Zaposleni v zdravstvenih ustanovah se srečujejo z mnogimi očitki. Marjetka Bešić je objavila svoje misli.

Objavljamo pismo Marjetke Bešić, ki je zaposlena v Domu Danice Vogrinec Maribor. Za objavo se je odločila, saj ji je velikokrat hudo poslušati o tem, kaj naj bi delavci počeli s starostniki v domovih: »Res je, situacija ni rožnata in marsikje se kaj reže vstran kot v vseh panogah v državi.« Starostnike naj bi zmerjali, jim ne dali hrane, jih pustili, da dobijo rane, naj jim ne bi zamenjevali plenic, zdravila pa naj bi nosile čistilke.. To je le del očitkov, s katerimi se srečujejo zaposleni.

Objavljamo njene misli:

»Sem samo človek, ki je včasih utrujen, žalosten,..«

Prijaznost, nasmeh – ja priznam. Včasih je težko iztisniti iz sebe zadnje atome moči in jih dati v nasmeh. Sem samo človek, ki je včasih utrujen, žalosten,.. Oprostite. Pustimo, da se delajo rane – Ko gledam , kako iz telesa odteka vse kar je živega, ko infuzije odpovedo, ko obračam iz leve, desne, masiram, in ne gre.

»Ne vidite me, ko vašo mamo nahranim z hrano, ki ste jo sami prinesli, ne veste pa, da bi mama raje jedla od vas«

Jim ne damo hrane in pijače – O moj Bog! Dostojanstvo mi ne dovoli, da bi se branila pred takimi obtožbami. Pač niste videli, ko sem odšla v kuhinjo prositi za pečena jajca, ko so se »zluštala« osebi, ki že leta nima nobenih obiskov. Tudi niste videli sodelavke, ki je doma spražila fižolo na zaseki, da jo je dala stanovalki. Ne vidite me tudi takrat, ko vašo mamo nahranim z hrano, ki ste jo sami prinesli, pa je niste dali, ker je baje to moje delo. Ne veste, da bo vaša mama raje jedla od vas, da je to vse kar še ima.

»Zavarovalnica ne da. Pa ste tiho«

Ne zamenjamo plenic – Jih, a zavarovalnica je rekla 3 na 24 ur in vsi ste tiho. Rekli so tudi, da 90 letnik, ki še hodi, čeravno uporabi neslutene napore, da pride do stranišča  in če tudi mora tja vsake dve uri, mu plenica ne pripada. Zavarovalnica ne da. Pa ste tiho.

Čistilka nosi zdravila – Ne,še ne….A veste kaj je pa hecno ? Zavarovalnica se tudi s tem strinja, ker je rekla takole: »Sestra ti pripada le, če zdravila jemlješ trikrat na dan , če jih samo enkrat ali dvakrat, potem ti zdravstvena nega ne pripada in zdravila lahko jemlješ sam, tudi če si star in se ti roke tresejo. Pa ste spet tiho.«

»Strah me je tega, kaj mi bo še sploh pripadalo v moji starosti«

Ne, ni me strah tega kdo bo skrbel zame, ko bom stara, strah me je tega, kaj mi bo še sploh pripadalo v moji starosti in čemu vse boste še tiho, ko bo zavarovalnica rezala vse globlje in globje. Ni me strah, zato ker vidim sodelavke z solzami v očeh ob postelji umirajočega. Vidim jo se smejati , da spravi v dobro voljo nekoga, ki ima slab dan. Vidim jo, ko se poistoveti z dementnim in je ta dan njegova vnukinja, bivše dekle ali kaj tretjega. Vidim jo, ko prosjači za še eno žličko več, za samo požirek več.

Vem pa tudi, da boste prav v vsakem od domov našli vsaj 10 ljudi, ki ta dan še niso bili umiti, vsaj 20 jih ni dobilo kosila, in vsaj 30, ki so tisti dan že bili na delu, okopali vrt, nahranili živino v štali. Našli pa boste tudi 99 odstotkov delavcev, ki je naredilo vse kar so zmogli in dali vse kar imajo. 1 odstotek »plevela«, najde se jih ,verjemite,.. »Ker z razliko od vas, mi vidimo in jih odtrgamo.«