Krajinski park Kamenščak – Hrastovec velja za zavarovano območje, ki zajema del gričevja Slovenskih goric med Dravsko in Pesniško dolino ter med Završko vasjo, Koreno, Voličino in Hrastovcem ter predstavlja del t. i. osamelega krasa z nadzemeljskimi in podzemeljskimi kraškimi pojavi. Razteza se v širini od enega do dveh kilometrov od Dupleka na jugozahodu do Hrastovca na severovzhodu. Na območju, ki obsega 851 hektarjev, poleg laporja prevladujejo še glina in melj, pesek, peščenjak, prod in litotamnijski apnenec. Prevladujejo vrtače in kraški izviri, ki jih domačini imenujejo izvirki ali zvrečine. Iz tamkajšnjih kamnolomov so v preteklosti apnenec uporabljali kot gradbeni material, v rimskih časih pri gradnji Petovione oz. današnjega Ptuja in tudi vurberškega gradu. Med drugim so ga kopali v kamnolomu Reberca in ga tovorili po dveh poteh; skozi Grajensko dolino in po Dravi od Dvorjan. Obe poti sta se končali na Ptuju.
Z območja Spodnje Korene so odvažali litavski apnenec, z Zgornje svetobarbarskega
Na območju današnje Spodnje Korene leži gozdnati greben Reberca, odkoder so nekoč Rimljani, kasneje pa tudi domačini iz manjših kamnolomov, odvažali kamen (litavski apnenec), ki je v preteklosti služil kot gradbeni material v rimski Petovioni. Kot piše v zborniku Občine Duplek, V ogledalu časa, je še danes je skrivnost, kako so v rimskih časih kamnite bloke spravljali do mesta obdelave v Petovioni.
Na območju današnje Zgornje Korene, ki je daleč naokoli poznana po cerkvi sv. Barbare iz 18. stoletja, so že Rimljani v kamnolomu lomili “svetobarbarski” apnenec rumene barve, ki je poln lupinic morskih živalic, in je nastal kot usedlina na morskem dnu. To je eden izmed dokazov, da so bile Slovenske gorice v davni preteklosti pod morsko gladino. Na širšem območju Slovenskih goric je pred 18 milijoni let obstajalo plitvo, toplo morje, ki so ga poseljevali polži, školjke, korale, alge in druge živali. Tamkajšnji apnenec ne velja za posebno trdo kamnino za izdelavo spomenikov, je pa odličen gradbeni material. V zborniku najdemo domnevo, da so bila pri Dvorjanah ob Dravi nakladališča za litavski apnenec iz kamnolomov na Reberci, za »barbarski apnenec« iz Zgornje Korene pa nekoliko višje, ki je kot stavbno gradivo po vodni poti prišel do petovionskih kamnoseških delavnic za obdelavo kamna, katerega so uporabljali za gradnjo rimskih hiš in svetišč.
Nekateri objekti, zgrajeni iz tamkajšnjega apnenca, stojijo še danes
Irena Lenič, predsednica Društva za zdravilne rastline, cvetje in vrtnine Melisa Korena in lokalna turistična vodnica, nas je popeljala na mesto nekdanjega kamnoloma na Reberci, kjer je danes gozd. V času, ko je bil kamnolom aktiven, tam najverjetneje še ni bilo dreves. S prvimi izkopi apnenca naj bi začeli že Rimljani, tamkajšnji prebivalci pa naj bi na tem mestu intenzivno kopali pred kakšnimi dvesto leti. “V tistem času je bilo na območju Korene največ gradenj. Nekateri objekti, zgrajeni iz tukajšnjega apnenca, stojijo še danes. Nekaj so jih obnovili, drugi propadajo. Na takšnih stavbah se jasno vidi, da so za gradnjo uporabljali kamen v kombinaciji z lesom in ilovico,” pove Leničeva in doda, da je v Zgornji Koreni še vedno ohranjena njena 200 let stara rojstna hiša, ki je v celoti zidana s kamnom. Ker so njeni zidovi zelo široki, je v njej poleti vedno hladno, pozimi pa toplo. Njen dedek je pred približno sto leti iz kamnoloma na Reberci še vozil kamenje, po drugi svetovni vojni pa ga je za gradnjo ceste kupoval vurberški graščak.
Delo v kamnolomu je bilo težko, opravljali so ga ročno, kamnite bloke so prevažali s konjsko in volovsko vprego, obdelovali naj bi na mestu gradnje. “Tukajšnji apnenec so uporabljali tudi za gradnjo gradov na Vurberku in na Ptuju. Zanimivo je, da so si številni domačini na svoji zemlji izkopali manjše kamnolome, iz pridobljenega kamna pa gradili hiše.”
Leničeva pravi, da je bila na ta način zgrajena tudi njena rojstna hiša, ki je zdaj v celoti obnovljena, bližnji lokalni kamnolom pa je zasut. Še danes na tistem območju niso rodovitna tla. Sicer pa so kamen uporabljali tudi za gradnjo prometnejših cest, ki so povezovale Vurberk, Koreno, Hrastovec in Lenart, ter za poti, ki so po vaseh povezovale večje kmetije. “Moj dedek je dejal, da so zidali ceste. Ostanki teh poti so ponekod vidni še danes.” Kot še dodaja Irena Lenič, je mogoče litavski in “svetobarbarski” apnenec lepo oblikovati. Iz njega je zgrajena tudi cerkev sv. Barbare na Zgornji Koreni. Sv. Barbara sicer velja za zavetnico rudarjev. “Po legendi naj bi vsak domačin, ki je prihajal k maši, s seboj prinesel en kamen za gradnjo cerkve.” Da je širše območje Korene (od Kamenščaka do Voličine) res bogato z apnencem, vedo povedati tudi tamkajšnji kmetje, ki pri oranju na njivi pogosto naletijo na večje ali manjše kamne.
Tudi s Ciglencami, še enim naseljem v dupleški občini, je povezana zanima zgodba. Kraj je bogat z glino, iz katere so v preteklosti izdelovali cigl (opeko), in to v ciglarni, ki naj bi se nahajala kar sredi gozda. V današnjem naselju Stražišče pa je bil v času turških vpadov postavljen stražni stolp, s katerega so vojaki opazovali tisto območje.
Leničeva znanje prenaša na druge
Ker je ljudi, ki poznajo zgodbo korenškega kamnoloma, vedno manj, naša sogovornica to vedenje prenaša na mlajše rodove. S tem namenom je v marcu organizirala pohod, na katerem so sodelujoči spoznavali zdravilne rastline in lokalne znamenitosti kraja.
