Mineva pet let in pol od tragične prometne nesreče, v kateri sta zgoreli mladi punci. Slovenjgraško sodišče je pred mesecem dni oprostilo 24-letnika, ki naj bi vozil zaradi “pomanjkanja dokazov“, saj ne želi noben izmed fantov priznati, da je bil za volanom. Družini mladih deklet se sprašujeta, kaj je tukaj narobe – ali menijo, da se je avto vozil sam? Želijo, da bi lahko dekleti končno počivali v miru, sodišče je že večkrat zamaknilo termine, zato je obravnava trajala tako dolgo. Po šokantni odločitvi sodišča, da 24-letnika oprosti, bosta družini kljub bolečini v srcu nadaljevali z iskanjem pravice za pokojni dekleti.

“Revici niti počivati ne moreta v miru”

Po več kot petih letih je slovenjgraško sodišče oprostilo Jana J., za katerega je tožilstvo prepričano, da je bil na usodno noč, 23. aprila 2017, za volanom. Pokojni dekleti sta bili v avtomobilu skupaj s fantoma Janom J. in Aljošo K. Voznik je v nepreglednem ovinku pri odcepu za Ceršak zapeljal na levi vozni pas in trčil v renault clia. Po čelnem trčenju jih je odbilo na bližnji travnik, zaradi iskre ob silovitem trku se je vnelo gorivo, avtomobil je zagorel. Voznika in sopotnika sta na sprednjih sedežih rešila zakonca, ki sta se peljala mimo. Do deklet, ki sta sedeli zadaj, se nista mogla prebiti. Ogenj se je hitro širil in rešiti ju niso mogli niti gasilci. Dekleti, stari le 18. in 19. let, sta zgoreli v avtomobilu.

Vozil je pijan, prehitro in pod vplivom substanc, ni logike, kako lahko on še naprej vozi, niti dneva ni bil zaprt.

Pet let kasneje noben od fantov še vedno ne prizna, da je bil za volanom, družini pa še vedno iščeta pravico za pokojni hčerki. Kot nam pove mama umrle Anje, Ksenija Koren, po vsem tem času več ne verjame v nobenega. “Ker to kaj se dogaja na sodiščih, nimaš več nobenega upanja. Revici niti počivati ne moreta v miru.”

Starši po izgubi še večkrat nepotrebno na sodišče

Anton Rebernik, oče pokojne Patricije in Ksenija nam razložita, kako to, da sojenje že tako dolgo traja, nad čemer sta šokirana tudi sama. Najprej so zaradi preobremenjenosti mariborskega sodišča primer prestavili na Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu. Toda sojenje se je že dvakrat prestavilo in to po tem, ko sta že prišla na sodišče po nepotrebnem. Tam so jima nato povedali, da se je obravnava prestavila in da ju niso mogli obvestiti, ker nimajo njunih telefonskih številk. Naslednji dan sta na dom prejela dokumente, da se je obravnava prestavila in podan drug datum.

Zakaj je sodišče? Zakaj je sodišče, če ne razsodijo pravično? Kako premalo dokazov? Tu je nekaj narobe. Tega noben ne razume.

Družine pokojnih se ob tem sprašujeta, kaj je v ozadju – poznanstva, podkupnine, kaj se je zgodilo, da je šlo tako narobe? Kot nam pove Ksenija, je imela ob prvotni izgubi zaupanje v sodišče. “Če bi jaz vedela, da se bo tako rešilo, bi bila na čisto vsaki obravnavi. Ampak jaz sem imela zaupanje v sodišče. Saj se dogajajo nesreče in so se že. Zgodilo se je, sem mislila, tako, bo se rešilo, bo zaprt. Ne pa to zavlačevanje, zdaj pa je oproščen.” Ob tem se sprašuje, zakaj sploh sodišče obstaja, če ne sodijo pravično.

Ali sodišče meni, da se je avto vozil sam?

Višji tožilec Ivo Šume je navkljub temu, da izvedenci niso mogli z gotovostjo potrditi, da je v času nesreče vozil Jan J., vztrajal, da je nesrečo povzročil on. Strokovni pregled je prav tako pokazal, da je bil pod vplivom alkohola in mamil, zato je zanj terjal osem let zapora. Obramba je medtem vztrajala, da ne morejo obsoditi nekoga brez dokazov, samo zato, da bi se ustvarila “navidezna pravičnost in da nekdo za to plača“. S tem se je navsezadnje strinjalo sodišče in Jana J. oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov.

“Rekli so nam, da je oproščen vsega, da ni krivca, da noben ne prizna, da nista vozila. Da ni dokazov, da bi on vozil, da ne priznavata, da sta vozila. Avto se je očitno torej sam vozil,” nam opiše Anton.

V preiskavi so sodelovali tudi izvedenci za preiskavo prometnih nesreč ter z najnovejšo tehnologijo prišli do dokazov, s katerimi so utemeljili sum, da je domnevni krivec Jan. Družini pokojnih punc sta brezdvomno prepričani, kdo je storilec. “Bila je droga prisotna, alkohol, lastnik voznika je ta, ki je oproščen … Tako da ne vem več,” pove Anton. “Nekdo je mogel voziti, saj niso vreče krompirja vozile. Oba lažeta. Najboljše je še na koncu reči, da sta onidve vozli, oziroma ena od njiju. Ne vem več, ne vem, saj tu nimam besed. Pa krivec tako ve, kateri je. Zakaj ne prizna? To je groza,” medtem meni Ksenija.

To pa je … Direktna granata v srce moje. Dobro ve, dobro ve, kateri je krivec, zakaj ne prizna? Pet let in pol na svobodi, nemogoče.

“Grozno je enostavno, zakaj to pet let in pol že traja? To nas zanima, to nekaj ni v redu. Nekaj je narobe v sistemu. Že to, da to tako dolgo traja. Zdaj pa, da je oproščen? To je nemogoče. To pa je … Direktna granata v srce moje. Dobro ve, dobro ve, kateri je krivec, zakaj ne prizna? Pet let in pol na svobodi, nemogoče,” se nam izpove Ksenija.

Razumeta, da se nesreče dogajajo, ampak ne razumeta, zakaj ne prizna krivde

Ksenija in Anton tako po vsem tem času in bolečini še naprej iščeta pravico za svoji hčerki. “Dokler nisi tega doživel, ne veš. Saj to ni pravično. Nisem edina, saj vem. Ampak ko se gre za tvoje otroke, pa si … Jaz grem, pa če gore premikam, vse bom naredila,” zagotovi Ksenija, enakega mnenja je tudi Anton, oba vztrajata, da se ne bodo predali in strinjali z odločitvijo sodišča.

Nisem edina, saj vem. Ampak ko se gre za tvoje otroke, pa si … Jaz grem, pa če gore premikam, vse bom naredila.

Ne razumeta, zakaj storilec ne prizna krivde in kako jima ni niti izrekel sožalja. Anton nam ob tem pove, da se je po nesreči pogovoril z družino fanta, ki je hodil z njegovo hčerko, toda od domnevnega storilca ali njegove družine ni slišal nič – razen sveč, ki so prišle na pogreb.

Na glavni obravnavi nasmejan pred očmi žalujočih staršev

Starša pokojnih punc nam zaupata še, da se je domnevni storilec na obravnavi po njunem mnenju obnašal skrajno neprimerno. “Ta Jan, ki je bil obtožen in oproščen, se obnaša tako, ko da sem jaz nič na svetu. Katastrofalno. Pred sodiščem zunaj je šel na cigaret, ga gledamo, kako se smeji. Niti malo to ne sodi zraven. Da se tam smejiš,” ob tem pove Ksenija.

“Jaz, ko sem prišel na sodišče, ko je bila glavna obravnava, nisem bil niti približno sproščen. On pa nasmejan, roke v žepu, se je smejal,” nam podobno opiše še Anton.

Borili se bodo dalje

Toda sodni epilog tragične zgodbe še ni pravnomočno sklenjen. Tožilec je namreč napovedal, da se bo pritožil zoper oprostilno sodbo. Postopek zoper Jana J. se bo nadaljeval na Višjem sodišču v Mariboru. “Nikakor se še ne bomo predali. Zdaj gre to dalje, s pritožbo tožilca. To bomo zdaj spet morali počakati. Kaj drugega ni, samo čakaš. ‘Tu čiči pa čaki’,” napove Ksenija.

Ob tem nam pove, da jih skrbi, ker se lahko višje sodišče strinja z odločitvijo, da je 24-letnik oproščen. “Če pa bo še to … Jaz ne vem, kaj več narediti. Tukaj nekaj ni v redu. Smo že vsi čisto obupani, to ni normalno, kaj se tukaj dogaja,” je šokirana Ksenija.

“Rad bi samo, da bi se to … rešilo,” nam medtem zlomljenega glasu pove Anton. Ob tem se družini obračata tudi na novo vlado in upata, da bo ta (bolje) ukrepala.