V nedeljo, ko so vse trgovine zaprte, se gre po svežo zelenjavo za nedeljsko kosilo na kramarja. “Po paradižnik za naš piknik danes,” na vprašanje zakaj je obiskala sejem pove ena izmed obiskovalk. Pa ne samo zelenjava, tu se najde vse. Potrebujete nove kopalke? Imajo jih! Nove športne čevlje? Tudi to imajo! Se vam je pokvaril star sesalnik in potrebujete rezervni del, da ga popravite? Brez skrbi, našli ga boste med kupi delov, le malo morate pobrskati. In tako je že leta in leta.

Novo, staro, sveže… Vse se najde na največjem mariborskem sejmu. Ne samo mariborskem, mogoče največjem sejmu daleč naokoli. “Prvič sem tu. Nisem še videl večjega sejma, res sem kar malo presenečen,” o svojem prvem obisku pove Tomaž. Tudi sama sem sejem obiskala prvič. Opozorili so me, da je bolšjak res ogromen in da se na njem najde marsikaj, a priznam, nisem pričakovala, da se bom na njem izgubila. ”Čakaj a sem tu mimo že šla? Ne, ne, teh koles še nisem videla”. Sejem je pravi labirint.

Od elektronike, rezervnih delov, rjavečih žebljev, starih vaz, sadik pa do živih piščančkov. ”Vse in hkrati nič,” kakor mi, na vprašanje kaj lahko najdeš na sejmu, odgovori obiskovalec, je zagotovo najboljši opis ponudbe.

Po imenu sodeč sem pričakovala, da bodo prodajali res samo “kramo”, a me je ponudba prijetno presenetila. Izkaže se, da tudi krama nekaterim pride prav. “Že tri tedne sem iskal del za motor in sem ga končno našel. V trgovini se ga ne da več dobiti, motor je že star. Tu sem ga našel pri stricu, ki je kar po delih prodajal skoraj isti motor,” o svoji srečni najdbi pove obiskovalec.

Več je ponudbe, a manj dejanskih nakupov

Bolšji sejem poteka pred nekdanjo tovarno avtomobilov na Teznem že desetletja. Na začetku so tu prodajali le kramarijo, starine, staro orodje in take reči, ponudbi se je pridružil tekstil nato so začeli prodajati še sadje, zelenjavo in druge kmečke izdelke. Kot pove Andreja, ki na sejmu že več kot desetletje prodaja takšne in drugačne kreme iz naravnih zelišč, se je ponudnikov zares namnožilo, kar potrjuje tudi pogled izven območja sejma. Svoje “stojnice”, kar so pravzaprav le na kup naložene drobnarije, so si nekateri postavili kar na zelenico in parkirišče sosednje trgovine Lidl.

Andreja nadaljuje, da je sicer tudi ljudi veliko več, a jih veliko manj dejansko kaj kupi. “Je veliko več ljudi tukaj ob nedeljah, tudi tujcev je ogromno, predvsem z Avstrije. Ampak promet pa ni ravno dober. Sama imam nekaj stalnih strank, ki so zadovoljne z našimi izdelki in se zato rade vračajo”. Večina jih pride le malo pobrskat, kaj spit in se podružiti.

“Ne, nič ne kupujemo. Gremo na en deci, tja na “štant”. Sej nimaš v Mariboru drugače kam it. Malo, da se sprehodimo, kakšno rečemo in kaj spijemo,” pove možakar, ki na sejem skoraj vsak teden zahaja že leta.

Najbolj se prodaja kakšno sadje in zelenjava, kar potrjujejo kolone pred stojnicami kmetij. “Dobiš tako ta pravo, sveže, domače. Ni isto, kot v trgovini. Pa cenejše je. V trgovini daš za tri paprike 3 eure, tukaj pa je cela vreča za manj kot deset,” pove obiskovalka, ki nato odhiti domov, da pripravi zelenjavo za kosilo.

Niso vse cene končne

“Po čem je ta slika?” “15 evrov.” “Dam ti 10.” Tako na sosednji stojnici, obiskovalec spodbija ceno. In mu tudi uspe. Andreja pravi, da je barantanje, oziroma ‘handlanje’, zelo pogosto.

“Vsi hočejo nižjo ceno, včasih popustim, kaj je tisti evro manj. A nekateri pa želijo vse zastonj. To pa ne, nekje je meja.”

Prodajalci imajo gotovo rajše tiste, ki kar po prvi ceni kupijo ‘robo’, a nekateri namenoma podajo višjo ceno, da se lahko potem pogajajo. ”Vedno določim ceno za nekaj evrov več, tudi to barantanje je čar prodajanja,” svojo skrivnost po uspešnem pogajanju razkrije prodajalec. Tudi sama poskusim za malo nižjo ceno kupiti škatlico za nakit, a mi ne uspe. Potrebujem še malo vaje. Mogoče ponovno poskusim na naslednjem kramarju.