Dve leti je tak dugo nazaj, da še vedno zazijaš. Ono. Na debelo. Če pa… Če pa… Kaj to prav vidim? Beli zokni. Pa črni šlapni. Pa stari dresi. Pa logotipi! O, logotipi. Marketi, avtohiše, okoliški fuzbal klubi. In obvezne zlate verižice. Pa muzika. O, to pa to.

Vuni ga je hica lepo švasala, samo še bolj pa se je švasalo na odru. Ker kdaj, če ne na drugi štajerski čagi, na tretji rojstni dan Štajerskega argoja in na prvovrstno zabavno-glasbenem popoldnevu ob koncu šole in začetku počitnic, no, kdaj če ne zdaj ne bi slišali dvakrat Na Božično noč. Ja. In to od enih in edinih. Najbolj luštnih enako oblečenih MB pubecev. Last Dropout. Legendarni mariborski boyband, kakor se mu uradno reče.

Ja. Taka je bila druga štajerska čaga. Neskončno božična, ko ga še polna luna žge. Pa še ime je mela, takega, uradnega: Malo tak.

Drugi poskus

Štajerska čaga je resda doživela komaj drugo izvedbo, ampak že v drugem poskusu je imela pred sabo kar konkreten renome. Na prvi Štajerski čagi, na vroči petek, 14. junija 2019, ko se je prav tako rajzefirbčno uvajalo v Festival Lent kot sinoči, je namreč prvi koncert imela skupina Alo!Stari. E, zato. Zdaj pa ti to preseži.  

No, tokrat sta prvi špil imela dva pubeca z imenom Second Attempt. Po domače, drugi poskus. Za drugo čago, ne? Ali pa ker tretjega ne bo, bi kdo pripomnil? Nak. Fanta sta ob osmih, po bingu in ostalih štosih, ki se jih je od šeste zganjalo v Vetrinjskem dvoru – za katerega slišimo, mimogrede, da se je konkretno prebudil -, korajžno stopila na oder. Prvič. Trema? Kaka trema! »Dobla sma se za Čago. On je samouk na kitari, jaz pa na petju. Pa oba študirama kemijo. Aja, kaj ve kdo, bitcoin gre kaj gor?«

Maske čez glavo

Medklici, nagovori, cake so bili lucidni, kakor se spodobi in je prav. In muzika? Fanta sta na kitare naštudirala ravno dovolj prave akorde, obrnila par komadov okoli, nekdo je rekel, da sta par akordov maznila kar Alo!Stari, čeprav itak nisi vedel, kje se priredbe začnejo in originali končajo. Je pa zato bilo mega originalno, ko sta pubeca naredila nekaj, česar še Jimi Hendrix ni. Vsaj ne, da bi bilo iber znano.

»Znaš špilat z masko čez glavo?« sta se pubeca dregnila in si maske nadela čez oči ter krenila v blues intermezzo. Gate na glavo 2.0. »Najin slogan: korone ni – maske dol!« Potem pa povabila svojega kolega Šerbineka na oder ter špil sklenila z refrenom »hočem lajf nazaj«. Kratko in direktno, pa še povsem razumljivo, ker se vidi, kako zelo se je čakalo na karkoli.

Flajšter na faci

In potem… In potem… In potem je na oder prišla trojica vseh trojic. Majice brez rokavov. Bele majice. Jasno. Pijača z najbolj seksi zavito slamico. Aja, pa flajšter na faci. Ker zakaj pa ne.  

In prvi komad? Despacito. Pa še so nadgrajevali repertoar fantje iz Last Dropout. Zonzei od Mrfy recimo. Plavi zici niso bili več dolgo nezasedeni, razprodani Vetrinjski dvor jim je jedel iz roke. In dobil, kar je hotel. Ja, tudi to, da so se preoblekli. V rdeče. In I Want It That Way od enih in edinih. Pa priredbo Moje sonce od Bepop v Ti si moj božiček.

»Bolj, ko je neumno, bolj je smešno, ne?« je priletelo ob koncu špila iz odra. No, koncu. Saj ga itak ni bilo konec. Ker štajerske čage nikoli ni zares konec. Ker to je bil taki žur, da recimo kelnar vzame pivo, ker da toto ni vreji, pa samo gledaš. Ali pa za šankom slišiš mastno preklinjanje, ko sta prijateljici tekmovali, kira bo prej za rundo dala. »Kaj te tak smešno?« si jih slišal. Ali pa, da te neka na pol znanka štokne v lamp, pa rečeš, daj no, če me je komar pičo lih v trebuh. »Valda, da te je, če maš pa tak vlki lamp!« 

E, to. Čaga.

P.S. Tekst je jezikovno napisan v duhu čage.