Ustavno sodišče se je na seji 16. februarja odločilo za razveljavitev celotnega zakona, s katerim se je želelo zagotoviti pravno varstvo imetnikov podrejenega dolga in s katerim je DZ želel izpolniti odločbo ustavnega sodišča iz jeseni 2016. Zakon je začel veljati decembra 2019, njegovo izvrševanje pa je ustavno sodišče zadržalo marca 2020.

Kot so danes sporočili iz sodišča, niso presojali ustavnosti vseh določb zakona oz. se je izkazalo, da vse presojane določbe niso protiustavne. “Štelo pa je, da bi drugačna odločitev povzročila razcep ekonomske in pravne odgovornosti za odškodnine nekdanjim imetnikom na dva ločena subjekta, za kar ni mogoče kar domnevati, da ustreza namenu zakonodajalca,” so zapisali.

Čeprav vse določbe niso protiustavne, ga je razveljavilo v celoti, ker je ugotovilo neustavnost plačevanja odškodnine s strani Banke Slovenije.

Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da je izpodbijani 40. člen, ki govori o izplačilu pavšalnega nadomestila in odškodnine s strani Banke Slovenije, v neskladju z ustavnim načelom samostojnosti oz. neodvisnosti centralne banke, ki ga je ustavno sodišče razložilo v skladu z razlago tega pojma v pravu EU. Na podlagi razveljavitve tega člena je sodišče razveljavilo še ostale, saj je to določbo štelo za vsebinsko jedro zakona, ki osmišlja vse ostale določbe.

“Izpodbijani 40. člen je na ustavno nesprejemljiv način posegal v splošne rezerve centralne banke oz. ji preprečeval njihovo samostojno oblikovanje, to pa v zvezi z naložitvijo odškodninske odgovornosti za opravljanje funkcije, ki ne spada med temeljne funkcije centralne banke. To je Banko Slovenije potencialno izpostavilo političnim pritiskom v zvezi z zagotovitvijo sredstev, potrebnih za njeno učinkovito delo,” so ocenili na ustavnem sodišču.

Neskladje s prepovedjo denarnega financiranja

Členi, ki opredeljujejo izplačila pavšalnih nadomestil, so v neskladju s prepovedjo denarnega financiranja, ki je del načela samostojnosti oz. neodvisnosti centralna banke iz ustave. Kot so povzeli, je zakonodajalec uvedel obveznost plačila, ki izhaja neposredno iz njegovih političnih odločitev, in ne iz načina, kako je Banka Slovenije opravljala svoje naloge. “Pavšalno nadomestilo je po svojem bistvu socialni korektiv oz. instrument socialne politike države, ki se ne sme financirati iz sredstev centralne banke,” so poudarili.

Banka Slovenije medtem ni izkazala, da 10. člen, ki govori o javni objavi dokumentov, posega v s pravom EU skladno razloženo ustavno pravico do poslovne skrivnosti, opredeljene v ustavi. Tudi členi, ki govorijo o virtualni podatkovni sobi, ne posegajo v ustavno pravico do varstva poslovne skrivnosti. Ta varuje informacije oziroma podatke poslovne narave, ki so po vsebini taki, da obstaja verjetnost, da bi njihova prosta dostopnost ali dostopnost poslovnemu tekmecu nekemu poslovnemu subjektu povzročila občutno škodo. Tega, upoštevaje predvsem močno časovno oddaljenost obdobja izbrisa kvalificiranih obveznosti, predlagateljica ni izkazala, so dodali na ustavnem sodišču.

Ustavni sodniki so odločbo sprejeli s sedmimi glasovi. Sodnik Rok Čeferin je bil pri odločanju izločen, sodnik Matej Accetto, ki ustavnemu sodišču predseduje, pa je bil proti.

Odločitev Ustavnega sodišča je za Maribor24.si komentirala tudi nekdanja viceguvernerka Banke Slovenije prof. dr. Mejra Festić, ki je dejala, da “Po Zakonu o reševanju in prisilnem prenehanju bank obstajata dve vrsti cenitev zavarovanj bank, v dobrih in slabih časih, sproščene oslabitve bank v dobrih časih so vir za poplačilo zahtevkov izbrisanih imetnikov podrejenih obveznic, ne glede na to, kdo je trenutni lastnik banke. V ta namen je potrebno pravno razmotriti in uporabiti (koristi) instituta pravnega nasledstva pravnega subjekta in upoštevati Zakon o reševanju in prisilnem prenehanju bank, ki je veljal že leta 2015.“