V božičnem času jemo jedi, ki jih preostalo leto ne uživamo. Med njimi je tudi tatarski biftek. O njegovem izvoru kroži več kot le ena zgodba. Med njimi je tudi legenda o Tatarih. Gre za ljudstvo, ki danes živi v Povolžju in Sibiriji, izvorno pa je nastalo z mešanjem mongolskih osvajalcev in plemen na območjih med Evropo in Azijo okoli 13. stoletja.
Potovali in osvajali so ozemlje s konji. Obenem pa je bilo konjsko meso tudi njihova hrana, zato je tudi izvorni tatarski biftek iz konjetine.
Legenda pravi, da so Tatari na svojih pohodih konjsko meso dajali pod sedlo, da bi se med ježo zmehčalo. O tem je poročal že Benečan Marco Polo, ki je Tatare videl jesti mleto surovo meso.
Evropejci so jed začeli uživati v 19. stoletju, popularizirali pa so jo Francozi v zgodnjem 20. stoletju, kjer so jo v sodobni obliki, s surovim jajcem in mešanico značilnih začimb in zelišč, gostom postregli v uglednih restavracijah. Kot sesekljano meso z začimbami in jajčnim rumenjakom ga opisuje kuharska enciklopedija iz leta 1938, viri iz leta 1921 pa kot surovo sesekljano meso s tatarsko omako ob strani.
