Tri žrtve in štirje osumljenci. Na šolskem centru, kjer »team building« na Pohorju nikoli ne bi in ni mogel rešiti vseh težav. Je pa rešila primer – »crknjena« varovalka. Ko se je Martinu Vrenku v zadnjem delu nadaljevanke Primeri inšpektorja Vrenka dobesedno posvetilo, kdo je moril z zavorami, svetilko in koritom, je bil neizprosen. Zadnjega morilca je dotolkel tudi z neuslišano prošnjo po lulanju. Šele ko ga je res »zašil«, pa mu je navrgel: »Zdaj se lahko polulate!«

Tri žrtve in štirje osumljenci. Ja, zadnji, tretji ekranizirani primer je bil za inšpektorja Martina Vrenka res najtežji. Ne le zanj. Tudi oba bližja sodelavca, forenzike, šefico, šefa od šefice, šolski kolektiv, upravljalko penziona. In prav vsi so računali nanj. Seveda so. Na Martina Vrenka. Da se mu bo nekako posvetilo. In se mu tudi je. Dobesedno.

Posvetilo se mu je pa pri očetu, ki je računal samo na to, da bo sin lahko svojemu morebitnemu sinu nekdaj izročil motor in čelado. Da bo razumel, kako v življenju niso vse samo primeri in biti dober inšpektor. Ko se je Vrenku le posvetilo in je primer rešil, smo lahko toliko bolj razumeli Daria Vargo, ko nam je v intervjuju za Maribor24 povedal, da Vrenko pač najboljše počne točno to. Rešuje primere. Drugega niti ne zna.

Malo je manjkalo, pa…

Tretji primer Brez zavor, torej peta in šesta, zadnja epizoda nadaljevanke Primeri inšpektorja Vrenka, ki ga je Avgust Demšar sicer naslovil Tanek led, je bil najbolj napet, gledljiv, skoraj živčen. Najbrž tudi zato, ker smo bili nagrajeni za vztrajnost, kar smo (na)povedali po prvem delu. In še bolj, ker so nam šole, ravnatelji, učiteljice pač bolj blizu kakor razstave (Retrospektiva) ali lastniki elitnih stanovanj (Zlatovranka).

Predvsem pa je na koncu Vrenko prišel najbližje situaciji, ko primera ne bi razrešil. V tem je bil Varga tudi najbolj prepričljiv. Čeprav je tokrat manj hodil po Mariboru. Ni zdržal pri Vodnem stolpu, ni šel čez most.

Predvsem pa je na koncu Vrenko prišel najbližje situaciji, ko primera ne bi razrešil. V tem je bil Varga tudi najbolj prepričljiv. Čeprav je tokrat manj hodil po Mariboru. Ni zdržal pri Vodnem stolpu, ni šel čez most. Niso bili živčni le njegovi osumljenci, ki jih je bilo celo več kot žrtev v srednješolskem centru, za katerega lahko mirno rečemo, da bi potreboval kaj več kot le »team building« na Pohorju, da bi razrešil vse (ne)profesionalne odnose.

Vrenko pa je bil ves čas profesionalen, a se mu je tokrat posvetilo ravno takrat, ko je bil nemočen. Pri očetu Borisu (Janez Hočevar Rifle), ki je (ob)sedel doma v temi, ker ni našel svetilke, s katero bi si posvetil v pregorele varovalke in jih zamenjal.

Vsega »kriva« je varovalka

Tako je ključni primer, banalno, ampak nikomur tuje, rešila pokvarjena varovalka. Primer, v katerem so ubijale pokvarjene zavore, svetilka in korito. In to potem, ko se je narisalo, da so čisto vsi, Robert, Edo, Klavdija in Danilo, potencialni in legitimni morilci. Motivov več kot viskijev z limono! In ko ni bilo povsem več jasno, kako in zakaj so bili umori med seboj povezani. Kaj je bil vzrok, kaj posledica?

Še dobro, da je v prijateljici Mojci (Katarina Čas) tudi po romantičnem druženju v prejšnji epizodi našel zatočišče, čeprav tokrat veliko časa za osebne načrte ni imel. Nič več o jazz festivalu v San Sebastianu.

Še dobro, da je v prijateljici Mojci (Katarina Čas) tudi po romantičnem druženju v prejšnji epizodi našel zatočišče, čeprav tokrat veliko časa za osebne načrte ni imel. Nič več o jazz festivalu v San Sebastianu. Zdaj se je za šankom hitro odprl, povedal, da sta se prej, ko je bila mama še živa, z očetom videla manj, zdaj mu pa vsakič pač kaj prinese. In stereotipno in nekoliko zastarelo verjame, da bi očeta dom za starostnike povsem ugonobil. Pa mu punca (do)pove, da saj imata drug drugega. In je ta primer rešen, ko si povesta: »Dobro je imeti nekoga na stara leta. Ali pa že prej.«

Pritisk šefov (ne) pomaga

Mnogo težje je bilo razvozlati vse medsebojne odnose med zaposlenimi v šolskem centru. Biti ravnatelj je očitno iz prizme serije še kako mamljiva funkcija. Nasploh gre slutiti tezo, da bi očitno nekateri morili za službo v šolstvu. Nihče ne bi rad ostal brez ur, sindikalistka bi rada kandidirala čez leto in pol za ravnateljico še sama, učitelj matematike si posilstvo razlaga po svoje, učitelj športne je pa očitno sumljiv že sam po sebi. In nato je tu še podravnatelj, za katerega se izkaže, da je imel afero, ampak da niti slučajno ženi po dvajsetih letih zakona ne bi povedal zanjo. Ker da se imata rada. Uf.

Ni čudno, da se je Vrenko tako zadrl, da ga je pognalo. Celo noč je na tablo pisal in risal, ne z enim, z dvema flomastroma. Niti v (fiktivni) lokal v Dravski ulici ni zavil. Ne zdaj. Ne ko se šefica krega s svojim šefom, ki jo neuspešno nahruli: »Rezultatov ni, samo nadure!« In potem ga, ko vse razvozla, ko izvede aretacijo kar na žalni seji, glavni osumljenec zaprosi, če bi malo pavze. Dva poprej sta že na istem stolu vse priznala, brez pavze, zdaj pa bi ta tip šel lulat?!

Ko zagrize Vrenko

Ampak Vrenko je in bo Vrenko. Kot je rekla šefica svojemu šefu. »Levstek, saj veste, kakšen je Vrenko. Ko on zagrize, hoče do konca. In tudi pride do konca. Takšnih več ne delajo!«

Resda Vrenko ni nikogar davil v snegu, kakor je to počel Taras Birsa v Jezeru, ampak niti trznil ni denimo, ko je učitelj matematike jezno zabrisal kulico. Samo pogledal ga je. No, osumljenca in, kot se izkaže, morilca ni samo pogledal. Skozenj je gledal. Preziral je Danila Toplaka (Blaž Valič). Beden je bil in vsaj toliko prepričljiv, kot sta bila že Samuel Vraz (Jure Ivanušič) in Roman Doli (Uroš Smolej). Če ne še bolj.

To smo našli v odtoku za šolo. To so vaše sledi. Zdaj se lahko polulate!

Lik, ki bi ga najraje utopili v žlici vode. Lik, ki ga rad sovražiš. Četudi je bil skavt in ga je to izdalo, ker je pač imel vedno s seboj svetilko. Ko je zagledal drugo, tisto, s katero je moril, je padel pa nemara stavek, ki bo podpisal Vrenkov karakter: »To smo našli v odtoku za šolo. To so vaše sledi. Zdaj se lahko polulate

Bam! In tako je Vrenko rešil svoj tretji primer. Tega, ali je razrešil vprašanje potomstva, pa vsaj v ekranizirani verziji nismo (ne bomo?) dočakali.

Dobro premagal z dobrim

Bilo je šest nedelj, ne zaporednih, vmes je bila proslava ob kulturnem prazniku. Šest nedelj, ko je Martin Vrenko brez težav na kavče prignal številne gledalce. Zakaj? Predvsem zato, ker je reševal primere. Pri nas. Ti so na koncu stopili naprej.

Kljub upravičenim kritikam ne le o rabi knjižnega pogovornega jezika, karkoli naj bi že ta bil. Vrenko je bil dober inšpektor, resda z malo dolgočasnim, ampak nič manj kvalitetnim življenjem. In imel je dokaj zavidljive morilce. In jih vselej dobro premagal. Z dobrim. V lepem mestu.

Kljub upravičenim kritikam ne le o rabi knjižnega pogovornega jezika, karkoli naj bi že ta bil. Vrenko je bil dober inšpektor, resda z malo dolgočasnim, ampak nič manj kvalitetnim življenjem. In imel je dokaj zavidljive morilce. In jih vselej dobro premagal. Z dobrim. V lepem mestu.