Sara Mostafaloo prihaja iz Slovenskih goric, natančneje iz Benedikta. V času srednje šole in po njej pa je živela v Mariboru in Ljubljani. V Ameriko je odhajala zadnja 3 leta, tam pa je kasneje zaradi ljubezni tudi ostala.

Po končani II. gimnaziji v Mariboru se je vpisala na Pravno fakulteto Maribor, kjer je tudi diplomirala. V času študija je za pol leta odšla na Erasmus izmenjavo v Francijo, natančneje v Tours. Na izmenjavi se je naučila tudi francoščine ter prvič imela zares možnost izkusiti samostojno življenje izven Slovenije. Sama zase pravi, da je to bila res fantanstična izkušnja zanjo. Takrat (sedaj je to že dobrih 8 let nazaj) pa se je tudi bolj intenzivno začela ukvarjati z družbenim omrežjem Instagram. Ko se je vrnila z izmenjave, je že začela sodelovati z raznimi blagovnimi znamkami ter odprla tudi prvo lastno podjetje s pokrivali, imenovanim The Blonde Bliss.

Moda je njena prva ljubezen

V podjetju The Blonde Bliss so izdelovali unikatna pokrivala, hkrati pa tudi social media marketing. To podjetje je lansko poletje tudi zaprla, saj je v tem času že imela delno življenje v Sloveniji in delovno v Ameriki. To je bilo zelo slabo za posel, saj ni bila na voljo oz. tam kjer bi morala biti. V Chicagu ji je sicer uspela prodaja pokrival v dveh trgovinah, vendar je potovanje Slovenija-Amerika pretežko, da bi sama skrbela za dva trga.

Pokrivala in klobuki bodo vedno moja ljubezen, ampak včasih je treba biti realen, ko nekaj enostavno več ni, kar bi si želel. Na žalost je bilo vse skupaj preveč zame in nisem več zmogla.

“O življenju v tujini sem sanjala že kot otrok”

“Vedno se spomnim, ko mi je mama rekla, da sem že kot majhna govorila, kako bom živela v Franciji in dejansko se je to tudi zgodilo,” pravi. O Ameriki in življenju tam pa nikoli ni ravno razmišljala. Bolj ji je bilo zanimivo, da bi se tja odpravila kot turist in obiskala Los Angeles, New York in ostala mesta. Nikoli pa dejansko ni imela želje živeti v ZDA.

Nepozabna priložnost čez lužo

V Ameriko je prvič odšla zaradi sprejetja v Professional Fellowship Program, ki ga je organizirala Ameriška ambasada v Sloveniji in sponzoriralo zunanje ministrstvo ZDA. Izbrali so 4 podjetnike iz vsake države, ki so dobili to priložnost, da oddidejo na plačanih 5 tednov izobraževanja in spoznavanja, kaj pomeni biti podjetnik v ZDA. “Nisem ničesar pričakovala, iskreno, ampak mi je bilo res zelo všeč. Spoznala sem ogromno ljudi, navezala veliko novih stikov in res sem 24 ur na dan samo delala in spoznavala ljudi.”

Sedaj ima res ogromno poznanstev, ker je tudi že odšla z mentaliteto, da res izkusi in spozna, kakšni so ljudje tam. V tistem času je spoznala tudi svojega fanta oz. sedaj moža (poročila sta se konec januarja letos) in se zaradi tega tudi potem za stalno preselila v Ameriko. “Večkrat sva se pogovarjala, kdo bo naredil ta velik korak in na koncu se je bilo zanj dosti težje preseliti v Evropo kot pa zame v ZDA,” pravi.

“V srednji šoli sem komaj kaj znala angleško”

“Spomnim se, kako sem v srednji šoli komaj kaj znala angleško,” pove v smehu. “Vem, da smo kdaj po testu na tablo napisali besede, ki smo jih v testu napisali narobe ali pa popolnoma narobe razumeli naloge, in vedno je bilo vsaj par odgovorov mojih”. Čeprav je to profesorica naredila anonimno, da nihče ni vedel, čigave so bile te napake, nikoli ne bo pozabila smeha sošolcev. “Res niso vedeli, da sem bila to ravno jaz, ampak dovolj je bilo, da sem jaz vedela”, pove v smehu.

Res lahko dosežeš vse kar si želiš, če le imaš željo in voljo!

Sedaj govori tekoče angleško, angleščina ji je postala kot materni jezik, pravi pa tudi, da velikokrat opazi, da ima večje besedišče kot nekdo, ki mu angleščina dejansko je materni jezik. Zaradi izmenjave v Franciji pa govori tudi francoščino. Skupaj govori 5 jezikov, ampak je tudi nekaj jezikov, katere delno razume, jih pa sicer ne govori. “Iskreno: do 22. leta sploh nisem bila za jezike.” Sedaj ji grejo hitro v uho, ampak izključno zato, ker je obdana in hkrati prisiljena govoriti jezike, saj pravi, da takrat to učenje in razumevanje postane lažje. “Vedno svetujem, da se posameznik vrže v neudobno situacijo in zagotovo bo splaval.” Brez neudobnih situacij se res ničesar ne naučimo, pravi.

Nikoli se ni dokončno poslovila od družine in prijateljev

Zaradi zveze na daljavo in 6 ur časovne razlike je vedela, da bo do selitve enkrat prišlo. “Ko je bila pri nas ura 14.00, se je on šele zbudil, z dela pa je šel, ko je bila pri nas ura polnoči.” Komunikacija je zaradi tega bila zelo težka, prav tako pa sta v takšni situaciji bila kar 5 mesecev. “Res je bilo težko,” pravi.

Kot že ogromnokrat pred tem je tudi lani septembra v Ameriko odpotovala, da bi ga obiskala, a je na koncu tudi ostala, saj jo je par dni pred njenim odhodom nepričakovano zaprosil in čez 5 tednov sta bila že mož in žena. “Iskreno nisem niti vedela, da bom ostala, kar je bilo še toliko težje, ker se nisem nikoli zares poslovila od družine in prijateljev,” je povedala.

“Vedno imaš možnost vrnitve nazaj domov”

Dejstvo je, da se morajo vsi, ki se kadarkoli odselijo, sploh tako daleč, marsičemu tudi odreči. “Jaz na žalost ne moram oditi iz ZDA na obisk v Slovenijo, ker zaradi papirjev ne smem zapustiti ZDA. Če pa bi državo zapustila, se ne morem vrniti, dokler papirji ne bodo urejeni,” pravi. Trenutno ne more videti svoje družine in prijateljev. V Ameriki vse tvoje dosedanje izkušnje z delom in izobrazbo ne pomenijo skoraj nič, če si tujec. “Vsi začnejo znova. Ali gredo nazaj na faks ali pa začnejo z veliko nižjo službo, kot je njihova dejanska izobrazba. Nekako moraš sprejeti, da začenjaš novo življenje in se moraš znova dokazovati,” pravi.

Tudi sama je morala nazaj na faks, saj njena dosedanja izobrazba ni bila dovolj oz. v Ameriki ne bi mogla delati kot pravnica. Sicer so ji priznali oz. dovolili, da študij nadaljuje z magisterijem, vendar je to, kot pravi, še vseeno velik izziv zanjo. Odkar je diplomirala, je namreč minilo 7 let, poleg tega pa so fakultete v Ameriki plačljive in tudi kriteriji za sprejem so kar visoki.

Ne samo, da se odrečeš vsemu temu, ampak se dejansko odrečeš vsemu, kar si do sedaj poznal in ti je bilo blizu ter domače. Od kulturnih razlik, mentalitete, pogledov na svet, navad, hrane, načina življenja, itd. Sicer mora vsak pri sebi pretehtati, ali je vredno ali ne. Iskreno nimaš česa izgubiti, ker vedno lahko greš nazaj v Slovenijo oz. domov. Boljše je poskusiti, kot pa celo življenje obžalovati.

“Če kaj pogrešam, je to res normalna hrana”

Po enem letu življenja čez lužo še vedno najde stvari, ki jo šokirajo ali pa spravijo v smeh. Nikakor se ne more navaditi na hrano, ki ni niti približno podobna naši. “Okus je drugačen, vse je polito z omakami, da se okus popolnoma zakrije, hitre hrane je ogromno, praktično na vsakem vogalu in to je tudi tisto kar se večinoma uživa,” pojasnjuje in dodaja, da v primeru, da želiš kaj dobrega, je pa zelo drago, pa še takrat je okus povprečen. Najraje kuha doma, ker tako manj zapravi in ker lahko hrano pripravi po svojem okusu. Poleg hrane pa je v Ameriki zanjo velika sprememba tudi neozaveščenost o okolju. “Ogromni avtomobili, pitje vode iz plastenk, poraba elektrike itd. Se mi zdi, da Slovenci vseeno živimo bolj v sožitju z naravo in imamo do nje neko spoštovanje, medtem ko se tukaj vrti vse samo o velikih in ogromnih količinah. Od hiš, avtomobilov do hrane in pakiranj,” pravi.

Nikoli ne bo pozabila, ko je prvič odšla v trgovino CostCo, kjer prodajajo na debelo, trgovina pa izgleda kot eno ogromno skladišče. Do stropa in konca skoraj ne vidiš in res imajo vse, pove v smehu. Nakupovalni voziček je bil za dva naša in imela je občutek, kot da potiska tank. “Definitivno je zanimivo, sploh če prvič vidiš vse to skupaj,” dodaja. “Tukaj je res možno doseči karkoli si želiš, dokler si pripravljen delati za to,” pojasnjuje. Nekakšen šok za njenega moža po obisku Slovenije je bil ravno ta, da so ljudje po delu ali službi bili zunaj, se zabavali in uživali. “To je mogoče nekaj, česar pa res ne vidim tukaj, saj vsi samo delajo cele dneve in šele med vikendom komaj zadihajo,” je opazila.

Trenutno skušam nekako najti to ravnovesje med dvema ekstremoma. Ampak te delo res zasvoji in motivira, sploh ko vidiš, kaj vse se da narediti in doseči. Dokler si delaven, res lahko napreduješ pri delu najmanj enkrat na leto. In za svoje delo boš vedno nagrajen. Možnost napredovanja je dobesedno od osnovne pozicije pa do direktorja. In tukaj se potem vidi potem njihova delavnost in zagnanost. Ko pride do dela, res nimajo limita.

Mešanje različnih kultur

Njen mož prvotno prihaja iz Irana, je Perzijec. V Združene države se je priselil, ko je bil star 6 let in od takrat živi v Ameriki. “Zdi se mi, da je kultura Bližnjega vzhoda bolj podobna naši, kot pa ameriška. Tako, da se dejansko v nekaterih stvareh se midva bolj razumeva, kot pa naju razumejo Američani,” pojasnjuje. Seveda pa ima njen mož izkušnjo z njegovo kulturo večinoma preko njegovih staršev, ker se on namreč svojega življenja v Iranu zaradi starosti bolj malo spominja.

Dokler se spoštuješ in sprejmeš razlike, je vse dobro. Mogoče te različne kulture prisilijo, da si malo bolj odprt in tudi imaš malo več potrpljenja in razumevanja. Zdi se mi, da dokler imaš podobne vrednote, si lahko iz katerekoli kulture in boš brez problema shajal drug z drugim.

“Sem zelo odprta in ekstrovertirana oseba”

Starša njenega moža sta zelo odprti osebi in sta jo takoj sprejela. “To bo sedaj zvenelo noro in ko pogledam nazaj, sem kar šokirana, ampak dejansko sta me spoznala, ko sem dobesedno s kovčki priletela kar do njih domov in pri njih doma preživela 3 mesece,” pojasnjuje. Tudi prijatelji in ostali so bili super. “Jaz sem zelo odprta in ekstrovertirana, tako da nimam problema pri spoznavanju novih ljudi, tudi zaradi konstantnih selitev sem se privadila, da moram biti odprta za nova poznanstva, ker če ne bi bila, bi bila povsod sama,” pove.

Ne ve pa, ali se kdaj res popolnoma privadiš na življenje v Ameriki, ko si prvi del svojega življenja preživel v Sloveniji. “Definitivno sem sprejela, da bom vedno drugačna od njih na svoj način in da je to čisto v redu. Nekatere navade sem sprejela in jih tudi spremenila, nekatere pa so ostale iste in tudi to je normalno,” pojasnjuje. V kolikor pa kdaj kaj naredi ali reče drugače, je pa tudi oproščeno, ker taki smo po njihovem mnenju Evropejci. Poleg hrane pogreša še ležernost Slovencev, da se res znamo sprostiti in uživati življenje. Komaj časa, da bo v prihodnosti lahko obiskala Slovenijo in ponovno videla to našo čudovito deželo, pravi.

 Iskreno res ne vemo, kaj imamo, dokler ne oddidemo. Vsi Slovenci, ki jih poznam in prav tako živijo v tujini, so zelo ponosni na našo naravo, kulturo in zgodovino.

“Američani so v primerjavi s Slovenci bolj vesel in nasmejan narod”

“Mislim, da imamo vsi prednosti in slabosti in res težko kaj rečem objektivno brez, da bi pri tem bila pristranska,” pove glede razlik med Slovenci in Američani. Večina teh, ki jih je spoznala, sploh ne potuje veliko, saj nekateri izven Združenih držav sploh še nikoli niso bili. Zato meni, da smo Slovenci kot narod malo bolj splošno razgledani in vemo vsaj nekaj o vsaki tematiki, kar pa je definitivno posledica šolskega sistema in pa lege naše države, saj smo samo nekaj ur stran od štirih držav z različnimi kulturami in jeziki.  Pravi pa, da so Američani res bolj nasmejani in dobre volje v primerjavi z nami. “Res, da je to lahko kdaj zlagano, ampak vseeno. Mi smo mogoče malo bolj direktni in brez zadržkov,” še doda.

“Če te tvoje sanje ne plašijo, pomeni, da niso dovolj velike!”

Najbolj jo navdihuje to, da res lahko dosežeš vse, kar si želiš. Pri tem ni omejitev in strahu. Vse meje, ki jih imamo v življenju, smo si postavili sami in to lahko pove tudi sama iz svojih izkušenj. “Navdihuje me dejstvo, da vsakič, ko sem stopila iz cone udobja in bila čisto prestrašena in negotova, se je zgodilo nekaj še večjega in boljšega, kot sem si sploh prvotno želela,” pravi. To jo je naučilo, da so tveganja in neudobne situacije vedno nagrajene, dokler si seveda ti dober in pošten.

“Včasih mi nekatere slovenske besede kar izginejo”

Iz Slovenije najbolj pogreša hrano, pove v smehu. “Mami in očetu sem že “jamrala”, da mi je zmanjkalo bučnega olja, hvala bogu sem v internacionalni trgovini našla Vegeto  in imam vsaj nekaj,” še dodaja v smehu. V tamkajšnjih trgovinah je sicer našla tudi pašteto Argeto, Smoki, Jaffa kekse, Milko, itd. Težko je razumeti, ampak včasih res pogrešaš nek znan okus ali vonj, pravi.

Ko pogrešam Slovenijo, poslušam slovenske pesmi, ker mi manjka jezik. Na žalost ne govorim slovensko vsak dan in vmes kakšne besede kar izginejo. Definitivno pogrešam naše centre mesta, kjer sediš s prijatelji in piješ kavo ter uživaš v mestnem vrvežu. Naše zgradbe imajo vse neko zgodovino in “dušo”. Ne vem, ne znam opisati vsega, kar mi nariše nasmeh na obraz ob misli na Slovenijo. Od obale in morja, do Triglava, jezer, jam, vinogradov, gradov, centrov mest pa do spontanega srečanja sošolca iz srednje šole na sprehodu. Slovenija je tako majhna, ampak obenem imamo vse na tako majhnem delu zemlje.

Tudi njen mož po obisku obožuje Slovenijo in ne neha govoriti o vsem, kar je tukaj videl. Všeč mu je bila Postojnska jama, pogled iz Blejskega gradu na otok in jezero, … “Mislim, da imamo res toliko lepot, mimo katerih dnevno hitimo in se niti ne ozremo okoli sebe,” pojasnjuje.

Načrti za prihodnost

Trenutno se nahaja oz. živi v zvezni državi Severna Karolina in obiskuje magisterij na Pravni fakulteti, saj ji brez magisterija ne dovolijo delati pravosodnega izpita. Njeni načrti za prihodnost so kar veliki. Najprej bo po magisteriju delala pravosodni izpit, ker pa ima vsaka zvezna država svoj pravosodni izpit, se mora najprej odločiti, v kateri zvezni državi sploh želi delati. “Definitivno mi je cilj delati dva pravosodna izpita in potem iskati službo v odvetniški pisarni ali v večji korporaciji,” pravi. “Poznavanje jezikov je kar velika prednost, tako da želim delati v korporativnem pravu pri združitvah in prevzemih (M&A), ampak nikoli ne veš,” še dodaja. Ima tudi druga področja prava, ki jo zanimajo in priložnosti je res ogromno, pravi. Njen trenutni cilj je delati v Kaliforniji in New Yorku.