pa žal ta denar, ki smo si ga pred leti še lahko planirali za boljši dopust, gre za dohodnino.

Mož si je znesek z olajšavo za otroka še zbil na neko primerno številko, 500-700€ letno, moji zneski so bili znatno višji, od 2500-3000€. In ko si te zneske preračunaš, če si daješ na stran vsak mesec, je to mesečno še en dodaten obrok za kredit. Seveda se tukaj stvar še ne ustavi.

Prvi otrok je šel že v šolo, za vrtec drugega smo plačevali 329€. Ko se pozanimaš zakaj toliko, pa vedno znova dobiš pod nos, da se v Avstriji lepo zasluži in da dobimo tudi lep otroški dodatek, kar je sicer res, nihče pa tukaj ne razmišlja o številkah, ki jih dobivamo ponavadi konec leta na položnicah iz FURS-a.

Lani nas je presenetila novica, da se bo naša družina povečala še za enega člana. Seveda smo bili zelo veseli, a ko smo začeli razmišljati, kakšne “stroške” to prinese, smo takoj vedeli, da moramo nekaj spremeniti. Za jasli bi plačali polno ceno, okoli 400€ mesečno in to do otrokovega tretjega leta. Nato sem se pozanimala za porodniško. Ker se bom najverjetneje odločila za varianto, ki je vezana na dohodek zadnjih mesecev, bom dobila tudi porodniško lepo plačano, kar pa zopet pomeni, da naslednje leto Sloveniji plačam toliko več in seveda zopet gorimo o štirimestnih številkah.

In tukaj smo začeli tehtati naše možnosti. Kaj bomo? Še naprej sužnji naši državi, ali bomo proti temu kaj naredili?

Že par let je bilo nekje v naši podzavesti, da morda pa res nekoč, sicer ko bodo otroci starejši, gremo čez mejo.. . V želji po lepšem in boljšem življenju. Začeli smo se spraševati, če morda ni točno sedaj pravi čas za to?  Z otrokoma sva se začela o tem pogovarjati, ju nekako pripravljati na to. Na začetku o tem nista hotela niti slišati, kaj bo s šolo, ne bosta imela več istih sošolcev, prijateljev?!?

V teh nekaj mesecih smo se pozanimali, kaj vse je potrebno storiti po selitvi. Našli smo stanovanje, nedaleč od slovenske meje, ga najeli. Sprva smo načrtovali, da otroka do konca šolskega leta obiskujeta šolo še v Sloveniji, a je ravnateljica šole v Avstriji predlagala, da čimprej začneta s poukom tam. Tako smo tudi naredili.

Sedaj, ko je ta korak za nami, razmišljamo. Kaj vse mora človek narediti za boljše življenje? Naša matična država, država, v kateri smo odraščali nas dobesedno prisili v odločitve, ki še zdaleč niso lahke.

Spominjam se, kako sem bila panična pred prvim delovnim dnem v Avstriji, greš “neznano kam”, v drugo okolje, govoriti moraš tuj jezik, z ljudmi, ki imajo druge delovne in življenjske navade. Ampak, ko si “vržen v vodo, splavaš”…  in sem se navadila.

Enako je sedaj z otrokoma. Le da onadva nista menjala samo šole, ampak sta se naenkrat soočila s toliko novimi stvarmi, da res razmišljam, od kod nam moč in volja za vse to. Čez noč sta zamenjala dom, hiško, ki jima je do pred nedavnim še pomenila neko varno življenjsko okolje, za stanovanje nekje v tujini. Šolo, v kateri ne poznata nikogar, se niti ne znata pogovarjati, prijatelje, sošolce … Vse je novo. Vse to v želji za boljše življenje.

Čaka nas še veliko delo, prodaja hiše v Sloveniji, odjava vsega imetja, telefonov in drugih naročnin, rezidenstva. A ko bo to vse urejeno, verjamem, da nas čaka zopet normalno življenje, brez odrekanja, preračunavanja vsakega evra, skrbi in strahu pred vsemi odločbami FURS-a in nato položnicami. Tako da, Slovenija, vsi naši ministri itd.:

Naš primer ni edini, vse več ljudi se odloča za tak korak. In to ne zaradi kakšnih modnih trendov, ali ker nam je do tega, ampak zato, ker se v Sloveniji enostavno ne da več normalno živeti. Sami smo si poiskali službe čez mejo, v želji po boljšem zaslužku, in za ta denar se odrekamo marsičemu, nekateri so tudi po več dni oddaljeni od svojih družin. Ne izkoriščamo države, državnih transferjev … In kaj dobimo v zahvalo?«

Podpis: Žena in mamica (skoraj že) treh otok, zaposlena v Avstriji