V trenutni situaciji, ko se ob vsem soočamo s požari v deponijah in gorami odpadkov pred zbirnimi centri tako v Mariboru kot njegovi okolici, nikakor ni odveč odpreti teme recikliranja odpadkov. Kako to delamo pri nas, kako se ravnanja z odpadki lotevajo v tujini in na katere probleme naletimo pri tem?

Večkrat v šali rečemo "Odpadki nas bodo pokopali". Morda pa to ni le šale in je potrebno naše ravnanje s smetmi korenito premisliti.

V leto 2020 so nas popeljale rumene vreče, ki so povzročile nemalo preglavic, hkrati pa so pokazale, kako neustrezno smo z našimi domačimi odpadki ravnali v preteklosti. Rumeni zabojniki zdaj samevajo na eni od Snaginih površin, a problem velikih količin odpadkov se kljub novostim ni spremenil. Prav slednje poudarjajo tudi Ekologi brez meja, eno izmed bolj aktivnih slovenskih društev, ki poziva k varovanju okolja. Niso dovolj le tehnične spremembe, kot so novi zabojniki, novi ekološki otoki ali rumene vreče – naše dojemanje ravnanja z odpadki je potrebno spremeniti tako, da bo odpadkov manj.

(Pre)več zbranih odpadkov, vse višji stroški

Pred dvema letoma je podjetje Snaga nabralo kar 58 155 ton odpadkov, kar je bilo več kot kar štiri zaporedna leta pred tem. Morda to pomeni le, da smo se začeli bolj zavedati nujnosti recikliranja in odmetavanja odpadkov v koše in ne več v naravo, te številke pa lahko nakazujejo tudi na to, da kot posamezniki oziroma gospodinjstva proizvajamo vedno več odpadkov. Podrobnejši pogled pokaže, da narašča predvsem količina kosovnih odpadkov, komunalnih odpadkov pa je vedno manj.

V Mariboru je bilo leta 2018 zbranih približno 400 kilogramov odpadkov na prebivalca, pri čemer so mešani komunalni odpadki predstavljali tretjino vseh zbranih odpadkov, samo ravnanje z odpadki in ločevanje v gospodinjstvih pa je bilo veliko bolj uspešno v občinah zunaj Maribora, kot so Kungota, Lovrenc, Miklavž, Pesnica, Selnica in Starše.

Odpadki samevajo na deponijah

Problem se pojavlja predvsem pri določenih skupinah odpadkov, kot je recimo odpadna embalaža, ki se na deponijah smeti zgolj kopiči, saj jo je zaradi nenehnih sprememb na trgu ter zasičenega trga z odpadki skorajda nemogoče prodati. Spet posledica prevelikih količin odpadkov.

Slednje so opazili tudi v podjetju Snaga, kjer so že leta v letnem poročilu zapisali: »Posebno težavo pri poslovanju z odpadki predstavlja razdor trga odpadkov. Vzroka sta predvsem dva. Daljnovzhodne države so začele z omejitvijo prevzema frakcij odpadkov, predvsem odpadne embalaže. Posledično so evropska skladišča sortiranih in ločeno zbranih frakcij polna. Trg je postal izbirčen, prevzem zelo omejen, cene za prevzem frakcij so drastično padle.«

»Posebno težavo pri poslovanju z odpadki predstavlja razdor trga odpadkov. Vzroka sta predvsem dva. Daljnovzhodne države so začele z omejitvijo prevzema frakcij odpadkov, predvsem odpadne embalaže. Posledično so evropska skladišča sortiranih in ločeno zbranih frakcij polna. Trg je postal izbirčen, prevzem zelo omejen, cene za prevzem frakcij so drastično padle.«

Tudi trenutno stanje ni rožnato, nedolgo nazaj so bili v mariborskih zbirnih centrih prisiljeni znižati odkupne cene papirja, saj so ga imeli preprosto preveč, na ta način pa so želeli meščane odvrniti od tega, da svoje zaloge odpadnega papirja prinesejo na zbirno mesto. Zaradi kopičenja odpadkov so tako podjetja, ki se ukvarjajo z njimi, primorana te obdelovati sama, kar pa prinaša dodatne stroške in dodatne logistične rešitve. Eden od ukrepov, ki pripomore k zniževanju stroškov same obdelave in razvrščanja odpadkov, so prav rumene vreče, ki jih je Snaga uvedla letos. Kaj še storiti?

Zeleni zgled – zelena Ljubljana

Po odličnem ravnanju z odpadki je nedavno v tujih medijih zaslovela tudi Ljubljana, prva evropska prestolnica, ki se je zavezala, da bo postala »zero waste«, pri čemer ji tudi dejansko uspeva. Začeli so skoraj 20 let nazaj z ločenim zbiranjem papirja, stekla in embalaže, nato so ločevanje preusmerili na gospodinjsko raven in na področju ravnanja z biorazgradljivimi odpadki postavili smernice za vso Evropo.

Danes Ljubljana letno zbere 115 kilogramov odpadkov na prebivalca, s čimer se uvrša v sam vrh zelenih mest. Pa absolutni zmagovalec? Treviso, ki zbere 59 kilogramov odpadkov na prebivalca. Se še spomnimo, koliko zberemo v Mariboru? 400 kilogramov na prebivalca na leto.

A ni šlo le za ločevanje odpadkov – z manj pogostim odvozom odpadkov so Ljubljančane najprej »prisilili«, da so tudi sami prozvedli manj odpadkov, sčasoma pa je tako ravnanje postalo del ljubljanske zavesti. Danes Ljubljana letno zbere 115 kilogramov odpadkov na prebivalca, s čimer se uvrša v sam vrh zelenih mest. Pa absolutni zmagovalec? Treviso, ki zbere 59 kilogramov odpadkov na prebivalca. Se še spomnimo, koliko zberemo v Mariboru? 400 kilogramov na prebivalca na leto.

Ne le ločeno zbiranje in recikliranje

Ločeno zbiranje odpadkov je torej le začetek. Cilj je, da je odpadkov čim manj. Ob vseh logističnih ukrepih je zato Ljubljana v preteklih letih močno spodbudila odprtje »zero waste« trgovin ter lokalnih ponudnikov in tržnic, kamor so ljudje povabljeni s svojo embalažo oziroma embalažo, ki jo je mogoče ponovno uporabiti. Vzoru »zero waste« trgovin sicer sledimo tudi v Mariboru, navdušenje nad nekaj takimi trgovinami, ki jih lahko trenutno preštejemo na prste, pa bo v prihodnosti gotovo botrovalo k odprtju še večih.

Problem so kompleksni, mešani materiali

O izzivih z odpadki, recikliranju, ločevanju odpadkov ter »zero waste« prihodnosti povprašamo tudi Ekologe brez meja, slovensko društvo, ki se pogumno in aktivno bori za bolj čisto okolje, manj odpadkov in korenite spremembe.

»Predpogoj uspešnega recikliranja je zelo dobro ločeno zbiranje odpadkov. Čeprav smo po številkah načeloma visoko v EU, realnost ni nujno taka. Imamo še veliko rezerv, poglejmo samo ločeno zbiranje odpadkov v večstanovanjskih stavbah. Poleg tega potrebujemo jasno predstavljene številke, ker ne vemo točno, kolikšno stopnjo recikliranja realno dosegamo,« začneta Urša Zgojznik in Jaka Krajnc ter nadaljujeta: »Problem pri recikliranju predstavljajo tudi kompleksnost materialov oz. več materialov v enem izdelku (npr. škrnicl za kruh), zato potrebujemo boljšo zasnovo izdelkov – vse, kar se tiče recikliranja, se začne na začetku.«

»Problem pri recikliranju predstavljajo tudi kompleksnost materialov oz. več materialov v enem izdelku (npr. škrnicl za kruh), zato potrebujemo boljšo zasnovo izdelkov – vse, kar se tiče recikliranja, se začne na začetku.«

Čeprav je velik del odgovornosti tudi na nas, nikakor ne smemo pozabiti na velika podjetja in proizvajalce, ki jih lahko s sistemskimi ukrepi spodbudimo k bolj zelenemu ravnanju. »Recikliranje bi lahko dodatno spodbudili z določitvijo obveznega deleža reciklata v nekaterih izdelkih, prednosti pri javnem naročanju za izdelke iz recikliranih materialov in sankcijami za nereciklabilne materiale in prepakirane izdelke, da uveljavimo bolj trajnostno zasnovo,« pripomnita Zgojznikova in Krajnc.

Sežigalnice niso rešitev

Kadar govorimo o problemu odpadkov, se večkrat pojavi tudi ideja sežigalnice, ki bi po mnenju mnogih magično razrešila problem velikih kupov smeti. A taka rešitev je lahko le prehodna in na dolgi rok ne spremeni prav ničesar. »Primarno moramo razmejiti problem kopičenja, ki je problem preteklosti in zastaviti rešitve za naprej. Če kupe pospravimo in se začnemo intenzivno posvečati preprečevanju in boljšemu ločevanju, bo naenkrat količin, ki bi jih še danes strpali v sežigalnice, precej manj.«

» … žal trenutno preprečevanju, ponovni uporabi in recikliranju namenjamo veliko manj pozornosti …« 

»Temu bi se morali posvetiti, a žal trenutno preprečevanju, ponovni uporabi in recikliranju namenjamo veliko manj pozornosti – nimamo niti akcijskega načrta, kaj bomo v prihodnosti in skladno z EU cilji, ki nas silijo ravno v to smer, ne pa v smer sežiganja in odlaganja,« opozarjata strokovnjaka iz društva Ekologi brez meja, Urša Zgojznik in Jaka Krajnc.

Poglejmo onkraj meja

Kako pa se z odpadki soočajo v tujini? Zgojznikova in Krajnc povesta, da je v Italiji kar 500 občin, v katerih se zbere manj kot 75 kilogramov mešanih odpadkov na osebo, kar je pol manj od slovenskega povprečja. »Najboljše dosegajo količine blizu 10 kg! Na regionalni ravni občine spodbujajo k boljšemu ravnanju preko modulacije dajatve za ravnanje z odpadki. Podpovprečni v sklad plačujejo več kot je normalno, nadpovprečni pa so nagrajeni iz razlike. V Priuli imajo npr. zelo dodelan sistem pay as you throw – ločevanje dosega 92 %, ukvarjajo se z rešitvami na področju iskanja alternativ plenicam za enkratno uporabo (pralne plenice, tehnološke rešitve recikliranja),« razlagata.

»Polovica evropskih držav ima sisteme depozitnega vračanja za embalažo določenih izdelkov, včasih tudi za ponovno polnjenje, ne le recikliranje.«

V Franciji lahko kupci povsod kupujejo z lastno embalažo, trenutna županja Pariza in kandidatka na prihajajočih županskih volitvah, Anne Hidalgo pa še posebno pozdravlja in spodbuja zelene rešitve v mestu. Urša Zgojznik in Jaka Krajnc dodata še, da si želijo količino odpadkov zmanjšati tudi na španskih Balearih – do leta 2021 načrtujejo 10-odstotno zmanjšanje, do 2030 pa 20-odstotno, prizadevajo pa si tudi za ponovno uporabo. »Polovica evropskih držav ima sisteme depozitnega vračanja za embalažo določenih izdelkov, včasih tudi za ponovno polnjenje, ne le recikliranje,« še dodata.

Številni načini, a skupen cilj

Številna mesta problem kopičenja odpadkov sicer rešujejo s sežigalnicami, ki pa lahko, če ne upoštevajo smernic in niso »zelene«, za okolje še večja škoda kot odpadki sami. S pomočjo energije, proizvedene s sežigom odpadkov, lokalne domove ogrevajo v Singapurju in Songdu, nedavno pa se jima je pridružil tudi Kopenhagen s sežigalnico CopenHill.

Curitiba prebivalce na recikliranje navaja na prav poseben način, saj lahko 4 kilograme odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, zamenjajo za 1 kilogram svežega sadja in zelenjave, šole pa lahko zbrane odpadke zamenjajo za nove šolske potrebščine.

Vse več pa je tudi mest, ki namesto v sežigalnice raje vlagajo v spremembo miselnosti svojih prebivalcev ter spodbujajo premik k »zero waste« življenju. Eno takih mest je poleg kar nekaj slovenskih, ki jih lahko najdete tudi v našem članku Bi lahko bil Maribor »zero waste«?, tudi San Francisco, ki reciklira kar 80 % svojih odpadkov, pridružujejo pa se mu tudi najbolj zeleno mesto v latinski Ameriki, brazilska Curitiba, kanadski Vancouver … Curitiba prebivalce na recikliranje navaja na prav poseben način, saj lahko 4 kilograme odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, zamenjajo za 1 kilogram svežega sadja in zelenjave, šole pa lahko zbrane odpadke zamenjajo za nove šolske potrebščine.

»Odpadkov je preveč, a tega ne bomo rešili na koncu, temveč na začetku – z zmanjševanjem, ponovno uporabo in resnim udejanjanjem krožnega gospodarstva na vseh nivojih,« zaključita Zgojznikova in Krajnc, prav slednje pa naj bo vodilo tudi slovenskim, predvsem pa mariborskim odločevalcem.