Četudi sedanja sestava občine v polnem zagonu dela na trajnostni mobilnosti v Mestni občini Maribor, pa se prihodnji Maribor, v katerem se vsi vozimo z električnimi vozili, zdi precej oddaljena vizija. Trenutno ključen problem predstavljajo polnilne postaje, v katerih se prazna baterija električnega avtomobila polni kar osem ur.

V Mariboru le 6 postaj

V Mariboru in širši okolici je trenutno 35 polnilnih postaj, za 19 izmed njih se pravzaprav ne ve, če so delujoče ali ne. V samem mestu pa smo jih našteli le borih 6. Nekatere izmed še delujočih polnilnic ne omogočajo hitrega polnjenja, kar je problematično zlasti za avtomobile s povsem izpraznjeno baterijo, saj jih je potrebno polniti kar vso noč oziroma 8 ur. Mnogi vozniki električnih avtomobilov tako svoje jeklene konjičke polnijo večkrat po malo, saj se jim to bolj izplača.

 

“Maribor je tam, kjer so bila druga mesta pred 10 leti”

Prav tako nastane problem, ko se bodoči uporabniki soočajo s kompleksnostjo polnjenja baterije svojih avtomobilov. Če si tak uporabnik namreč predstavlja, da si bo pač kupil nov električni avto, se odpeljal do bližnje polnilne postaje, med polnjenjem postal pol ure in se odpeljal, se je močno uštel. Nekatere polnilne postaje, ki jih upravljajo Dravske elektrarne Maribor (s postajama na Obrežni in Smetanovi, ki se lahko pohvalita z ekspresnim delovanjem) ali pa tista na Vodovodni, ki je v lasti Elektra Maribor, za uporabo terjajo identifikacijo uporabnika. Za njihovo uporabo je potrebno predhodno skleniti pogodbo s ponudnikom storitve polnjenja, ki nudi svoje storitve na dotičnih postajah, torej z Elektrom Maribor ali Dravskimi elektrarnami. Na postaji na Partizanski pa je menda treba pred uporabo poklicati na navedeno številko, da bi sploh lahko začeli polniti. Ampak vsaj brezplačno je (četudi vam lahko vzame nekaj ur, preden se boste lahko odpeljali domov). Nekatere polnilne postaje je možno vnaprej tudi rezervirati.

Za naš osrednji mariborski spletni medij je spregovoril tudi Mariborčan Martin Počkar, lastnik električnega avtomobila: “Kar se Maribora tiče, smo nekje tam, kjer so bila druga mesta morda pred kakšnimi 10 leti. Imamo eno brezplačno hitro polnilnico zraven Tržaške, za ostale polnilnice (ki jih je za prste na eni roki) pa je potrebna identifikacijska kartica, ki je že več mesecev ni možno dobiti. Tako vsi, ki smo v zadnjega pol leta kupili električni avto, nimamo možnosti polnjenja na teh polnilnicah. Informacije na spletnih straneh so netočne, pomanjkljive, zato si ne znam predstavljati, kako bi se v tem mariborskem sistemu znašel tuj turist,” nam je zaupal.

Infrastruktura za ekspresno polnjenje v nekaj minutah še ne obstaja

Po besedah mladega Mariborčana je čas polnjenja odvisen od same polnilnice. Na hitri polnilnici z direktnim tokom je moč doseči 80 odstotkov napolnjene baterije v 20-30 minutah, te “običajne” javne polnilnice pa povsem prazno baterijo napolnijo nekje v 5 urah. Kot smo že omenili, domača vtičnica polni izpraznjeno baterijo praktično ves dan. “Proizvajalci v novih vozilih obljubljajo super ekspresno polnjenje v nekaj minutah na hitrih polnilnicah. Realno pa infrastruktura, ki bi zmogla prenesti takšne obremenitve, ne obstaja in še nekaj časa ne bo.”

Sicer pa hitrost polnjenja ni odvisna le od polnilnih postaj, pač pa tudi od tipa vozil. Mnoga električna vozila ki so trenutno na tržišču, imajo priložene enofazne polnilce, četudi postaje omogočajo tudi trifazno polnjenje. Žal je še vedno veliko postaj takšnih, da za uporabo terjajo lastni polnilni kabel avtomobila in ne same postaje. Izjema so hitre polnilne postaje, ki omogočajo polnjenje z enosmernim tokom; pri slednjih sta usmernik in polnilni kabel del same postaje.

Kot nam je še zaupal Mariborčan, velik problem za lastnike tovrstnih vozil v Mariboru predstavljajo tudi parkirna mesta za električna vozila, saj so ta skoraj vedno zasedena s klasičnimi vozili.

Si lahko privoščite električno vozilo?

Trenutno se na postajah lahko polnijo praktično vsa hibridna in električna vozila, ki so skladna s standardom IEC-61851. Kar nekaj jih je na prodaj tudi v Sloveniji: Mitsubishi i-MiEV, Peugeot iOn,Citroën C-Zero, Opel Ampera, več Renaultovih modelov, da ne pozabimo Toyotinega Prius Plug-In ali BMW serije i3. 6490 evrov bi odšteli za električnega Renaulta Twizy-ja, ki je sicer premajhen za družino (ali večjega človeka?). Drugi najbolj ugoden je Renault Zoe, za njega je na slovenskem tržišču potrebno odšteti slabih 21.000 evrov. Od tod gredo cene samo še navzgor. Za dostojen družinski avtomobil  – “najcenejši” v tem oziru je Nissanov Leaf – pa vam ne uide dobrih 30 tisočakov. Tudi električna kolesa so sploh pri naših severnih sosedih že pravi modni hit, četudi se tudi cene slednjih dvigajo v nebo, odvisno od tipa kolesa. Za najcenejše mestne tipe koles lahko odštejemo najmanj 600 evrov, za dobro gorsko kolo pa prodajalci zahtevajo tudi več kot 7000 evrov. Kot so za naš osrednji mariborski spletni medij povedali na Eko skladu, je pravnim in fizičnim osebam pri nakupu pa tudi predelavi električnega avtomobila na voljo do 7500 evrov subvencije.

“Za spodbujanje električne mobilnosti kot pomembnega elementa trajnostne mobilnosti v zavarovanih območjih narave in območjih Natura 2000 pa so preko Eko sklada na voljo tudi nepovratne finančne spodbude občinam za polnilne postaje za električna vozila v prej omenjenih območjih,” še dodajajo.

Tudi polnjenje precej ugodno

Kot nam je zaupal Počkar, strošek enega polnjenja popolnoma prazne baterije znese nekje med 4 do 5 evri, kar zadostuje za 200-250 kilometrov, seveda pa so na voljo številne brezplačne polnilnice. “Edini pravi ponudnik storitve polnjenja, ki ima polnilnice po vsem avtocestnem križu, ima višjo ceno v primerjavi z domačim polnjenjem – polnjenje na hitri polnilnici do 80 odstotkov baterije bi zneslo nekje okoli 6 evrov.” Prav tako lastniki električnih avtomobilov ne plačujejo cestnine, torej odpade tistih 100 ali 200 evrov, ki jih plačajo ob registraciji. Se nakup avtomobila tako izplača? Če odštejemo 7500 evrov, ki jih za nakup doda Eko sklad in mesečni znesek za gorivo, ki bi ga morali plačati pri klasičnih avtomobilih na gorivo, lahko trdimo, da ja. Ko bi vsaj polnilnice bile urejene.

A, kot pravi Počkar, se nakup električnega jeklenega konjička, izplača “na celi črti”. Zanj z dekletom plačujeta mesečni kredit v vrednosti 350 evrov, a sedaj ravno toliko na mesec privarčujeta zaradi ugodne cene polnjenja, v primerjavi s tem, koliko bi porabila za “bencinarja”. “V treh mesecih sva prevozila skoraj 11000 kilometrov na elektriko, večinoma pa sva polnila na javnih brezplačnih polnilnicah in porabila le nekaj evrov na domačih vtičnicah.”

Kolesa bistveno manj problematična

Kot je za naš portal pojasnil Uroš Rozman, projektni vodja Dravske kolesarske poti, so kolesa napolnjena hitro pa tudi zelo dolgo zdržijo. “Menim, da električne polnilnice za kolesarje ob Dravski kolesarski poti niso potrebne, saj kolo na elektriko brez polnjenja deluje cel dan oziroma tudi več 10 km. Polnjenje se tako izvede ponoči preko navadnih vtičnic pri ponudnikih, kjer kolesarji prespijo. Baterija se namreč iz kolesa odstrani in se lahko odnese v prostore, kjer prespijo in kjer čez noč polnijo recimo mobilni telefon,” pojasnjuje.

Če se vam pri vzponu s kolesom izprazni baterija, ste “nasankali”

Dravska kolesarska pot, o kateri smo že pisali in ki vsako leto pridobiva na kilometrini, je tudi zelo primerna za uporabo električnih koles. Slednja pridejo še kako prav ob vzponih, ki jih v Dravski kolesarski poti ne manjka. “Posledično lahko na tovrstno kolesarjenje vabimo tudi tiste ciljne skupine, ki se v preteklosti zaradi pomanjkanja kondicije za takšna kolesarjenja niso odločile.” Pa vendar so električna kolesa zaradi priložene baterije precej težka – mar slednje ne ovira uporabnika pri normalni vožnji? Seveda, a le v primeru, če se izprazni baterija. Če se tako znajdete na neravni gozdni poti navzgor in se vam izprazni baterija, si raje omislite vožnjo z vlakom.