68 let star Jože in njegova soproga, 63-letna Majda Hauzer, sta lastnika pet hektarov velike kmetije iz Cogetincev v Slovenskih goricah. Od smrti njunih dveh sinov se soočata ne le z žalostjo zaradi tragične izgube, zaradi starosti jima tudi ni več lahko delati na kmetiji. Celotna skrb za posestev, živali in čebele, s katerimi se pridno ukvarja Jože Hauzer, je postalo preveliko breme za zakonca v jeseni življenja. Sedaj za pomoč prosita par pridnih rok, nekoga, ki bi pomagal pri delu in naposled tudi podedoval celotno kmetijo. V zameno želita samo pomoč na kmetiji, na njej bi seveda lahko tudi živeli. Iščeta predvsem mlado družino, a imata pri tem tudi nekaj pogojev.

Kdo bi prevzel njegov čebelarski muzej?

Kot je za naš osrednji mariborski spletni medij Maribor24.si povedal Jože Hauzer, samo obdelovanje zemlje ni takšen problem, on išče predvsem nekoga, ki bi prevzel njegovo čebelarsko dediščino. Na svoji posesti ima namreč čebelarski muzej, v katerem hrani kar 150 eksponatov, ima pa tudi 6 čebelnjakov. Je lastnik številnih starinskih orodij za čebelarjenje pa tudi starinskih kmetijskih strojev, ki jih je pridno zbiral kar 40 let. Za vse te reči pa žal nima primernega prostora.

Ne mara kadilcev, nasilnežev in pijancev

Odkar sta ostala brez sinov, si z ženo želita, da bi na njuno kmetijo prišla delati in živeti sposobna mlada družina. Pa vendar doslej nista imela sreče. Par pridnih rok iščeta že nekaj let, navsezadnje so za Slovenske novice o zakonskemu paru, ki išče družino za delo na svoji kmetiji, pisali že leta 2014. »Prišlo je že nekaj ljudi, ampak se zanje nisva odločila. Vedno je bilo kaj narobe. Moram povedati, da ne sprejemam kadilcev in pijancev, tega pa res ne.«

Prav zaradi kadilcev je sam postal invalid in se je moral invalidsko upokojiti. V podjetju, kjer je nekoč delal, je bil obkrožen s kadilci, vsi so kadili znotraj. Pozneje je zaradi tega zbolel na pljučih. Motijo ga tudi nasilneži.

»Prišla je neka družina s tremi otroci. Pri mizi se je mali fant tako ustrašil svojega očeta, da se je polulal. Se vam to zdi normalno?« Pojasnjuje, da bi potem ženska ostala na kmetiji sama s tremi otroci, mož bi pa odšel, saj takšni zakoni verjetno ne morejo trajati, njegova kmetija pa bi spet ostala praznih rok.

Pomoč potrebna tudi okrog hiše

Problem zakoncev Hauzer predstavlja tudi potreba po prenovi hiše. Bilo bi potrebno menjati staro streho. Gospod ima ves material, a tega sam ne more popraviti. Tudi makedamska cesta do njune hiše je zelo nehvaležna za slehernega morebitnega obiskovalca. »Na občini ne želijo plačati za novo asfaltirano cesto,« pravi. »Tudi pozimi je tule katastrofa, saj nikdar ni spluženo.«

Brezplačno bi se polastili njegove zbirke

Kot pravi, k njem hodijo čebelarji iz vseh koncev sveta. »Midva z ženo jih pogostima, potem pa si ogledajo naš muzej,« pravi. Nič kaj dobrega pa ni imel povedati o slovenskih obiskovalcih. Obiskali naj bi ga številni občinski funkcionarji, ki so ga prosili, če jim preda svoje čebelarske starine, a brezplačno. Kot je povedal za naš portal, je bil nad takšno prošnjo ogorčen. »Kako mi sploh lahko pogledajo v oči?« se sprašuje za naš portal. »In potem mi rečejo, da me bodo kot čebelarja počastili po moji smrti, kot da bi to moralo zaleči, da jim kar brezplačno predam vse svoje imetje,« še dodaja. Kot pravi, bi jih kvečjemu prodal, razmišljal je o 40 tisočakih, čeprav bi bilo potrebno določene predmete restavrirati. O njegovi muzejski čebelarski zbirki je napisano celo dobrih 400 strani obsežno diplomsko delo avtorice Jane Kavčič iz leta 1998.