Vprašanja o prihodnosti Slovenije, viziji razvoja, ter predsedniški vlogi, smo posredovali Vladimirju Prebiliču, kočevskemu županu, ki se poteguje za položaj predsednika republike. Enak nabor vprašanj smo posredovali tudi preostalim kandidatom za predsedniški stolček.

Kakšna je prva vaša obljuba Slovenkam in Slovencem v primeru, da boste izvoljeni za predsednico, predsednika Slovenije?

Pri meni bodo na prvem mestu vedno ljudje in pika.

Ljudje si namreč zaslužijo predsednika države, ki jih bo poslušal in slišal ter uspel njihove potrebe vpeljati v svoje delo. Predsednik mora imeti načrt in pogum za realizacijo ter biti dostopen tistim, ki jim je odgovoren – ljudem. Kljub dejstvu, da naša pravna ureditev predsedniku ne podeljuje veliko pooblastil, pa to ne pomeni, da kot edini neposredno izvoljeni funkcionar ne more uporabiti svojega vpliva in ugleda za dobrobit ljudi. Kot predsednik bom “slaba vest” in ogledalo vsakokratne vlade: jo pohvalil, ko dela dobro, in opozarjal, ko bo postavljala svoje interese pred interese države in državljanov.

Kako vi vidite vlogo mesta Maribor pri razvoju Slovenije?

Maribor je pomembno izobraževalno, kulturno in končno tudi gospodarsko središče, ki pa je še vedno preveč obremenjen z post-industrijskim zlomom, ki ga je doživelo mesto in z njim širša regija, kar je izjemno poglobilo socialne neenakosti med ljudmi ter družbene posledice teh neenakosti. Menim, da je potencial Maribora premalo izkoriščen, predvsem z vidika decentralizacije. Maribor ima primerno infrastrukturo, ki omogoča, da bi se določene javne službe in del državne uprave lahko preselil tja. S tem bi se še dodatno spodbudilo razvoj regije, znižala bi se brezposelnost, prav tako pa bi se zmanjšali tudi negativni vplivi na okolje, ki nastanejo kot posledica vsakodnevnih migracij ljudi iz širše regije proti Ljubljani.

Kaj bodo prve tri poteze, oziroma odločitve, ki jih boste sprejeli v primeru, da boste izvoljeni?

Reorganizacija kabineta predsednika: imenovanje svetovalcev za podnebna in za mladinska vprašanja, postopna reorganizacija urada predsednika po načelih “zelene pisarne”.

Notranjepolitično: sestanek s predstavniki vlade in opozicije z namenom definiranja nujnih ukrepov za blaženje kriz, ki so pred vrati ter oblikovanjem časovnice za pripravo uresničljivih strategij in akcijskih načrtov za spopadanje s sodobnimi nevojaškimi grožnjami, ki so v veliki meri posledica podnebnih sprememb.

Zunanjepolitično: pot v Rim na srečanje s predsednikom Italije ter vzpostavitev dialoga, s posebnim poudarkom na prizadevanjih za položaj slovenske manjšine v Italiji pod novo italijansko vlado.

Zakaj ste se odločili za kandidaturo? Za katere vrednote in cilje bi se zavzemali ob morebitni izvolitvi?

Vzgib za kandidaturo je prišel iz dveh smeri. V funkciji predsednika si želim ustvariti prostor za večjo povezanost z državljankami in državljani, delovati tako, da bodo na prvem mestu vedno ljudje – in pika, kot pravim tudi v svojem sloganu. V vlogi župana pogosto ugotavljam, da so ljudje preslišani in prezrti, da ne sodelujejo pri oblikovanju prihodnosti države. Zdi se mi, da je izkušnja bližine z ljudmi vredna premisleka za prenos navzgor. V naši občini smo začeli hitro napredovati, ko smo se začeli pogovarjati ne na osnovi tega, čigav je kdo, ampak na osnovi tega, kaj kdo zna. Želim si povezovati in presegati strankarske ali druge delitve. Funkcijo predsednika vidim nekoliko drugače, kot jo razumemo danes. Aktualni predsednik je vedno znova ponavljal, da ni moralna avtoriteta. Sam menim obratno. Predsednik je po funkciji moralna avtoriteta in mora biti poleg tega še politična avtoriteta. Da je predsednik moralna avtoriteta pomeni, da je njegovo delovanje in odzivanje zelo pomembno. Tudi tedaj, ko bi si morda želel, da ni pomembno, je pomembno. To je poleg županske edina funkcija v Republiki Sloveniji, ki je neposredno izvoljena, kar pomeni najvišjo stopnjo legitimnosti. Zato se ljudje vedno ozirajo navzgor, kaj oseba na tej funkciji misli.

Zagovarjam vrednote miru, socialne pravičnosti in demokracije ter trajnostnega razvoja in odgovornosti do prihodnjih generacij.

Kakšno je vaša stališče glede arbitraže?

Arbitražno razsodbo je potrebno spoštovati in implementirati, meja je nedvomno mednarodnopravno določena. Kljub zavračanju Hrvaške, da pristopi k implementiranju arbitražne razsodbe, Slovenija izvaja vse potrebno za uveljavitev razsodbe, prav tako smo si vedno prizadevali za dialog s Hrvaško glede postopkov, potrebnih za uveljavitev razsodbe. Kot predsednik bi si aktivno prizadeval za nadaljevanje dialoga v tej smeri ter – tako v komunikaciji s sosednjo državo kot tudi širše v mednarodni skupnosti – poskušal doseči, da bi Hrvaška v celoti spoštovala razsodbo. To ne more in sme biti ponovno tema urejanja meddržavne razmejitve. Menim, da je arbitražni sporazum lahko vzorčen primer civiliziranega urejanja med sosedskih odnosov tudi za druge države Zahodnega Balkana in kaže na zrelost tako nacij kot voditeljev. Vsakršen odmik pa predstavlja negacijo vsega prej ugotovljenega.

Katere vsebinske prioritete boste izpostavili v kampanji?

Kot ključne točke svojega programa želim izpostaviti (1) skrb za okolje, (2) mlade ter (3) ohranitev stabilnih in dostopnih sistemov javnih storitev, ki bodo, ob nujni decentralizaciji (4), dostopne vsem državljanom.

Nujno je, da generacijam mladih omogočimo dobre pogoje za življenje in ustrezno naslavljanje podnebnih sprememb ter trajnostnega razvoja je edina pot do tja. Predsednik države igra ključno vlogo pri umeščanju te problematike na aktualno politično agendo. Slovenija potrebuje predsednika, ki bo prešel od besed k dejanjem, kajti edina prihodnost, ki je sploh možna, je zelena.

Tudi mladi visoko med prioritete umeščajo trajnost, kot aktualna področja pa je treba na področju mladih nasloviti še stanovanjsko politiko, prehod iz izobraževanja na trg dela ter duševno zdravje mladih. Imamo hitro starajočo-se družbo in prihajamo v nesorazmerje v družbi, kjer pa potrebe enih in drugih niso vedno komplementarne. To nesorazmerje lahko deloma ublažimo s tem, da mlade prej opolnomočimo za aktivno politično participacijo. Mladim je treba odpreti vrata v soodločanje in soupravljanje države.

Naslednje področje pa je trden in stabilen ter decentraliziran sistem javnih storitev, ki bodo dostopne vsem državljanom. Ključni sistemi in infrastruktura morajo ostati javni, pri čemer je lahko država dober gospodar, če na vodilna mesta imenuje strokoven, ne pa “politično pripaden” kader. Javni sistemi morajo biti dostopni vsem državljanom, opuščanje tega načela vodi v družbo dveh hitrosti, kar danes ponekod (na periferiji) že občutimo.

Kako si boste prizadevali za vzdrževanje odnosov s sosednjimi državami Z Balkana?

Podpiram vstop Hrvaške v Schengensko območje. To bo imelo pozitivne posledice tudi za Slovenijo – lažje prehajanje meje, bolj živahno čezmejno gospodarsko dogajanje ipd. To je tudi varnostno pozitiven ukrep, saj nalaga sosedi izvajanje nadzora meje in s tem zmanjšuje možnost nelegalnih prehodov…

Kakšno vlogo vidite na položaju predsednika pri naslavljanju energetske krize?

Država mora vedno priskočiti na pomoč najbolj ranljivim. Kot država ne moremo dopustiti, da je kdorkoli prikrajšan za osnovno življenjsko dostojanstvo, to breme si moramo solidatno porazdeliti in ga prevzeti tisti, ki imajo oz. imamo več. Tukaj gre za kratkoročne ukrepe, namenjene blaženju draginje, ki so nujni.

Razmišljati pa je treba tudi oz. predvsem dolgoročno. Vojna in njene posledice kot tudi alarmatno slabšanje podnebne krize od nas terjajo nov družbeni dogovor, predvsem v smeri večje energetske in prehranske samooskrbe, ključno tudi z vidika trajnosti. Menim, da tukaj potrebujemo jasno strategijo in predvsem ukrepanje. V zadnjih 30 letih smo veliko zamudili, bilo je sicer nekaj pogovorov, različnih delovnih skupin … a žal je ostalo le pri besedah. Vprašanje energetske in prehranske samooskrbe je treba z vso resnostjo nasloviti.

Kakšno je vaše mnenje o vedno večji razvojni vrzeli med Z in V kohezijsko regijo v državi? Kako boste opozarjali Vlado RS, da se zmanjšajo razlike?

Slovenija ni tako velika, da bi imeli državo dveh hitrosti, zato je eden ključnih poudarkov mojega programa tudi decentralizacija. To se da spodbujati in dosegati na več ravneh. Prvi korak lahko naredi država preko državne uprave in drugih javnih služb, ki morajo biti dostopni vsem državljankam in državljanom. Menim in k temu bi pozval vsakokratno vlado, da bi morale biti tudi nekatere službe državne uprave organizirane izven Ljubljane, kar bi bil pomemben signal državljanom. Zavezujem se, da bi kot predsednik v svojem mandatu obiskal vse slovenske občine, kjer bi se posvetoval s prebivalci o njihovih aktualnih potrebah.

Katere prednosti preteklega predsednika bi izpostavili, katere pomanjkljivosti pa izboljšali?

Gospod Pahor opravlja svojo funkcijo dostojanstveno. V mednarodnem okolju se je dokazal kot zelo uspešen. Vsebinsko, zlasti na domačem parketu, pa smo pogrešali več odločnosti in jasne drže. Epidemija in z njo povezani ukrepi so jasno zarezali v človekove pravice. Seveda je to na nek način lahko normalno, v kriznem upravljanju se te pravice lahko do neke mere zmanjšujejo, a je šlo pri zmanjševanju teh pravic predaleč. Nekateri ukrepi, kot je denimo omejevanje gibanja ljudi na občine, so bili kontraproduktivni. Pokazalo pa se je tudi, da je bil naš pravni red kršen (saj je bila kasneje ugotovljena protiustavnost mnogih ukrepov), in tukaj bi moral predsednik republike jasno povedati in poizkušati ustavljati takšne ukrepe s svojim jasnim stališčem in svojo prezenco. Kot drugi pa lahko izpostavimo poseganje v svobodo in neodvisnost javnih medijev, v prvi vrsti STA in RTVSLO.

Kakšna so vaša stališča do pomilostitve kaznjencev, kar je ena od možnosti, ki jo lahko izkoristi predsednik?

Tudi najboljši sodni sistemi lahko storijo napake in pomilostitev v tem kontekstu vidim kot možnost popravka. Menim, da je prav, da ima predsednik možnost pomilostitve, kot nek demokratični standard večine predsednikov. Pomembno je seveda tudi, o kakšnem zločinu se pogovarjamo – ko gre za najhujše zločine je treba biti zelo konzervativen.

Kakšno je vaše mnenje o evtanaziji?

Sam možnost evtanazije dopuščam kot nek skrajni izhod v življenjskih situacijah, kjer je nedvoumno jasno, da ni izboljšanje stanja posameznika ni možno. Prepričan sem, da gre za izjemno težke okoliščine, ki posameznika privedejo do takšne stiske, da se pod vprašaj postavi smiselnost njegovega življenja. Neznosne bolečine, brez slehernega upanja na izboljšanje stanja in nezmožnost odločanja o svoji usodi so lahko tisti razlogi, ko se prevpraša vsak ali želi živeti tovrstno življenje. Seveda pa je potrebno mehanizem izdelati do takšne ravni, da so morebitne manipulacije praktično nemogoče.

Kakšno je vaše mnenje okoli posvojitve otrok istospolnih partnerjev?

Odločitev podpiram, saj menim, da smo kot družba dosegli neko stopnjo sprejemanja in razumevanja različnosti in drugačnosti. Vsekakor pa to ne pomeni avtomatizma ali kakršnegakoli privilegiranja istospolnih parov, kot želijo nekateri prikazati. Kot veste, so postopki posvojitev pri nas kompleksni, dolgotrajni in strokovno vodeni in vedno se upošteva posameznega otroka in kar je najbolje zanj. Sam menim, da je to ljubeča družina, ki ga brezpogojno sprejema, ga ima rada in mu nudi varno in spodbudno okolje, ne glede na spolno usmerjenost posvojiteljev.

Moje izhodišče je silno preprosto – vsi ljudje v Republiki Sloveniji so oz. morajo biti popolnoma enakopravni, ne oziraje se na različnosti. Spolna orientacija nikakor ali katerakoli druga osebna okoliščina ne more in ne sme biti v ničemer vzrok za diskriminacijo. Z izražanjem drugačnosti nikoli ne smemo imeti težav. Prav je, da nenehno ohranjamo občutljivost do drugačnosti, da večina strpno prisluhne manjšini in menim, da je skrajni čas da manjšine sprejmemo kot del naše družbe z vsemi pravicami in odgovornostmi.

Kako bi po vašem mnenju moral predsednik RS izvajati diplomatsko vlogo Slovenije? Se vam zdi pobuda Brdo – Brioni dovolj? Ali bi bilo smotrno razmisliti, da bi Slovenija zaradi svoje majhnosti postala pomembnejši arbiter v mednarodnih meddržavnih sporih?

Vsako priložnost za prijateljski in konstruktiven dialog med državami je treba podpreti. Tako bom v sodelovanju z ostalimi državami nadaljeval ta multilateralni proces (Brdo – Brioni), usmerjen k utrjevanju evropske poti Zahodnega Balkana. Zahodni Balkan potrebuje odprte kanale diplomacije in proaktivno držo EU glede širitve, a trenutno so ti procesi dolgi, cilji se zdijo oddaljeni.

Večje sodelovanje med Srbijo, Albanijo in Severno Makedonijo je dobrodošlo, a vendarle bi lahko te države napore usmerile v približevanje EU. Medsebojno sodelovanje lahko sicer zmanjšuje napetosti, a menim, da je tovrstno sodelovanje omejeno v kapaciteti, saj pravo dodano vrednost vnašajo vrednote in reforme EU v celotni regiji. Članstvo bi pomenilo dvig kakovosti življenja in zmanjšanje možnosti za konflikte na tem območju, zato moramo dati pozornost tem naporom.

Izmenjava mnenj in dobrih praks pa je vedno dobrodošla. Prav tako je tovrstno sodelovanje smiselno skozi prizmo zmanjševanja med etničnih tenzij.

Kako boste kot najvišja moralna avtoriteta v državi prispevali k dvigu narodne zavesti in narodne pripadnosti?

Domoljubje je intimno čustvo, ki ga pa ne smemo zamenjevati z nacionalizmom, kar se rado zgodi v naši družbi. Domoljubje pomeni ljubezen do domovine, ne do države, ker je država institucija. Je ljubezen do naroda, ki ga vsi tvorimo v tem prostoru, jezika, kulture, tradicije, tudi naše zgodovine. V tem kontekstu smo morda tudi premalo ponosni. Čeprav po drugi strani so trenutki, ko znamo stopiti skupaj. To je bil primer naše osamosvojitve, tako je tudi, ko naši športniki uspešno zastopajo našo državo po svetu.

Menim, da mora biti predsednik prvi, ki prepoznava pomembnost ljubezni do domovine in to tudi na simbolni ravni izkazuje (obeleževanje državnih praznikov, uporaba simbolov …). Prav tako pa je predsednik tudi sam simbol države, zato je pomembno, kako državo predstavlja v mednarodnem okolju – dostojanstveno, z veliko mero strpnosti in spoštovanja, s pripravljenostjo na dialog. Želim si biti predsednik, na katerega bodo državljanke in državljani ponosni.

Kaj ob športu lahko v Sloveniji dvigne narodno pripadnost in zavest? Ali je šport po vašem mnenju največji element identitete naše države in največji promocijski element? Kako lahko po vašem mnenju izjemne športne uspehe še bolj izkoristimo za promocijo naše države in tudi za morebitni razvojno agendo Slovenije?

Šport je gotovo eden močnejših povezovalnih elementov, a ob tem ne smemo pozabiti, da znamo Slovenci stopiti skupaj tudi v krizi. Odziv v različnih naravnih nesrečah je vedno izjemen, prav tako pri različnih dobrodelnih pobudah. Mislim, da moramo biti ponosni tudi na to.

Šport in slovenski športniki so gotovo velik promocijski element, ki se ga premalo zavedamo, tudi ko govorimo o nagrajevanju najboljših športnikov.

Ko govorimo o krepitvi narodne pripadnosti nekoliko pogrešam vlogo izobraževanja, predvsem tudi v smislu ozaveščanja o ločnicah med domoljubjem in nacionalizmom. Izobraževalni sistem mora igrati preventivno vlogo pri krepitvi prvega in opozarjanju pred pastmi drugega.